Bern Jurečič

... nam vedno znova in vedno bolj razlagajo in poudarjajo strokovnjaki za prehrano, naravovarstveniki in zaščitniki živali, naštevajoč vsak iz svojega zornega kota številne čisto tehtne in spoštovanja vredne razloge za takšno odločitev oziroma usmeritev – toda vrste v mesnicah se nič ne manjšajo! Jim ne verjamemo? Smo taki mesojedci, da raje sprejemamo nase vse vrste tegob, srčne bolezni, probleme s prebavo, slabo spanje, razdražljivost – ali pravzaprav izzivamo napotitev v sam pekel? Ali smo po drugi strani toliko nečimrni, da jemo meso, ker ga pač jedo tudi sosedje? Da bi bili takšni gurmani, da si ne bi znali predstavljati dobre hrane brez mesa, tega ravno ne bi mogli trditi, torej se moramo vprašati, zakaj tako.

ZDRAVA PREHRANA IZ NAŠEGA NABIRALNIKA

A z le malo navdiha in spretnosti povezovanja informacij odgovor ni tako daleč. Vzemimo pod drobnogled kakšnega od prodajnih katalogov, s katerimi poštarji vsakodnevno polnijo naše nabiralnike. Na cene v njih smo navajeni in tudi nas zdavnaj ne moti več, da se velika večina cen konča z devetico ali celo z decimalko "99". Novi predpisi zahtevajo objavo cen na enoto mere, na primer na kilogram ali liter. Na ta način so primerjave bolj pri roki in lažje se odločimo za tistega iz vrste istovrstnih artiklov, ki je – cenejši, seveda. Proizvajalci pralnih praškov so bili namreč pravi prvaki v tem, kako si izmisliti še tako neverjetna pakiranja (4,8 kg, 6,4 kg in podobno), da bi se ne opazilo, kako nas prenašajo okoli. Danes tega ni več toliko, saj nam drobna številka ob strani razkrije, koliko izdelek stane v resnici, pakiranja pa postajajo bolj "normalna".

Toda primerjava sorodnih artiklov ni vse. Po novem lahko neprimerno lažje napravimo še eno primerjavo. Tako nam trgovec pod bleščeče označenim sloganom "Najceneje v Sloveniji!" in z dodatnim pripisom "Akcija!" ponuja beli hlebec (pravi naziv izdelka naj seveda ostane skrit) za odličnih 1,63 evra za kilogram, pri čemer pripiše tudi redno ceno, ki pa je 2,53 evra. Za tiste, ki še malo dihamo "po starem", je to reci in piši 606,29 tolarjev. Za kilogram kruha?! Tako nam precej podoben beli hlebec drugega proizvajalca, ki ga v akciji dobimo že za 1,49 evra (in ki v "redni ceni" stane celih 553,57 tolarjev!) niti ne izgleda zelo drag … A to še ni vse. Ko pogledamo ceno za kos 60-gramske polnozrnate štručke, ki znaša (kajpak v akciji) 0,27 evra, ne pomislimo, da za kilogram potrebujemo nekaj manj kot sedemnajst takšnih štručk, kar znese čisto lepih 4,5 evra ali po starem 1078,38 tolarja!! Pa poreče kdo, da pač ni treba jesti takšnih štručk, češ da so itak nepotrebno razkošje. Izjava zveni cinično le na prvi pogled.

