dr. Vojka Bole-Hribovšek

Kadar govorimo o tem, kaj bi bilo mogoče storiti za človeštvo, se običajno počutimo precej nebogljene in prepuščene na milost in nemilost svetovnim velesilam, državni in drugim oblastem ter nadrejenim na vseh področjih, ki nam krojijo usodo. Narava se poigrava z nami. Samo malo naj se zemlja strese, pa se lahko poslovimo od vseh upov na lepše življenje in smo lahko veseli, če nam ostane golo preživetje. Strokovnjaki napovedujejo, da bodo podnebne spremembe povzročile več žrtev kot vojne. Porajajo se nove bolezni, za katere še ne poznamo zdravil. Kaj nam torej preostane? Naj obupamo ali pa morda vseeno poskušamo vzeti lastno usodo v svoje roke in narediti, kar se narediti da?

NISMO NEBOGLJENE IGRAČKE V ROKAH USODE

Kaj torej lahko sami naredimo? Predvsem se ne smemo gledati kot nemočne žrtve usode! Ločiti moramo tisto, kar je nespremenljivo, na primer kraj in čas, v katerem smo se rodili, naša genska zasnova, naša družina, od tistega, na kar lahko vplivamo sami. Izbira vedno obstaja. Na nas je, ali jo bomo znali prepoznati in izkoristiti.

Poznamo ljudi, ki so se rodili v zelo neugodnih razmerah, pa so se znali dvigniti iz njih in narediti nekaj iz sebe, zase in za družbo. So pa tudi taki, ki jim je bilo tako rekoč vse "prineseno na krožniku", pa so žalostno propadli. Zdravje, talenti, okolje, ki nas podpira, nam lahko zelo olajšajo življenje. Vendar smo še vedno mi sami tisti, ki moramo narediti vsak korak posebej. Nihče tega ne more narediti namesto nas. Svoje življenje lahko živimo le mi sami. Zato smo najprej in predvsem mi sami odgovorni, da naredimo iz nas najboljše, kar lahko. Tako bomo tudi največ storili za svojo bližnjo in širšo okolico in prispevali svoj delež k boljšemu svetu. In kaj nas zadržuje, da vsega tega ne uresničimo? Najprej in predvsem mi sami!

Starodavni indijski ep Mahabharata, katerega del je tudi Bhagavad Gita, je prispodoba tega, kar se dogaja v nas. Mi sami smo to bojno polje, kjer se borijo naše dobre in slabe lastnosti. Katere bodo prevladale? Mi smo tisti, ki moramo izbojevati svojo življenjsko bitko. Rezultat pa bo znan šele v zadnjem trenutku našega življenja. Vse dotlej lahko prevladujejo dobre lastnosti, toda v trenutku slabosti lahko izgubimo, kar smo si s trudim pridobili. Lahko pa se borimo vse življenje in ni videti kakega posebnega napredka, vendar če se ne vdamo, bo rezultat prišel, pa čeprav ob trenutku slovesa. Vse stvari potrebujejo čas, da dozorijo. Morda ni vidnih rezultatov, ker preprosto še ni prišel čas zanje. Potrebna je, v prispodobi rečeno, "kritična masa", da se sprememba lahko zgodi - v nas in v svetu.

TUDI MOGOČEN VELETOK SE ZAČNE S KAPLJO DEŽJA

Morda se nam zdi, da je naš trud za boljši svet kot kaplja v morje in da nikoli ne bo bolje. V vseh teh tisočletjih zgodovine se ljudje še niso naučili, da se miru ne doseže z vojno. Varnosti namreč ne dosežemo z nasiljem, ampak tako, da se obdamo s prijatelji. Niso se naučili, da je najboljša naložba osrečevati druge. Srečni ljudje namreč niso nasilni, zlobni, škodoželjni. Srečni ljudje si želijo srečo deliti in tako je bomo prej ali slej deležni tudi mi.

Zakaj ne bi, namesto da se borimo in skušamo prevladati nad drugimi, raje razvijali pozitivnih misli in odnosov? Kako pogubno deluje na otroke ta stalna tekma in dokazovanje, kdo je boljši! Zakaj bi se jaz dobro počutila kot zmagovalka na račun nekoga drugega? Čemu? S kakšno pravico?! Zakaj ne bi raje sodelovala in bi skupaj morda dosegli nekaj, česar vsak sam zase ne zmore? Tako bi bila "zmagovalca" oba in še najina okolica, ki bi se ji življenje izboljšalo zaradi najinega skupnega dosežka.

