Angelski svet

BREZPOGOJNA LJUBEZEN ANGELOV

Verovanje v obstoj tako imenovanih "višjih" bitij in pojavov izvira že iz starih časov. Različni motivi in ustni ter pisni viri pričajo o tem, da so bili v njihovo pojavljanje, moč in vpliv verjeli v skoraj vseh kulturah in so omenjeni v domala vseh religioznih sistemih, verah, pa tudi v umetnosti, književnosti in narodnem izročilu. Takšno bitje v krščanstvu poznamo pod nazivom "angel", v islamu "melek", v hinduizmu "deva" in še bi lahko naštevali. iz tega lahko zaključimo, da je ta višji, "angelski" oziroma duhovni svet za večino izmed nas nedojemljiv in večinoma nedostopen, vendar pa v njegov obstoj človek ne dvomi.

O angelih smo vsi slišali že veliko, pa vseeno – kdo so pravzaprav ta bitja? Angeli so vzvišena bitja, polna neskončne in brezpogojne ljubezni, prispodoba popolne božanske harmonije in personizacija zavesti najvišjega Bistva. Prihajajo iz duhovnega sveta, ki se nahaja na veliko višjem in bolj subtilnem nivoju kozmičnega izraza kot tisti, ki ga čutimo, opazimo in živimo človeška bitja na Zemlji. Kljub temu smo pogosto priče njihovega delovanja, če smo le dojemljivi za znake in sporočila o njihovem obstoju, pa najsi delujejo na materialnem ali pa celo čisto grobem fizičnem nivoju, o čemer lahko najdemo zapise v svetih spisih, kot sta Biblija in Koran.

SEDEM NAJVIŠJIH IN ZBOR

Kdo so torej angeli? Njihovo ime izhaja iz stare grščine, kjer beseda aggelos pomeni glasnika. V Bibliji se pojavljajo kot prenašalci božje volje, glasniki njegovih odločitev in oznanjevalci njegove slave. Gre torej za neke vrste posrednikov med Bogom in človekom.

Prevladujoče prepričanje o angelih pravi, da gre za nematerialna, brezspolna in popolna bitja, ki prejemajo milost gledati božje obličje in služiti na njegovem dvoru. Vsi so del natančne hierarhije, v kateri trojica, nadangeli Mihael, Gabriel in Rafael, zaseda najvišja mesta, medtem ko ostali tvorijo številno angelsko "vojsko", o kateri pa na primer Biblija ne pove kaj dosti bolj določnega. Šele zapis Dionizija Areopagita s konca 5. stoletja našega štetja natančneje opisuje, kakšen red vlada med angeli, in sicer Dionizij angelsko hierarhijo predstavlja v obliki devetih zborov, ki so razdeljeni na tri vrste. V prvi so serafi, bitja živordeče barve s šestimi krili in mnogimi očesi na njih. Z enim parom kril letijo, z drugim zakrivajo noge, s tretjim pa obraz, saj stojijo najbližje Najvišjemu. Nižje od njih so kerubini, ki imajo štiri krila, stojijo ob prestolu in so nebesno modre barve. Tretji nivo sestavljajo angeli.

Nadangelov je skupaj sedem in vsak med njimi ima svojo individualizacijo. Mihael, "Tisti, ki je kot Bog", ki je nebeški vojskovodja in zmagovalec nad Satanom, je najpogosteje prikazovani angel in pogosto pooseblja poslednjo sodbo. Oblečen je v vojaška oblačila in opremljen z mečem, ščitom in čelado, ker pa je prav on tisti, ki "tehta duše", ima med svojo opremo tudi tehtnico.

Drugi po priljubljenosti je Gabriel, "Božji glasnik". Njegova naloga je prenašanje obvestil od Najvišjega in nazaj, zato v roki nosi glasniško palico, včasih pa tudi prižgano svetilko. Najbolj znana obvestila, ki jih je po izročilu prenesel, so napovedi Devici Mariji.

Rafael ("Bog zdravi") nosi v roki posodico z zdravilom, z drugo pa vodi s seboj malega Tobijo, katerega očeta je ozdravil slepote.

Uriel ("Božja luč", tudi "Božji ogenj") je čuvar vhoda v raj, v roki pa drži plameniti meč. Prav on je tisti, ki je iz Raja izgnal Evo in Adama.

Barahiel ("Božji blagoslov") se je oglasil Mojzesu iz gorečega grma. Njegov simbol je bela vrtnica, ki jo drži na prsih. Jehudiel ("Slavilec Boga"), zatiralec in kaznovalec, ima na glavi zlati venec in v roki trojni bič, Salatiel ("Božji priprošnjik") pa je angel, ki je Izaku onemogočil žrtvovanje in je navadno upodobljen s sklonjeno glavo, povešenimi očmi in rokama sklenjenima na prsih v znak molitve.

