mag. Anita Škof

Zaupanje je odločitev, da zmoreš vedno in povsod, ne glede na okoliščine, samo biti in ljubiti. Delovati iz lastne notranjosti na način, kot ti to sporoča tvoj notranji glas, kot ti veleva srce. Srce je mogočen vodnik vsakega, ki stopi na pot prebujanja osebnosti iz sna nezavedanja, kdo je, odkod prihaja in zakaj je tu. Zaupanje je del kode troedinosti – biti, ljubiti, zaupati. Je tretjina nje, skozi katero se človek samouresničuje.

Brez zaupanja človek ne more stopiti nobenega koraka. Brez zaupanja v to, da jo bodo sprejeli in z brezpogojno ljubeznijo negovali, hranili, vodili, se duša niti inkarnirala ne bi v nemočno telo. Takšna je moč njenega zaupanja, ko se iz brezpogojne ljubezni preda v roke drugim ljudem. Že takoj, ko vdihnemo prvi vdih, zmoremo zaupati.

ZAUPANJE ODSTIRA UVIDE

Iz zaupanja in zavedanja, da se bomo v nekem življenju samouresničili, duša vedno znova izbira inkarnacije v fizično telo. Iz ljubezni do sebe, kajti duša lahko izkuša samo v zemeljski izkušnji. A čeprav se človek rodi s pozabo o tem, kdo je in odkod prihaja, kje je njegov pravi dom, se rodi tudi s svobodno voljo. In z zaupanjem, da se bo nekega dne ta tančica pričela tudi odstirati.

Tako se skozi zaupanje v to, kar se pričenja razodevati, kar uvidimo in slišimo znotraj, zmoremo prebujati, se počasi zavedati in spominjati samih sebe. In se hkrati prične tudi borba med svetlobo in temo. Več kot zmoremo uzreti znotraj, večje so hkrati tudi preizkušnje. Bolj nam strah, dvom in nezaupanje, trije kralji teme, prišepetavajo, da nič od tega ni res. Da ni mogoče izpeljati tega, kar ti sporoča srce, da ni resnično in naj se kar lepo držimo starega in preizkušenega. Z izbiro teh glasov, namesto zaupanja v srce, ostajamo v temi nevednosti, neprebujeni.

Toda nismo tu zato, da bi večno ostajali v temi, saj sonce naše notranjosti sveti tako, da ga nikoli nič ne more zatemniti. Le osebnost lahko izbere temo, nezavedanje in trpljenje, nezavedno ali zavedno. Le osebnost lahko s svobodno voljo skozi razum raje prisluhne glasovom teme kot svetlobi, ki znotraj žari. In tisti največji moči znotraj, ki je tudi del kode troedinosti – ljubezni. Ljubezni, ki je gibalo negibnega in prvi vzrok vsega. Koda troedinosti se razodeva skozi modrost brezpogojne ljubezni. Kar pomeni vedno in povsod biti, ljubiti, zaupati. Tedaj si samouresničen, svoboden, nevezan, razsvetljen.

DAROVI ZAUPANJA

Po poti prebujanja osebnosti te lahko vodi le zaupanje. Vsakič, ko zmoreš iz zaupanja tudi prizemljiti tisto, kar vre iz notranjosti, ko zmoreš od notranjega prepoznanja in nato od prve misli preiti k besedam in od njih k dejanjem, tedaj si korak bližje sebi. Vsakič, ko se s popolnim zaupanjem podaš v novo in neznano, si za to bogato nagrajen z darovi, ki si jih omejena osebnost ne more niti zamisliti. Z darovi, ki so nam bili položeni v zibelko že s prvim rojstvom ter so vedno znova in povsod na dosegu roke. Le navznoter je treba seči in si jih vzeti, kajti prihajajo iz neomejenega vira, iz izvora samega.

A to zmoreš le tako, da se najprej ljubiš, si zaupaš in to tudi živiš. Tako preprosto si, kar ti notranjost razodeva, tudi v zemeljski izkušnji. Zato se rojevamo in prihajamo iz duhovnih dimenzij.

LE ZAUPANJE VASE VODI V DUHOVNO RAST

Le zaupanje vedno znova odpira nova vrata, pelje v nove rasti. Ko se iz strahu pred neznanim, pred tem, kar nam sporoča, kamor in kakor naš korak v spremembo vodi srce, na pot niti podali ne bi, bi zastali na mestu. Začeli trohneti in usihati pri živem telesu. Veliko ljudi to počne. Tako zatajujejo resničnega sebe, tako se prične pot v trpljenje, v pekel kar tukaj in zdaj. A skozi zaupanje vase bi lahko izkušali nebesa.

Odločamo se vedno sami. Le mi imamo to moč. S svobodno voljo pa jo lahko podelimo tudi izven sebe. To tudi počnemo iz dneva v dan, pa se potem sprašujemo, zakaj so naša življenja prazna in kakšen smisel ima vse skupaj. Se počutimo ujetnike okoliščin in imamo občutek, da drugi odločajo namesto nas? Kakšna iluzija osebnosti!

Nihče nam nič ne povzroča, nihče nima te moči. Se pa skozi nezaupanje vase lahko nezavedno odločamo, da lastne notranje moči, namesto da bi jih osrediščili v sebi, predajamo drugim ljudem in okoliščinam. Zato občutimo, kot da je usoda nekaj izven nas, nam vsiljenega in dodeljenega od ne vem kje. Od nikoder drugod kot iz lastnih nesrečnih misli, besed in dejanj - o sebi. Iz nezaupanja vase, strahov in dvoma, da nam vrata nebes ne bodo nikoli odprta.

ZAVESTNA ODLOČITEV ZA ZAUPANJE IN SPREMEMBE

Ustavi se, odloči in si začni zaupati! Zaupati, da zmoreš vse! Saj si stvarnik lastne resničnosti. Stvarnik - izvor sam! In kaj je stvarniku nemogoče? Odloči se in zavestno začni izbirati druge misli, besede in dejanja, če te posledice teh, ki jih izbiraš zdaj, puščajo praznega. Če ti zaradi njih ni več radostno vstati v nov dan, živeti, ljubiti, biti človek v tej veličastni izkušnji na planetu Zemlja.

(izvleček iz članka)