Kje so zdaj razni mogočneži, ki so si domišljali, da lahko z močjo in nasiljem spremenijo tok zgodovine? Naš zgodovinski spomin seže le nekaj tisočletij nazaj, človeštvo pa obstaja neprimerno dlje. Mislili so, da se jih bo svet večno spominjal in jih častil, pa že zdavnaj nihče več ne ve zanje, niti njihovi neposredni potomci ne.

Vsaka naša dobra misel, vsako naše dobro dejanje je kot kaplja, ki se poveže z drugimi takimi kapljicami najprej v potoček, nato v reko, v veletok in na koncu v ocean. Pa nič hudega, če spotoma napoji še žejne rastline, živali in ljudi. Nič ni izgubljenega! Samo preobrazila se bo v drugo obliko in potem nadaljevala pot. Ena kapljica ne pomeni veliko, če je združena z drugimi v mogočno reko, pa jo je nemogoče ustaviti. Noben jez tega ne more! Ustvarimo torej reko pozitivnega, s katero bomo napojili ta svet, tako žejen miru, prijaznosti, topline, sočutja, razumevanja, sožitja, prijateljstva, ljubezni, pripravljenosti pomagati v stiski!
Seveda pa moramo vse to najprej doseči sami v sebi. Sicer tvegamo, da bomo kot kaplja kisa v mleku, ki zakisa vse, s čemer pride v stik, ali kot pekoč feferon v slaščici, ali pa pesek v solati. Je to tisto, kar si želimo? Najbrž ne. Rajši bodimo kot mazilo, ki lajša bolečino, kot ljubeča materina uspavanka, s katero potolaži otroka, ali kot dišeče kadilo, ki posveti prostor. Neštetokrat sem se že spraševala, kaj imajo ljudje od tega, da druge prizadenejo. Kaj ni osrečevanje veliko lepše in sproščujoče? Kdo si lahko želi okrog sebe mrkih ali žalostnih obrazov, ko pa so veseli toliko prijetnejši? Kaj res ne razumemo, da s tem, ko prizadenemo druge, v končni fazi kaznujemo sami sebe?! Mi sami smo tisti, ki se oropamo vsega dobrega. Verjemite, nihče na svetu nam ne more narediti toliko škode, kot si jo lahko sami!

KAKO PREPOZNATI DOBRO V SEBI

Če opazujemo svoje misli, dostikrat ugotovimo, da se veliko bolj posvečamo negativnim izkušnjam kot pozitivnim. Vedno znova premlevamo svoje napake, se sprašujemo, kako bi bilo, če bi nekaj storili drugače in se obtožujemo ter prevzemamo krivdo za stvari, ki res niso bile v naši moči.

V neki knjigi sem prebrala pogovor med psihoterapevtom in pacientko, ki je neplanirano zanosila z nekom, s katerim se ni želela poročiti. Jezila se je nase in si ni mogla odpustiti. Psihoterapevt jo je vprašal, kako bi se vedla, če bi se to zgodilo njeni prijateljici. Odgovorila je, da bi bila razumevajoča in bi ji stala ob strani. Vprašal jo je, zakaj se ima za toliko več, da bi njena prijateljica smela narediti napako, ona sama pa ne. Seveda je pacientki vzelo sapo, ker na kaj takega ni niti pomislila. Kolikokrat mi počnemo isto? V nedogled premlevamo svoje napake in si ne moremo oprostiti, da smo samo ljudje.

Pozabljamo pa se veseliti svojih uspehov. Če nam gre vse kot po maslu, se to razume samo po sebi in niti ne razmišljamo, da je to lep dosežek, ki bi se ga bilo vredno veseliti. Če se nam kdaj kaj zalomi, pa smo mi krivi, ker nismo znali narediti bolje, in zato se moramo gristi do konca svojih dni. Pri tem pa pozabljamo, da se nismo "učeni rodili" in da so napake del vsakega učenja. Koliko smo jih že naredili in koliko jih še bomo, pa se ne bo zaradi tega "svet podrl"! Njihovo večno premlevanje in pogrevanje negativnega je za nas lahko veliko bolj škodljivo kot napake same na sebi.