NE VEDNO PRIJETNE PRIMERJAVE

Toda tudi to še ni vse. Le dve strani v istem katalogu naprej lahko najdemo sliko lepega kosa mesa (mladi goveji vrat) brez kosti, ki nam ga prodajalec ponuja za 4,99 evra, njegov konkurent pa zelo podobno meso za 4,49 evra po kilogramu. Kar je domala isto kot pri kilogramu štručk – "zdravih", polnozrnatih – iz prejšnjega odstavka. Kilogram (ene od vrst) kruha za kilogram (ene od vrst) mesa? Če vemo, da je z nekoliko kuharske iznajdljivosti iz kilograma takega mesa mogoče pripraviti in shraniti kar nekaj obrokov za celo družino, pridemo do spoznanja, kako poceni je pravzaprav - meso. Iz zornega kota človeka, ki mu ni potrebno razmišljati na tak način in ki si lahko privošči kaj več, je takšno kalkuliranje nekaj nepotrebnega, za tisoče tistih, za katere se čudimo, kako uspejo preživeti mesec s plačo 450 evrov ali še manj, pa je takšna preračunljivost zgolj prepotrebna spretnost pri krmarjenju skozi vsakdan. In nekateri si ne znamo niti predstavljati, kaj vse je mogoče napraviti iz samo kilograma mesa, "če nimaš".

Za analitikovo poslastico omenimo samo še artikel, o katerega prednostih danes že skoraj čivkajo vrabci: ribe! Seveda, omega-3 maščobe, holesterol in druge koristi, o katerih ne gre dvomiti. In vendar nas kilogram rib v akciji (!) pri enem od ponudnikov v tem pregledu stane 6,29 evra (podatek, da skoraj enake ribe drugi trgovec ponuja opremljeno z napisom "Super cena" za 6,49 evra, imejmo kar za zabavo, saj to tudi je), kar je precej več od kilograma prej omenjenega mesa, pri čemer ne pozabimo tudi tega, da od tako kupljenih rib po čiščenju vsega, česar ne bomo pojedli ostane precej manj od kilograma, pri mesu pa ne, in tako razlika postane še večja – v korist rdečega mesa, kajpak! Razmerje je v tem primeru 4,49 proti 6,49 evra ali 1075,98 proti 1555,26 tolarja. Niti ni tako malo.

MEGA AKCIJA, SUPER AKCIJA

Pa bodi dovolj o številkah, čeprav nam v resnici prav te vedno bolj krojijo življenje. Vse jasneje je, zakaj po trgovinah vse manj gledamo na kvaliteto in vse bolj na cene. Tudi nas ne čudi več, zakaj nam trgovci vse več artiklov ponujajo po akcijskih cenah, od koder ni daleč do povsem logičnega odziva potrošnikov, ki se – spričo vse večjega števila ponudnikov, trgovcev na trgu –po nakupih odpravljajo v skladu z datumi, navedenimi na akcijskih reklamnih letakih in katalogih. Od akcije do akcije.
Vprašanje pa je, kdaj bo čisto povprečni potrošnik – in ne le posamezniki – pomislil, kako je mogoče, da taisti trgovec lahko brez škode ponuja ogromne količine artiklov po tako divje znižanih cenah. Ali ga k temu vodi skrb za potrošnika ali le konkurenca? Mar ni nekaj narobe s temi cenami? Ali morda niso cene v "super akciji" kar tiste "prave" cene in na koncu "akcije" sploh ni? In končno, ali ni to vse en sam dogovor, pri katerem se bitka za kupca omejuje kvečjemu na razliko v bonitetah (pikah, nalepkah, procentih ugodnosti in drugih izmišljotinah, ki vabijo kupce od konkurence k nam) in je to na koncu vse, med čemer lahko izbiramo?

Pred nedavnim smo malo z nasmehom prebirali novičke o "predsedniku, ki si sam peče kruh". Kot da bi bilo to kaj zelo posebnega. Toda v stilu preračunavanja iz dosedanjega besedila si lahko izračunamo, koliko nas kilogram kruha stane v tem primeru. Moka, kvas in vse drugo – do prav zanimivih številk je mogoče priti. A o njih ne bomo več. Da ne govorimo o tem, da v takem primeru gospodinja oziroma kuharica zelo dobro ve, "kaj je zamešala noter", kar tudi nekaj pomeni.

KAJ PA ZDRAVO ŽIVLJENJE?

