Bern Jurečič

Pust krivih ust je pred durmi. Za nami je nekaj tednov iskanja čimbolj izvirne maske, ki si jo bomo sami ali pa naši otroci nadeli za ta ljudski praznik in ulice bodo spet polne princesk, gusarjev in podobnih junakov, ki bodo preganjali teto Zimo. Morda bomo srečali polža, banano ali morskega psa, ponekod pokvarjenega politika ali pa medveda na verigi, ki otroke maže z globinom, v Riu recimo iz tega naredijo vsesplošno fešto za nekaj dni in iz vsega skupaj tudi čisto spodoben biznis. Potem pa pride sreda, pusta nekako pokončajo in četrtek je spet dan kot vsi ostali. Ko smo bili majhni, smo te dneve podoživljali še tedne dolgo ter obenem že snovali, "kaj bomo naslednje leto", danes pa ni več tako. Čas je drugačen in vsak trenutek je namenjen samo sebi samemu, pa naj gre za radost, zabavo ali pa pieteto ob izgubi znane osebe; ko na pokopališču sedemo v avto, mislimo samo še na svoj naslednji korak …

Če odštejemo etnološko razlago pustnih običajev in izročila, se nam danes zdi, da je ta praznik nekako le še navada in v resnici ne pomeni ničesar. Sploh denimo ne odganja pomladi, saj imamo pod oknom šope trobentic že kar januarja. Pust tako postaja zgolj planirana priložnost, dobrodošli čas za zabavo, sprostitev in zaslužek, simbolika pa se – ob hkratnem pojavu konkurenčnega keltskega in iz ZDA uvoženega "praznika" Haloween" - umika v zgodovino. Tako tudi maske postajajo le del zabave in le redkokdo še pomisli, zakaj sploh maske in kaj maske sploh pomenijo.

KDAJ SMO "JAZ"

Prva misel ob omembi mask je skrivanje. Natikanje mask naj bi torej bil beg pred realnostjo, morda beg v svet, kjer je vse tako, kot si pravzaprav želimo. Drugi spet pravijo, da sta pust in maškarada pravzaprav edini čas v letu, ko si dovolimo biti to, kar smo. Tako smo lahko neustrašni tigri ali pa ošabne kraljične. Lahko se tudi sprostimo in "izbruhamo" vse tegobe in skrbi, ki nas težijo. Maske nam tako ponujajo ventil, skozi katerega lahko (kot nekakšen potujoči ekonom pisker) spustimo odvečno energijo, jezo, razočaranje (recimo tudi nad samim seboj) in vse tisto, kar bi nam utegnilo greniti življenje, ko bomo maske spet odložili. Tako nekateri komaj čakajo, da si lahko spremenijo identiteto in se podajo na zanimiv pohod. V času pusta je pustnim šemam seveda dovoljeno vse in osebe, skrite za njimi, prav uživajo, ko počno tisto, kar jim tisti trenutek veli srce, ter zganjajo razne vragolije, osvajajo, so prijazni, hudomušni ali pa zlobni, skratka ko so lahko to, kar v bistvu so.

Tako pridemo do dileme, ali smo tisto, kar v resnici smo, le tedaj, ko smo zamaskirani, ali pa nam maske prineso lastnosti nekoga drugega, torej tujca, ki ga v takih dnevih enačimo s seboj in se igramo, da smo nekdo drug. Ista dilema potem tudi pravi, da smo v primeru, da nam šele maska omogoči biti "pravi jaz", pravzaprav v težavah, saj večino leta potem sploh nismo "jaz", ampak nekdo drug. Zadeva se začenja zapletati in težko je biti pameten. To potem pomeni, da vsepovsod srečujemo ljudi-maske, pri katerih ni jasno, kdo in kaj v resnici so, pri čemer so oni na istem, ko se srečajo z nami, in svet se naenkrat spremeni v velikansko gledališče.

Toda če smo maske vsi, je potem isto, kot da maska ni nihče, in zatorej ljudi spet lahko jemljemo natančno takšne, kot se nam zdi. Ali jih pri tem poznamo ali ne, ni toliko pomembno, saj se pri praskanju po tem problemu soočimo tudi z vprašanjem, ali sploh poznamo sami sebe. Tisti, ki se v okviru svojega dela srečujemo s številnimi ljudmi in zlasti z njihovimi problemi, na primer svetovalci, psihoterapevti, andragogi in drugi, pa tudi astrologi in vedeževalci, lahko v vsakem trenutku navedemo številne izkušnje s tem, da pri svojih sogovornikih, klientih, odkrijemo kakšno spečo, zakrito ali skrivano lastnost oziroma značilnost ter jim jo predočimo. Takšno spoznavanje samega sebe je pogosto boleče, v dolgoročnem, sploh pa v karmičnem smislu pa vsekakor zelo dobrodošlo.

