Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Ko razmišljam o sodobnem zahodnem svetu, mi prihaja na misel kriza zaupanja. Začne se že v družini, ko mora mnogo mater zapustiti nekajmesečne dojenčke, da gredo na delo za preživetje družine. Kaj tako zapuščanje pomeni za nebogljeno bitjece, si lahko samo predstavljamo. Kasneje otroci ne zaupajo staršem, da vedo, kaj je dobro zanje, saj jih mediji bombardirajo s povsem drugačnimi sporočili. Ker je "v vojni in ljubezni vse dovoljeno", je pri marsikaterem mladostniku porušeno zaupanje med spoloma. Glede na odstotek ločitev lahko sklepamo, da jih le malo lahko zaupa zakoncu, da bo ostal z njim "dokler ju smrt ne loči". V poslovni tekmi za uspehom je vse preveč iskanja samo lastne koristi. Delavci tako ne zaupajo vodstvu podjetja, da si ne bo nagrabilo bogastva na njihov račun. Da ne govorim o zaupanju v politiki in mednarodnih odnosih. Kaj torej lahko storimo, da bi si povrnili zaupanje?

POMEN ZAUPANJA ZA ZDRAV RAZVOJ

Ko se otrok rodi, je popolnoma nemočen in odvisen od svojih skrbnikov. Če le-ti znajo poskrbeti za zadovoljitev njegovih potreb, se otrok lahko sprosti in si reče: "Tale svet je dober in varen kraj, v katerem je prijetno živeti in si ga ogledati." Zdravi otroci so zato radovedni in z veseljem raziskujejo, karkoli se jim ponudi. Otroci, ki ne morejo zaupati svojim skrbnikom, da bodo pravočasno poskrbeli zanje, pa dobijo drugačno sporočilo: "Svet je nevaren in na nikogar se ne moreš zanesti." Sčasoma pa krivdo za to pripišejo sebi, češ da niso dovolj dobri, da bi jih imeli radi in bi skrbeli zanje.

Otroci morajo zaupati svojim skrbnikom (staršem, učiteljem in drugim pomembnim osebam), da jih imajo radi zaradi njih samih, ne le zaradi vzornega vedenja. Dovoliti jim moramo, da naredijo tudi kako napako in se iz nje nekaj naučijo. Samo tako si bodo pridobili zaupanje, da znajo reševati težave. Naučiti jih moramo tudi, da na primeren način izrazijo svoja čustva. Vedeti morajo, da nam jih lahko zaupajo, tudi če niso ravno zaželena. Vsi imamo kdaj slabe dneve, zakaj jih ne bi smeli imeti tudi otroci?! Čim bolj jih bomo sprejemali, tem lažje se bodo izkopali iz njih.

Zaupanje med starši in otroki je pomembno tudi pri postavljanju meja v vzgoji. Če starši sami ne vedo, kako ravnati (kdo pa vedno ve?!), kako naj to vedo otroci? Del rasti je tudi preskušanje, do kod smejo. Če smo pri postavljanju meja dosledni, nam zaupajo, da bomo pri njih vztrajali in tako se izognemo marsikateri bitki za prevlado. Otroci se znotraj meja počutijo varne in vedo, da bomo poskrbeli zanje, da jih ne prekoračijo, preden so za to zreli in pripravljeni na tisto, kar jih čaka zunaj. Seveda bodo godrnjali in preskušali našo potrpežljivost, vendar pa nas bodo spoštovali, če se jim ne bomo uklonili. Tako bodo vedeli, da smo starši mi in so oni lahko otroci.

Ker se vsakomur lahko kdaj "zalomi", morajo otroci dovolj zaupati staršem, da bodo pravočasno poiskali njihovo pomoč. Najhujše je, če jim otroci ne morejo zaupati in v stiski ostanejo sami ali pa iščejo pomoč na napačnih krajih. Pred leti, ko sem v kinološkem društvu pod strokovnim vodstvom šolala svojo psičko, je bilo eno prvih pravil, katerega so nas naučili, da psa nikoli ne smemo kaznovati, ko pride k nam, pa če je naredil še tako "lumparijo". Karkoli se zgodi, vedno nam mora zaupati, da je dobrodošel, sicer bo začel bežati od nas, in ker s štirimi tacami teče hitreje kot mi z dvema, si bomo sami nakopali težave.