Razmišljanje v številkah nas je odvrnilo od v uvodu zapisane skrbi za naše zdravje. Prav tako, kot nas od take misli odvrača vsak obisk v trgovinah. Pa ni nič sporno, ali jesti meso ali ne. Tudi za tiste zaprisežene velja, da jih je vedno več takih, ki precej radi posežejo po brezmesnem obroku, medtem ko je še veliko več tistih, ki so se mesu v največji meri že odpovedali in si poleg rib, ki so na jedilniku vedno bolj pogosto, rdeče meso privoščijo le še tu in tam. Govorimo seveda o tistih, ki jim izbira (še) ne dela težav. O skrbi za našo "uravnoteženo prehrano" je napisanega veliko. Že skoraj v vsakem mediju je bila kdaj objavljena "piramida prehrane", članki o maščobah, antioksidantih, zelenjavi in telovadbi ali pa formula za izračunavanje indeksa telesne mase. Pričakovali bi torej, da se bo ob vseh spoznanjih, ki nam jih nudita sodobna medicina in internet, v tej smeri kaj tudi premaknilo in da bo svoj lonček k dobrobiti prebivalstva primaknila tudi država. Pa smo lahko samo razočarani.

A da ne bo pomote, verjetno nihče ne pričakuje, da bo kar država poskrbela, da se bomo prehranjevali zdravo in da bo zdravje naše nacije zaradi tega boljše. Bi pa pričakovali, da bo država na primer podprla pridelavo zdrave hrane, ki bi bila na ta način dostopnejša vsem, ne le tistim, ki si "biohrano" lahko privoščijo. Le bežen pogled na posebne police trgovskih centrov, kjer najdemo tovrstne izdelke, nam brez kakšne poglobljene analize pove, da je kupovanje hrane, o kateri nam številni članki, raziskave in ekspertize s celega sveta zatrjujejo, da ne le "prehranjuje naše telo s koristnimi in zdravimi sestavinami", ampak tudi "ščiti naš organizem", "pomaga pri vračanju notranjega ravnovesja" in "posredno doprinaša k našemu zdravju", precej potratno. Kar pomeni, da "živeto bolj zdravo" pomeni večinoma isto kot "živeti bolj drago". Ima torej država v tej smeri kaj interesa? Kaže, da kljub vsemu ne.

DOSEŽENO ZDRAVJE NI POCENI

Do podobnih ugotovitev je mogoče priti tudi ob pogledu na nekatera druga področja našega življenja, na primer na zdravje samo. Da je bolezen zelo draga, ne le za posameznika, temveč tudi za državo, ni nobenega dvoma. Da je pogled v našo vse bolj prazno zdravstveno blagajno vse bolj zaskrbljujoč, je bilo tudi že večkrat povedano. Tudi cene zdravil rasejo v nebo. Marsikdo je ob tem že pomislil, da si pravzaprav sploh ne more privoščiti biti bolan. Paradoksalno pri vsem tem je dejstvo, da živimo vedno bolj nezdravo, da smo istočasno vedno bolj ozaveščeni, kako živeti bolj zdravo, in da nas od tega istega zdravja in védenja oddaljuje - draginja. Iz tega sledi, da si živeti bolj zdravo (vse bolj) lahko privošči tisti, ki ima denar, ter da si zdravljenje in zdravila (vse bolj) lahko privošči tisti, ki ima denar, posledica pa se kaže v vse bolj nekvalitetnem življenju. Informacije o tem, da bolnišnice z zdravljenja odpuščajo ljudi, ki še niso za odpust, saj njihovo zdravstveno stanje tega ne dovoljuje, so seveda samo zlonamerne govorice, in tudi bolnica, ki so jo poslali domov z napotilom, naj se vsak dan zglasi pri njih, da bi dobila infuzijo (!), predstavlja en sam primer, za katerega bi zdravstvo takoj našlo celo vrsto razlogov, zakaj je ravnalo tako; skrb za prevoz, stroški z njim in tudi logistika (na primer koriščenje letnega dopusta sorodnikov, brez katerega ti vsakodnevni prevozi seveda niso mogoči) so čisto mirno preneseni na posameznika-bolnika in njegove. Ki se bodo že znašli. Konec koncev je njihova sorodnica resno bolna, zato je treba kaj storiti!