Prvi pogoj, da prepoznamo dobro v sebi, je torej, da do sebe zavzamemo pozitiven odnos in sploh dopustimo možnost, da smo lahko tudi mi v čem dobri. Zastavimo si cilje, ki jih bomo zmogli doseči in ki se jih bomo lahko veselili.

Ko sem pred kakimi tridesetimi leti hodila s svojo psičko v "pasjo šolo", je bilo eno prvih pravil, da moramo vsako učenje končati z nečim, kar pes obvlada, in za kar ga lahko pohvalimo. Tako po vsakem učenju ostane pozitiven spomin in je pes bolj pripravljen za naslednjo vadbo. Je res pes več vreden od nas, da z njim ravnamo lepše kot s seboj?!

Kot otrok sem se družila tudi z jahači. Naučili so me, da če padeš s konja, moraš čim prej spet zlesti v sedlo, da se ti strah pred padcem ne zakorenini v zavesti. Vsak dober športni trener vam bo povedal, da je treba čim prej pozabiti na poraz (seveda potem, ko si analiziral njegove vzroke, da boš drugič lahko naredil bolje) in ostati pozitivno naravnan. Zakaj torej ne bi bili sami sebi "trenerji" in se usmerjali v pozitiven odnos do sebe? Zakaj bi se bilo slabo veseliti, če nam je nekaj dobro uspelo? Naredili smo še en korak naprej.

Zmoremo nekaj, kar si prej nismo mogli niti predstavljati. Če samo pomislim, da sem bila v srednji šoli oproščena telovadbe, zdaj pa vodim vadbo joge in v gibanju uživam … Če bi mi takrat kdo rekel kaj takega, bi mislila, da se mu je zmešalo.

Pa dobro niso le dosežki. Dober je lahko tudi način, kako smo do njih prišli. Dobro je razumevanje z drugimi, sodelovanje, razvijanje dobrih odnosov v ozračju zaupanja in spoštovanja. Dobro si je vzeti tudi čas zase, da se posvetimo meditaciji in si z njo "napolnimo baterije". Dobro je biti dober do sebe. Dobro je poskrbeti za svoje telo, ga redno čistiti, nahraniti in mu privoščiti dovolj počitka. Lahko delamo neumorno, vendar če se ne znamo ustaviti in poskrbeti zase, bomo prehitro izgoreli in s tem ne koristimo nikomur, najmanj pa sami sebi.

DRUGIM POGOSTO VEČ KOT SEBI

Dobro v nas je tudi, da znamo primerno poskrbeti za svoje bližnje. Da jim prisluhnemo, da smo jim sposobni dati tisto, kar resnično potrebujejo, ne le tisto, kar je nam najlažje dati. S tem jih resnično osrečimo in življenje z njimi bo tudi za nas lažje. Če se ljudje dobro počutijo v naši družbi in se radi družijo z nami, je gotovo na nas kaj pozitivnega, kar jih privlači. Če sami nismo sposobni tega videti, jih vprašajmo, kaj je to. In potem sprejmimo pohvalo in se zanjo zahvalimo. Zakaj bi verjeli le kritiki, pohvali pa ne? Ne verjemimo glasu, ki nam šepeta, da nismo tako dobri, kot se kažemo, in da bi se drugi odvrnili od nas, če bi vedeli, kako slabi smo v resnici! Raje verjemimo, da še nismo uspeli pokazali vsega dobrega, ki je v nas!

Poglejmo tudi, v kakšnem stanju je naše stanovanje. Nekateri smo pravi mojstri v tem, da ga vzdržujemo urejenega in čistega. Imamo smisel za lepoto in ga znamo narediti lepega in prijetnega tudi s skromnimi sredstvi. Najpomembnejše pa je prijetno vzdušje, ki vlada v njem. Iz stanovanja znamo narediti dom. Tudi to je posebna vrlina, ki nas osrečuje. Ko vstopimo v tak dom, takoj začutimo njegovo lepoto in skladnost in nam je v njem prijetno.