Dokler so otroci majhni in jih lahko obvladujemo tudi s silo, če ne znamo drugače, bomo še imeli nadzor nad njimi. Pa poskusite na tak način obvladati mladostnika, ki je fizično močnejši in spretnejši od vas! V indijski mitologiji je zapisana čudovita zgodba o malem Krišni (inkarnaciji boga Višnuja), ki je rad nagajal mlekaricam. Zato so se odločile, da ga bodo zvezale. Toda nobena vrv, niti veriga, ni bila dovolj močna, da bi ga zadržala. Vse dokler ga ni ena od njih zvezala s tanko nitjo. Krišna se iz nje ni mogel osvoboditi. Vse začudene so ga vprašale, kako to. Odgovoril jim je, da je ni sile na svetu, ki bi ga lahko zvezala, ne more pa se upreti nitki ljubezni. Če se bodo otroci čutili ljubljene, nam bodo zaupali in se nam bodo pustili voditi, kot najbolje vemo in znamo.
Po drugi strani pa morajo otroci doseči zaupanje staršev, da bodo ravnali razumno tudi brez njihove neposredne kontrole. S tem, ko jim postavljamo zahteve, jim tudi izkazujemo zaupanje, da so sposobni izpolniti tisto, kar pričakujemo od njih. Tako jim razvijamo zaupanje vase, ki jim bo v življenju še kako potrebno. Čim več izzivov jim ponudimo, tem bolj jih krepimo. Seveda pa ne smemo pretiravati, da ne dobijo občutka, da karkoli naredijo, nikoli ni dovolj. Ne smemo spregledati njihovih dosežkov. Pokažimo jim, da smo ponosni nanje. Čutiti se morajo dovolj močne, da bodo kos življenju, tudi če jim sreča kdaj ne bo naklonjena.

PRIDOBIVANJE ZAUPANJA

Seveda si niti zaupanja niti samozaupanja ne pridobimo čez noč. To je postopen proces, ko nekoga spoznavamo v različnih življenjskih situacijah in se sproti odločamo, koliko mu lahko zaupamo. Ljudje, ki imajo težave s postavljanjem meja, imajo hkrati tudi težave z zaupanjem. Tisti, ki postavljajo okrog sebe trdne zidove, se čutijo preveč ranljive in v resnici ne zaupajo nikomur, še najmanj sami sebi. Druga skrajnost pa so tisti, ki meja skoraj nimajo, in se nekritično zaupajo ljudem, ki si tega ne zaslužijo. Tudi ti nimajo pravega zaupanja vase, sicer se ne bi tako izpostavili, češ da drugi vedo več od njih. Kot povsod, je tudi tu potrebna prava mera.

V medicini pravimo, da je bolje preprečiti kot zdraviti. Zato se je dobro prepričati, komu smemo zaupati in komu ne. Zaupanje naj se razvija postopoma in zavedajmo se, da imajo meje svojo vrednost in namen. Pomagajo nas varovati, če z njimi pretiravamo, pa nam onemogočajo pristen stik s sočlovekom. Kadar ugotovimo, da je nekdo nezrel, neodgovoren in nezanesljiv, je prav, da se pred temi njegovimi lastnostmi pravočasno zaščitimo. To ne pomeni, da ga moramo zavreči, pač pa da uporabimo zdravo pamet in mu preprečimo, da bi nam z njimi škodil. Lahko ga imamo kljub temu radi kot človeka, se z njim zabavamo in veselimo, le v stvareh, ki so nam pomembne, se ne bomo zanašali nanj in tudi za poslovnega partnerja ga ne bomo vzeli. Če pa se nekdo izkaže za vrednega našega zaupanja, se ne zadržujmo preveč in ne zatrimo odnosa, ki bi nas lahko osrečil. Imeti moramo dovolj poguma, da si upamo tvegati, v razumnih mejah seveda. Zaupati moramo sami sebi, da se nam ne bo podrl svet, če nas bo nekdo izdal, in da smo dovolj samostojni in zreli, da se bomo znali rešiti iz zagate. Za to pa potrebujemo moč.