Tudi bi bilo zanimivo vedeti, kaj vse sestavlja astronomsko ceno dneva zdravljenja – ko jo izvemo, je kar jasno, zakaj bolniki naj ne bi predolgo ležali v bolnišničnih posteljah. Pa zdravstvo ni v krizi samo pri nas. Tudi drugod ni kaj drugače. Kisel priokus nam pri tem povzročajo "tiste druge" informacije (za katere bi marsikdo rad, da bi veljale za netočne in zavajajoče), denimo o dobičkih, nesmotrno porabljenih denarjih, provizijah, nekaterih visokih plačah, "oplemenitenih" z različnimi dodatnimi prejemki, in podobno. Mali človek si ne more kaj, da ne bi pomislil, kako pravzaprav malo tu in malo tam prav on (so)financira to vratolomno prelivanje denarja, in še najbolje stori, če preprosto – ugasne televizor!

OD ZDRAVNIKA DO ZDRAVILCA

A zdravje je še vedno dobrina, ki ima v našem vrednostnem sistemu eno od najvišjih mest. Zato ni čudno, da mali človek išče druge poti. Do zdravilcev, tudi šarlatanov, ni daleč. Prebivajo čisto blizu, tu med nami, kar za vogalom, in ponujajo svoje usluge čisto enako kot urarji, odvetniki, avtomehaniki in mesarji. Da se bolnik odpravi k njim, je več razlogov, toda prej kot o nečimrnosti, težnji po prestižu ali napuhu lahko govorimo o nezadovoljstvu z zdravstvom nasploh, še bolj pa o denarnici, kajti vedno velja, da "v sili hudič še muhe žre". In pomislili bi, da bi morala biti država pravzaprav zadovoljna, da kani kdo s svojim znanjem razbremeniti prenatrpane bolnišnice in preobremenjene zdravnike, a se tu pojavi čisto druga, za koga morda nepričakovana logika. V žepe teh zdravilcev (med katerimi so tudi tisti, ki svoje delo opravljajo častno, pošteno in kvalitetno) se pretaka vedno več denarja. Vedno več zaradi nezadovoljstva in draginje. Glede nezadovoljstva gre za to, da se je zdravilec pripravljen (pa tudi možnost in interes ima za to) z bolnikom ukvarjati več kot povprečen zdravnik (kar priznavajo tudi zdravniki sami), kar pa se draginje tiče, pa ni nič drugače kot pri izbiri pralnega praška.

Zaradi tega se medicinsko-farmakološki lobiji s to konkurenco ne morejo sprijazniti in se proti njej borijo na vse kriplje, najprej z vse hvale vredno skrbjo za kvaliteto storitev na zdravilskem trgu, toda tudi s čisto antipropagando, ki v isti koš zmeče vse, kar pred imenom ne nosi "dr.med.". Da bi razloge za "stranpoti" uporabnikov, bolnikov, iskali pri sebi, ni opaziti. Zdi se jim dovolj, da opravijo z vsiljivo konkurenco, pri tem pa samoljubno pozabljajo na neizpodbitno dejstvo, da konkurenca nastaja zaradi povpraševanja, tega pa je pri zdravstvenih storitvah vedno več. Povprečni bolnik v Sloveniji je danes precej dobro seznanjen s tem, kaj vse ga lahko doleti, če bo obiskal zdravilca, a se še vedno zateka k njemu. Njegovo zdravje na ta način ni zagotovljeno (kot pravzaprav tudi v bolnišnicah ne), zdravljenje samo …

… JE PA CENEJE!