Morda pa smo pogosto pripravljeni pomagati drugim, kljub vsem našim številnim obveznostim doma in v službi. Prijatelju pomagamo pri popravilih in vzdrževanju doma, prijateljici popazimo otroka ali obiščemo bolnika in se pozanimamo, kako bi mu kar najbolj olajšali položaj, učencu pomagamo pri učenju. Tudi človekoljubne organizacije nikoli nimajo preveč denarja in prostovoljcev! Skrbimo za varovanje okolja? Na primer organiziramo ali se udeležujemo čistilnih akcij, ločeno zbiramo odpadke, uporabljamo reciklirane materiale? Kadar je mogoče, hodimo peš ali se vozimo s kolesom, namesto z avtomobilom? Tako hkrati naredimo še kaj za svojo boljšo kondicijo. Možnosti je nešteto! Govorimo o karma jogi, nesebičnem delovanju za druge.
Ali pa je naša vrlina, da znamo ljudi nasmejati, sprostiti in jih spraviti v dobro voljo. Takih ljudi nam še posebej primanjkuje! S smehom je vse lažje … Če samih sebe ne jemljemo preveč "smrtno resno", je z nami veliko lažje živeti. Ne komplicirajmo po nepotrebnem in namesto da bi se zapletali in spotikali sami čez sebe, stvari olajšamo in vse teče bolj gladko in bolj spontano. Kakšna radost je živeti in delati s takimi ljudmi!

Ste se našli v katerem od teh opisov? Prepričana sem, da bi jih z malo razmisleka narediti še veliko in da bi bilo med njimi kar nekaj takih, ki bi vam bili pisani na kožo. Izkoristimo svoje sposobnosti za dobro vseh!

SPROŽIMO CUNAMI POZITIVNEGA

Ko v sebi prepoznamo vse te pozitivne lastnosti, postanemo prijaznejši do sebe. Spoznamo, da smo vredni in pomembni sami na sebi in da bi bil svet brez nas za spoznanje bolj pust in prazen. Tu smo z namenom in čas je, da ga prepoznamo in uresničimo. To najbolje naredimo, če se redno posvečamo meditaciji in če zavestno preživimo vsak trenutek dneva. Tako prihajamo v stik s svojim pravim bistvom, ki je eno z Vesoljem. Takrat se vse naše bolečine, zamere in strahovi razblinijo. Takrat se zavemo, da so nam bile vse neprijetnosti in težave, ki smo jih morali prestati, v resnici darilo, da smo lahko v sebi prepoznali in razvili svoje pozitivne lastnosti. Kako bi razumeli bolečino, če je ne bi sami okusili? Kako bi cenili umirjenost, če se ne bi nikoli "razpočili od jeze", kot koruzno zrno, ki na vročini postane pokovka? Kako bi razumeli, kaj pomeni pomoč v stiski, če je ne bi sami nikoli potrebovali? Kako bi mirili razdor, če ga sami nikoli ne bi povzročili? Kako bi v svojem vedenju prepoznali zavrnitev ali ponižanje, če ju sami nikoli ne bi doživeli? Šele ko pridemo do dna vode, se lahko opremo na podlago in se v mogočnem sunku poženemo proti površini, da končno svobodno zadihamo.

Mnogokrat sem se spraševala, zakaj se ravno meni dogajajo vse te negativne stvari. In šele ko sem jih bila sposobna prestati in preseči, sem spoznala, da sem se skozi njih prekalila in sem zdaj sposobna vztrajati in se boriti za dobro v vseh oblikah. Prav vsaka dejavnost, ki sem se je lotila, pa naj mi je bila v veselje ali pa sem nad njo vihala nos in se zmrdovala, me je pripravljala na moje sedanje delo, tudi na to, da zdaj lahko sedim tu in pišem.

Viktor Frankl, ki je prestal koncentracijsko taborišče, v svojih delih govori o smislu. Smisel odvzame ostrino bolečini. Ko ga prepoznaš, ko se lahko dvigneš nad trenutno situacijo in vidiš stvari širše, lahko tudi za boleče izkušnje rečeš: "Ni mi žal! Vredno je bilo!" Negativno, ki smo ga prestali, je še vedno negativno, toda ne doseže nas več. Nima več moči nad nami. Zdaj smo mi njegov gospodar in mi mu določamo mesto v našem življenju. To je tisti pretres ali "potres", ki lahko sproži popotresne valove pozitivnega. Z njimi odplaknemo bolečino, zamere, željo po maščevanju. Porušimo staro, preživeto in na njegovih temeljih zgradimo nekaj novega, lepšega.