KAJ JE RESNIČNA MOČ

Verjetno imamo ob tej besedi zelo različne asociacije. Nekdo najprej pomisli na fizično moč, na primer na to, kolikšno breme lahko dvignemo, drugi na vzdržljivost na primer kako dolgo lahko breme držimo. Tretji ob tem pomisli na oblast, na "sedmo silo", na politično moč, na vpliv na druge, pa naj bo s prepričevanjem, z ekonomskim vplivom ali vojaško močjo. Nekateri si pod močjo predstavljajo sposobnost za izpeljavo zadanih projektov ali pa vztrajanje pri svojih načelih in dani besedi. Tudi modrost je moč. Govorimo tudi o moči motorja, koliko "konjev" ima naš avto. Morda pa si pod močjo predstavljamo vpliv, ki ga ima naša spolna privlačnost na drugi spol.

Jaz ob "moči" najprej pomislim na ljudi, ki so znali tudi v najtežjih okoliščinah ostati pozitivni in narediti iz sebe najboljše, kar so lahko. Na ljudi, kot so Mahatma Gandhi, Nelson Mandela, Helen Keller (slepa in gluhonema pisateljica), Stephen Hawking (genialni profesor astronomije na vozičku, ki se lahko sporazumeva samo preko računalnika). Moč je zame najprej duhovna moč, da se ne vdaš, ne glede na okoliščine. Ni težko biti pozitiven, kadar ti gre vse kot po maslu, težko pa je takrat, ko se zdi, da se ti svet podira, pa vseeno ne kloneš. Menim, da marsikdo težave razume kot "kazen za grehe". Jaz o njih raje razmišljam kot o izzivih, ki mi pokažejo, koliko sem že napredovala in kaj vse že zmorem. To je kot izpit. Bom klonila in se predala črnim mislim ali pa bom kljub težavam ohranila mirno kri in trezno glavo ter naredila najboljše, kar lahko?

KAKO NAM JOGA LAHKO POMAGA DO ZAUPANJA

Ko vadimo jogo, v sebi razvijamo moč in modrost. Z disciplino in redno vadbo pridobivamo zaupanje sami vase, da zmoremo, in si dokazujemo, da smo sposobni poskrbeti sami zase in nismo več odvisni od drugih. Zdravo, gibko in močno telo je osnova za kakovostno življenje. Nikoli ni prepozno in karkoli naredimo zase ter za svoje zdravje, se nam bo obrestovalo. Samozavest, ki jo s tem pridobimo, nam pomaga na vseh življenjskih področjih. Smo mirnejši in bolj sproščeni ter lažje komuniciramo z drugimi. Pomoč, ki jo ponudimo bližnjim v stiski, se nam tako ali drugače vrne. Hkrati pa nam je v tem tekmovalnem svetu, kjer se prošnja za pomoč jemlje kot znak slabosti, lažje prositi zanjo. Nihče ni čisto sam in vsi imamo z drugimi odnose, ki vključujejo tudi dajanje in prejemanje na vseh nivojih.

V veliko pomoč pri pridobivanju zaupanja je poleg vadbe asan tudi sproščanje in učenje pravilnega globokega, umirjenega in sproščenega dihanja. Ena od tehnik pranajame posnema na primer dihanje v globokem spanju. Ker preko dihanja lahko zelo vplivamo na telo in duševnost, nas ta tehnika globoko sprosti in umiri, hkrati pa nas napolni z energijo. Priporočljiva je še posebno za tiste, ki imajo težave s srcem, ker izboljša njegovo delovanje. Srce pa je tudi sedež čustev in zato nam jih pomaga uravnovesiti in prečistiti. Druga tehnika pa je globoko sproščanje v joga nidri. S sankalpo v joga nidri si lahko damo še dodatno pozitivno spodbudo in si olajšamo zaupanje vase in v druge.

Ko spoznamo, da smo v bistvu vsi eno, ni več preprek med nami. Vidimo se take, kot smo v resnici, brez vseh olepšav in skrivalnic, pa tudi brez podcenjevanja in lažne skromnosti. Nismo ne več ne manj vredni, samo različni, pa še to le na zunaj. Hkrati pa se zavedamo, da smo vsi del nečesa večjega in modrejšega od nas, nečesa neskončno močnega in vrednega zaupanja, kakor koli že to imenujemo. Ko se tega zavemo, lahko zaupamo, da nam življenje prinaša tisto, kar je za nas v trenutnih razmerah najboljše. Morda si zelo želimo nečesa, kar bi nam dolgoročno lahko povzročilo velike težave, in naša sreča je, da tega ne dobimo, čeprav se nam zdaj zdi, da brez tega ne moremo živeti. Če zaupamo in se sprostimo, se sprostijo tudi naše sposobnosti, intuicija in ustvarjalnost. Ugotovila sem, da se nam tako ponudijo rešitve, na katere sami ne bi nikoli pomislili. Samo treba je življenju reči: "Da!", namesto da trmujemo po svoje in smo večno nezadovoljni.