(...)

VARNOST NAD VSEM

V astrologiji obstaja poseben izraz, ki v mnogočem ponazarja princip maske, in sicer je to podznak. Tehnično gledano gre seveda za znamenje, ki se v času našega rojstva nahaja natančno na vzhodu od kraja rojstva, izkustveno pa se odraža v podobi, ki jo ponujamo svetu okoli sebe, in prizadevanju za tem, kakšne naj nas vidijo drugi, oziroma v podobi, za katero se skriva naš pravi jaz. Toda zakaj pa se je sploh potrebno skrivati?

Najenostavnejši odgovor lahko najdemo tam, kjer leži večina odgovorov, v naravi. Tam je mask, kolikor jih le hočemo videti. Maskirne barve vseh vrst, oblike telesa skladno z okoljem, lep primer česar je denimo paličnjak, tudi obnašanje, pretvarjanje. Nekdaj kultni film "Ta čudovita bitja" nam je postregel s prizorom, ko se dve minuti po izvalitvi mali noj stisne h kamnu in tako zlije z okoljem, da ga plenilska hijena spregleda, pa čeprav šepa le nekaj korakov od njega. V morju lahko najdemo ploščato ribo, ki ima na boku narisano veliko oko – sovražnik bo nemara pomislil, kako velika in huda žival mora biti to. Takšnih primerov je za celo knjigo, najpopolnejši med njimi pa je prav gotovo kameleon, ki se spreminja iz trenutka v trenutek, če je to potrebno.

Skrivamo se torej prvenstveno zaradi tega, da bi se ubranili, zaščitili. Torej gre predvsem za varnost. Le-ta pa je v človeku prisotna toliko bolj zaradi dejstva, da smo skozi čas izgubili veliko orožij, ki krasijo živali, na primer lep del nagona, slutnje, čutov. Imeti nagon potovati tedne daleč po pravo zdravilno rastlino ali kraj parjenja, kjer še nikoli nismo bili, začutiti sovraga na nekaj milj – to je za človeka nekaj povsem nedosegljivega. A ker je kljub vsej svojemu umu ter vsem mogočim iznajdenim in izgrajenim mehanizmom za obrambo še vedno ranljiv in občutljiv, je varnost zanj enako pomembna kot za prašička, ki se pred lačnim volkom v zidano hiško lahko skrije le v pravljici. Zatorej je za varnost pripravljen storiti in plačati marsikaj.

Pa to še ni vse – kolikor bolj se ščitimo, tem bolj se bojimo za lastno varnost, bolje rečeno, za morebitni trenutek, ko bodo naši obrambni nasipi popustili in bomo izpostavljeni nevarnosti. Kajti takrat se (zanašajoč se zgolj na drag in kompliciran sistem varnosti) ne bomo več znali obraniti. Ali rečeno še drugače: mali tatič na ulici se bo o preživetju naučil veliko več od v vati vzgajanega sina univerzitetnega profesorja in si bo kasneje v življenju varnost ter obstoj preprosto izboril, ne zanašajoč se na kogarkoli, tako kot se tudi ni mogel zanašati na pomoč drugih, ko je sosedovemu mulcu iz rok izmaknil cigareto.

KO MASKE PADEJO

Naša postopno in skrbno izdelana maska torej služi temu, da svetu ne pokažemo, kako občutljivi in nemočni smo v resnici. Če imamo srečo, bomo lahko to vlogo odigrali do konca in "nihče ne bo opazil". Lahko pa se seveda tudi zalomi in tedaj nastopijo problemi. Kako to izgleda v realnem življenju, nam bodo plastično pričarale naslednje izjave. Ni pomembno, kdo jih je izrekel prvi, saj smo jih slišali že iz različnih ust:
"Kaj ti pa je? Takšnega te pa sploh ne poznam! Od tebe tega nisem pričakovala. Čisto drugače se obnašaš …" – "Ne vem kaj mi je bilo! Kot da to nisem jaz … " – "Srečna si lahko, ko imaš tako prijaznega in sposobnega moža!"

