SIBIRIJA – DALJNA IN SAMA

Maria Ana Kolman Ko sem pred leti prvič stopila na sibirska tla, sem imela občutek, da sem se vrnila domov. Takrat še nisem vedela, da se mi je prebudil praspomin, ki ga zakodiranega nosimo v svojem genofonu in se ga zavemo v sekundi nekega kvantnega prestopa, ko nam dvig zavesti omogoči, da spoznamo nekaj, kar nam na omejenem nivoju naše zavesti ni možno prepoznati. V vseh letih, ko se vračam v Sibirijo in odkrivam njene skrivnosti, mi Sibirija podarja znanja, izkušnje in spoznanja, ki so postala moja pot prebujenja zavesti. Absolutna harmonija narave in ljudi, ki že tisočletja ostaja nedotaknjena vplivom zunanjih okoliščin, je svet, kjer ljudje, živali in bogovi živijo svoj večni krog življenja. V tej neskončnosti onstran Urala se zdi vse neskončno, večno, od nekdaj tu in do konca sveta enako: neskončno zeleno poleti, neskončno belo pozimi, neskončna modrina neba in omamen vonj vetra, ki odnaša čas nekam na vse štiri strani neba, da se razgubi v večnost. Tako kot človek ima tudi pokrajina svoje energijsko polje, svojo avro, ki te "vsrka", ko se s svojo energijsko frekvenco poenotiš z njim. Tajga, ki ohranja svojo prvobitnost, ima absolutno energijsko frekvenco, ki preide v energijsko polje človeka in reprogramira vsako njegovo celico. Ko pride čas, te Sibirija pokliče in vse okoliščine se sestavijo tako, da "moraš" tja. In ko se vrneš iz Sibirije, nisi več to, kar si bil prej. T. i. "kvantni preskok", ki se zgodi kot samodejna iniciacija, človeku zapre vsa vrata v brezpotja in zmote, sesuje vse zlagane in dvolične stvari, odnose in okoliščine in odpre popolnoma nove poti. Včasih je ta proces zelo boleč, saj propadajo lažne zveze, partnerstva, tudi posli. Preprosto padejo maske. Da bi človek lahko svojo zavest dvignil k čisti zavesti, se mora vse, kar ni absolutno čisto, enostavno izločiti iz njegovega energijskega polja. Proces, ki ga sproži Sibirija, je tudi zelo hiter in nemalokrat se zgodi, da v nekaj dneh uvidiš tok svojega življenja, prepoznaš stranpoti in nepravilne vzorce, za kar bi sicer morda zapravil celo življenje.     PREBUJENJE ZAVESTI V SIBIRIJI Onstran Urala je neskončnost, ki nosi ime SIBIRIJA. Izvor imena je etimološko nedefiniran. V jeziku Tatarov pomeni "sibir" spečo deželo. Ena izmed hipotez navaja turški izvor imena, po turškem plemenu Suvars, ki je živelo ob reki Irtiš. Iranski pisni viri iz 13. stoletja pokrajino že imenujejo Sibirija, medtem ko jo Katalonski atlas iz l. 1375 imenuje Sebur. V tajgi ob Obu živijo ljudstva, ki ohranjajo enak način življenja kot pred tisočletji. Častijo Veliko mater zemljo, reko, sonce, luno, sibirsko cedro, svoje živalske toteme in elementarne sile narave. Boga nosijo v sebi in njihovi oltarji so svetišča v tajgi. Naravni elementi življenje avtohtonih prebivalcev Sibirije uokvirjajo v specifičen način življenja, vendar njihovo bivanje presega te okvire in prehaja v svet, ki je onstran teh okvirov. Sposobnost teh ljudi, da prestopajo iz sveta "tukaj in zdaj" v duhovni svet in nazaj, je sposobnost, ki je bila dana vsem ljudem, le da smo jo drugi enostavno pozabili. Ljudstva Sibirije priznavajo duhovni svet kot paralelni svet svojemu "tukajšnjemu" bivanju, njihova sposobnost komunikacije z duhovnim svetom pa se zdi fascinantna. Živijo v popolni resonanci z energijami narave in kozmičnimi energijami, za kar ne potrebujejo nobenih meditacij, delavnic in šol – zanje je to preprosto kot dihanje! Vse, kar potrebujejo, imajo in dobijo. Zaupajo, verujejo, priznavajo prisotnost Boga v vsakem bitju, vsaki travi, vsakem drevesu in v samem sebi. Usklajeni so z naravo in njeno absolutno zavestjo, izvorna energija, ki je čisti OM, je v sibirski neskončnosti kot studenec, ki ponuja popotniku eliksir življenja, zdravja, miru in absolutne sreče. (Izvleček iz članka)