To, da smo zaradi bolečine, ki smo jo doživeli, drugačni, bolj razumevajoči in pripravljeni odpuščati, bolj prepoznavati in biti hvaležni za dobro, ki nam ga prinaša vsak dan, je sijoče zlato, v katerega se je preobrazilo težko svinčeno breme za vratom. Zlato je mehkejše od mnogih kovin in ga je mogoče oblikovati, celo razvaljati na tanke lističe, s katerimi lahko pozlatimo in okrasimo različne predmete in jim s tem dodamo novo vrednost. Prav ta mehkoba in žlahtnost, ga delata tako dragocenega.

Kadar se zavedamo, da smo kot zlato v rokah Zlatarja, se mu prepuščamo in mu dovolimo, da iz nas naredi dragoceno umetnino, zaradi katere bo svet lepši, kot če nas ne bi bilo. Zlato, ki bi se upiralo oblikovanju, bi ostalo le brezoblična kepa, sicer še vedno dragocen material, iz katerega je mogoče narediti marsikaj lepega, toda vse bi ostalo le pri neizkoriščenih možnostih. Šele ko nas Življenje izoblikuje, se pokaže, kako čudoviti smo lahko. Bodimo umetelno narejen člen v zlati verižici, prelep obesek ali dragulj v kroni! Zasijmo v svoji pravi podobi, ki je odsev Popolnega, in prepoznajmo jo tudi v vseh drugih!

VSAKDO OD NAS ŠTEJE!

Pozitivno privlači pozitivno. Ne da bi sami vedeli kdaj in kako se je to zgodilo, bomo naenkrat ugotovili, da smo obkroženi s pozitivnimi ljudmi, ki nas bodo podpirali in s katerimi bomo lahko delili svoje napore za dobro v svetu. Pa še dobro se bomo počutili med njimi! Odprimo oči in srce in prepoznajmo dobro v drugih! Naučimo se ceniti njihove prednosti, tudi če so drugačne od naših, saj se prav zato tako dobro dopolnjujemo! Nihče od nas ni sposoben vsega in vedno bomo tako ali drugače odvisni sodelovanja z drugimi. Združeni zmoremo več in bolje.

Na to kar nekako pozabljamo. Zdaj je doba individualistov. Poudarja se moja zmaga, moj dosežek, moja svoboda, moje pravice. Kot da smo sami na svetu! Ne pozabimo, da tudi smučar (če vzamemo prispodobo iz našega slovenskega nacionalnega športa), ki prvi presmuča ciljno črto, dolguje svoj uspeh tistim, ki so zgradili snežni štadion, organizirali tekmovanje, trenerju, maserju, izdelovalcu smuči in smučarske opreme in še bi lahko naštevali. Naši dosežki nikoli niso samo naši! Vsi so plod sodelovanja mnogih ljudi, ne nazadnje tudi naših staršev, ki so nam omogočili življenje in nas vzgajali, da smo postali to, kar smo. Ne pozabimo vseh tistih, ki so nas učili in usmerjali!

Nekateri med nami imamo tudi duhovnega učitelja, ki nas vedno znova spominja na modrost in dobroto, ki nam pomaga, da razvijemo vse svoje potenciale in postanemo najboljši ljudje, kar smo lahko. S svojim življenjem in delom nam je zgled, kaj se da doseči, če se temu resnično posvetimo z vsem svojim bitjem. Dokazuje nam, da dobro obstaja, da je vedno bilo in bo. Razume nas in nas opozarja na ovire na naši poti razvoja ter nas uči, kako jih premagati. V njegovih besedah je najvišje znanje in modrost duhovnih velikanov vsega človeštva. Čeprav so preproste in v vsakomur razumljivem jeziku, je njihova moč preobražanja velika, ker izvirajo iz lastne izkušnje. Pravi učitelj je namreč lahko le tisti, ki je sam prehodil vso pot in dosegel vse, kar je doseči mogoče.
Znanost in tehnologija nam dajeta posvetno znanje, ki je potrebno za fizično preživetje v vsakdanjem življenju. Duhovno znanje pa nas uči, kako živeti polno in odgovorno, da ta svet ohranimo in omogočimo preživetje vsemu človeštvu. Sodelovanje, razumevanje in skrb za vse živo so ključi do uspeha in do boljšega sveta, ki si ga vsi želimo. Združimo torej svoje moči in naredimo kaj za boljši jutri. Vendar ne pozabimo, da moramo začeti pri sebi. Izkoristimo vse svoje potenciale za izboljšanje nas samih in s tem doprinesimo svoj del k izboljšanju vsega sveta. Verjemite, vsak od nas šteje!

(izvleček iz članka)