Da bi bili kos vsem pritiskom vsakdanjega življenja, maske, ki jo nosimo v odvisnosti od situacije, v kateri se nahajamo, menjamo s takšno hitrostjo, da se nam včasih zalomi in potem presenetimo ljudi okoli sebe, neredko pa tudi sami sebe. Zato se nam zgodi, da nas nekdo spozna v obliki, ki je ni videl še nikoli. To je tudi eden od razlogov, da so najbolj dramatični in obenem najbolj travmatični trenutki tisti, ko gre kaj resno narobe, trenutki ob naravnih katastrofah, nesreči, smrti, bolezni. Tedaj maske padejo vsaj za hip in ljudi spoznamo takšne, kakršni so v resnici – občutljive, nemočne, prestrašene in izgubljene ter vse prej kot samozavestne in močne, za kakršne smo jih imeli še trenutek prej. Razočaranje v takih primerih je tem večje, čim bolj izdelane so maske. Pregovor "V nesreči spoznaš prijatelja" se za spoznavanje človeka naenkrat izkaže kot zelo pomemben, celo ključen.

SPRAVLJIVI LEV?

Tako se nam zgodi, da hladnokrvnega Kozoroga v hipu pograbi panika, da se hrabri Oven ustraši in pobegne ali da nas običajno precej izgubljena Riba z eno samo potezo izvleče iz težav. Ni pa že omenjeni podznak edina v horoskopu nakazana možnost, ki nas lahko predstavi drugače ali reši iz težav. Možnosti je veliko, saj je v horoskopu nenazadnje deset planetov in še brez števila drugi teles in pomembnih točk, katerih kombinacija nam daje dosti bolj popolno sliko od tiste, ki si jo o človeku ustvarimo na prvi pogled ali pa tudi ob nekoliko boljšem poznavanju. Toda prav podznak je edini od teh elementov, ki izrazito govori o našem prikazovanju navzven, torej o skrivanju pravega jaza.

Občutljivi Ribi tako preračunljiva podoba Device ali borbena slika Ovna pride še kako prav, čeprav sčasoma le spoznamo, kaj se skriva zadaj. Nadeta podoba je pogosto drugačna do take mere, da potrebujemo kar nekaj časa, preden se prebijemo do prave slike.

Kako to poteka, si ponazorimo z dvema primeroma, namreč če si sicer nepristopni Kozorog nadene Dvojčkovo masko ali prepotentni Lev masko spravljive Tehtnice; čez čas bo jasno, da se bosta pri prvem razigrani klepet in prilagodljivost končala v trenutku, ko bo šlo le malo bolj zares, pri drugem pa se bo kaj kmalu izkazalo, da je diplomacija le podoba in da se s tem človekom češenj zobati v resnici ne da. Podobno se navidezno bojeviti tip, ki napenja mišice, čez čas izkaže kot nekoliko izgubljena in zmedena Riba, ki pod le rahlim pritiskom iz sebe ne spravi niti črke od poprejšnjega postavljanja.

ODVRZIMO MASKE!

Toda današnji nori čas prinaša vedno večje strese in se človek zato vedno bolj sprašuje, kdo pravzaprav je in kaj počne tukaj. Čim dlje in intenzivneje poteka maškarada, tem dlje je od svojega bistva in tem večjo možnost ima za kakšno resno težavo, na primer v obliki bolezni. Ko se enkrat zave, da v tej vsakodnevni maškaradi ni več zadovoljen in je naveličan igrati, se odloči najti v sebi svoj pravi JAZ. Toda to iskanje pogosto prinese tudi bolečino, zavrnitve in neodobravanje. A ko se odloči odvreči vse te svoje maske, kmalu spozna, da jih mora odstranjevati postopoma, tako kot si jih je ustvaril. Sčasoma se nauči izražati svoja pristna čustva. Počasi mu ni več mar, kaj si ljudje mislijo o njem. Preneha se ukvarjati z njimi in ne skriva več čustev. Lahko je srečen in žalosten, jezen ali pa ljubeč. Naposled ne živi več tako, kot od njega pričakuje okolica, ampak postane to, kar v resnici je, in ne tisto, za kar je bil prepričan, da je, s čimer naj bi ustregel drugim.

(izvleček iz članka)