V nekaterih tolmačenjih je Uriel "povzdignjen" h glavnim trem nadangelom, pravoslavna Cerkev pa govori o "tisočih nadangelov", čeprav jih izrecno imenuje tudi samo sedem. Jehovove priče in še nekatere druge krščanske ločine razlagajo, da sta nadangel Mihael in Jezus pravzaprav ista oseba, sklicujoč se na nekatere biblijske citate, iz katerih je to res mogoče sklepati. In v resnici se beseda "nadangel" nikjer v Bibliji ne pojavlja v množini!

Judovska vera ima drugačen nabor nadangelov, ki jih je najmanj sedem, poleg treh glavnih so tu še Uriel, Sariel, Raguel, Remiel, Zadkiel, Jofiel, Haniel in Šamuel.

Nadangeli v islamu so Mikail (nadangel ohranitve), Džibril (nadangel razodetja; Mohamedu je prinesel koran), Azrail ("angel smrti"), Israfel (ki trobi v rog na dan sodbe), Maalik ("čuvar pekla"), Munkar in Nakir ("angela zaslišanja", ki preiskujeta pravkar končano življenje duše, ki stoji pred njima) in Radwaan ("čuvar nebes"), tu pa sta tudi Kiramaan in Katibeen, ki bdita nad verniki in si zapisujeta, ali se ravnajo v skladu s koranom.

Antropozofi smatrajo, da je naloga nadangelov navdih dušnih množic, na primer narodov in etničnih skupin. To jih razvršča nad "navadne" angele, ki skrbijo za posamezne duše ali manjše skupine duš. Glavni nadangeli (po St. Gregoryju) so Anael, Gabriel, Mihael, Orifiel, Rafael, Samael in Zahariel, od katerih vsak ima posebne zadolžitve v določenem časovnem obdobju , vsak od njih po 380 let; po letu 1879 je vrsta na nadangelu Mihaelu, ki sedaj vodi "duha časa". Med štiri glavne nadangele so po tem filozofskem sistemu tudi razdeljeni letni časi, in sicer je spomladi posebno aktiven in zadolžen Rafael, poleti Uriel, jeseni Mihael in pozimi Gabriel.

LETEČI ANGELČEK S TROBENTO

Zaradi kompleksnosti ikonografije je bilo upodabljanje angelov skozi zgodovino postopoma poenostavljeno. Največ se pojavljajo najpomembnejši trije nadangeli, poleg njih pa angeli nasploh (brez poimenovanja) in tudi serafini ter kerubini. Biblija, zlasti Nova zaveza, je polna navedb o angelskih bitjih, bodisi v primerih posameznih intervencij, naznanil in podobno bodisi kot "angelska vojska" v božični noči.

V začetku so angele prikazovali kot dečke v belih haljah in šele v četrtem stoletju so ta bitja "dobila" krila, najprej bela, kasneje pa večinoma pisana in zlata. Krila so pri tem seveda ne toliko pripomoček za gibanje, ampak simbol nezemeljskosti, bolje rečeno "bližine Najvišjemu".

Renesansa je tem podobam dodala še male putte, gole dečke ali deklice, ki so oblikovalski vzor našli v antičnih kupidih in amorčkih. Zelo pogosto so upodobljeni z glasbili, najsi gre za spremljavo dogajanja na nebu ali pa za najavo dogodkov na Zemlji. Še več upodobitev in primerno okrašenost je angelom prineslo obdobje baroka. Toliko razigranosti med temi bitji v upodabljanju ni mogoče opaziti nikoli prej in tudi nikoli kasneje, angelske podobe pa lahko najdemo na slikah, oltarjih, štukaturah, freskah, liturgijskih posodah, oblačilih, ograjah korov, grobovih in še in še. Posebno kipar Gian Lorenzo Bernini je bil znan po "popolnih" upodobitvah – na obrazih angelov je znal predstaviti nedolžnost, nadzemeljsko razpoloženje in nebrzdano radost zaradi sreče, da so lahko blizu svojemu Gospodu.

Dandanes je veliko več upodobitev angelov iz starokrščanskega obdobja, torej tistih brez kril, saj gre bolj za nekoga, ki pomaga običajnim smrtnikom v stiski, in sicer v človeški obliki in s človeškim pristopom. Sodobni čas je vse manj naklonjen mistiki.

* * *