Mnogi imajo občutek, da se jim bo zgodilo kaj hudega, ravno ko se bodo sprostili in začeli upati na boljše čase. Morda so bili prevečkrat razočarani, toda ločiti je treba med takratno in sedanjo situacijo. Takrat smo bili majhni in nebogljeni, nismo imeli moči niti izkušenj in sedanje modrosti. Tudi če bi se nam zgodile iste stvari, bi jih zdaj doživeli drugače in bi si znali pomagati. Seveda je to lažje reči kot narediti, toda če nikoli ne bomo niti poskusili, se nam ne bo zgodilo nič novega in lepšega.

Na poti joge si lahko poiščemo tudi učitelja, ki je vso pot že sam prehodil in pozna vse zunanje in notranje ovire in kako jih premagati. Zahodnemu človeku je težko zaupati, da je nekdo modrejši od nas in da nam hoče dobro. Preveč slabih izkušenj imamo z "voditelji", ki so zlorabili svojo moč in vpliv na ljudi. Previdnost in zdrava pamet nikoli nista odveč! Noben resen učitelj tudi ne bo pričakoval, da mu boste povsem zaupali že prvič, ko ga boste srečali. Dal vam bo čas in možnost, da dodobra spoznate njega in njegovo učenje in da preskusite ali je njegov način učenja primeren za vas. Tudi če se boste čez čas premislili, ne bo iz tega delal problema. Pustil vas bo, da se razvijate v svojem lastnem tempu in približal se vam bo toliko, kolikor ste se vi pripravljeni približati njemu. Zaupanje mora biti obojestransko! Za vas lahko naredi samo toliko, kolikor mu vi sami pustite. Ne pravim pa, da je učenje ob učitelju vedno ena sama radost. Če hočete resnično napredovati, se boste morali odreči svojim razvadam in načinom slepljenja in bežanja pred resnico. To pa še zdaleč ni lahko. Nastavil vam bo ogledalo in verjemite, včasih ne boste čisto nič navdušeni nad tem, kar boste videli. Ko pa enkrat spoznamo, da je to edini način, da resnično napredujemo, se temu ne izmikamo več in smo celo hvaležni za to priložnost. S tem ko prepoznamo svoje slabosti, se jih lahko rešimo in zaživimo polnejše in srečnejše življenje. Zaupamo mu, da nas bo znal usmerjati, in ko se od časa do časa ozremo na prehojeno pot, smo samo veseli in ponosni nase, koliko smo že naredili.

Zase vem, kaj je moja pot, in ne bi je zamenjala za nič na svetu. Vem, da sem na njej premagala že veliko težav, in čeprav ne rečem, da se jih ravno veselim, tudi ne bežim več pred njimi. Zaupam, da jih bom zmogla preseči. Seveda se to zaupanje ni porodilo čez noč. Po naravi sem prej nezaupljiva kot ne in tudi raziskovalno delo me je naučilo, da je treba vsako stvar večkrat preveriti, preden verjameš rezultatom, pa še takrat si jih morda napačno razlagaš. V življenju je toliko neznank! Največja uganka pa smo mi sami.

PREMAGAJMO STRAH!

Pravijo, da sta naša največja sovražnika neznanje in strah. Kadar ne moremo pravilno oceniti našega položaja, pomeni, da živimo v neznanju, in kadar se odločamo na podlagi strahu namesto znanja, si sami najbolj zakompliciramo življenje. Imeti je treba pogum, da življenju pogledamo v oči in da sprejmemo, kar bomo videli. Najlažje je pobegniti in iz varnega kota kritizirati vse, ki si upajo prevzeti odgovornost zase in za druge, in poskušajo narediti kaj dobrega. Namesto da jim mečemo polena pod noge, se jim rajši pridružimo, saj smo z združenimi močmi uspešnejši. Ne bojmo se, da nas bodo prizadeli! Tudi prelepa vrtnica ima trnje, pa jo kljub temu občudujemo in uživamo v njeni lepoti in vonju. Z malo spretnosti se lahko naučimo izogibati trnom! Zaupajmo si, da zmoremo, in da nas kak vbodljaj tu in tam ne bo spravil iz tira.

Naj prevlada pozitivna naravnanost in kmalu se nam bodo začele dogajati pozitivne stvari! Naj vam navedem dva primera. Večina ljudi policijo verjetno povezuje z oblastjo in neprijetnimi izkušnjami. Kadar nas ustavijo na cesti, se hitro vprašamo, kakšen prekršek smo zagrešili, pa čeprav gre samo za rutinsko kontrolo dokumentov. Verjamem, da smo tem bolj srečni, čim manj opravka imamo z njimi. Če pa jim zaupamo, da samo opravljajo svojo dolžnost, kot najbolje vedo in zanjo, in se vedemo temu primerno, lahko doživimo tudi kako prijetno presenečenje.

Pred leti, ko so policisti na mejah stavkali, sem peljala poln avto deklet na jogijski seminar. Mož se je držal za glavo in mi prerokoval, kako bom ure in ure stala na meji. Me pa se s tem nismo obremenjevale in smo celo pot veselo prepevale in se dobro zabavale. Na mejnem prehodu ni bilo kolone. V šali sem rekla policistu, ki nas je ustavil: "Pa smo res nesramne, da vas motimo med stavko!" Malo je bil presenečen. Rekel nam je, da bomo zaradi stavke morale stati eno uro. Mirno sem skomignila z rameni: "Pa bomo!" Gledal nas je kaki dve minuti, potem pa zamahnil z roko in nam odprl prehod. Stavim, da bi lahko na prste ene roke preštela tiste, ki so takrat tako hitro prišli čez mejo!

Ko sem se vračala z nekega drugega jogijskega seminarja, sem na izhodu iz mesta še preden sem prišla do oznake, da je konec naselja, malo prehitro pritisnila na plin, točno pred radarjem. Seveda so me ustavili in mi povedali, da sem prehitro vozila ter zaračunali globo. Nisem se jezila. Rekla sem jim, da je bolje, da me ustavijo oni kot pa kakšno drevo. Policistu je bil moj odziv tako všeč, da me je opozoril, da je na cesti še več radarjev. Do doma sem jih videla pet in če me ne bi opozoril, bi se mi prav lahko zgodilo, da bi še kje imela "pretežko nogo".

Ne jezimo se torej, če nas kdaj ustavi modra ali rdeča luč! Upoštevajmo jo kot znak, da bi bilo dobro kaj spremeniti v svojem vedenju, in ne da se je poleg vseh težav, ki jih imamo, še policija zarotila proti nam. Ustavimo se in razmislimo, kaj počnemo! Zaupajmo življenju, da ima vedno prav, in poiščimo nauk. Ne bojmo se, da se bo svet podrl, če kdaj priznamo zmoto in skušamo najti boljši način. Naš ego si bo že opomogel, mi pa se lahko naučimo kaj koristnega. Če se drugim približamo s pozitivnim odnosom in zaupanjem, imamo veliko večje možnosti, da se bodo tudi oni pozitivno odzvali. Če čutimo, da nas nekdo sprejema in misli dobro o nas, bi radi ta vtis ohranili. Na nezaupanje pa se hitro odzovemo z mislijo: "Le kaj ima za bregom, da me sodi po sebi?!" Naivnost ni vrlina in ne gre spregledati opozorilnih znakov. Zaupajmo pa sebi in svoji intuiciji, da bomo pravilno ocenili človeka, če bomo le imeli dovolj časa in priložnosti za to. Zato se ne bojmo zaupati niti sebi niti drugim.

Občasno razočaranje je veliko manjša težava kot stalno nezaupanje in življenje "v popolni bojni opremi". Nismo (še) popolni, zato se ne obremenjujmo preveč z napakami (svojimi in tujimi). Iz njih se največ naučimo. Ne smemo pa jim dopustiti, da nam vzamejo zaupanje in veselje do življenja. Želim vam veliko sproščenih in izpolnjujočih medsebojnih odnosov v zaupanju in razumevanju. Verjamem v dobro bistvo v ljudeh, le prebuditi ga je treba in zaupanje je eden od najboljših načinov za to.