Dr. Vojka Bole-Hribovšek

S prijatelji se večkrat pogovarjamo o otrocih in o njihovi vzgoji. Čeprav jih imamo radi, pa je vzgoja težavno in dolgotrajno delo. Vse pa se začne pri nas samih, ker smo mi in naša osebnost glavno vzgojno sredstvo. Mi smo njihov zgled. Res da je pomembno, kaj govorimo, še bolj pomembno pa je naše vedenje in ravnanje v različnih situacijah. Ne moremo jim namreč dati tistega, česar sami nimamo. Če torej hočemo dobro svojim otrokom, moramo najprej vzgojiti sebe.

KDO SO NAŠI OTROCI

Zavedati se moramo, da otroci niso niti naša last niti naše kopije. Čeprav si jih želimo kot naše nadaljevanje življenja in kot izraz ljubezni do partnerja, pa to ne pomeni, da lahko počnemo z njimi, kar koli hočemo. Pravico imajo do najboljšega, kar jim lahko damo. Otroci so namreč samostojna človeška bitja s svojimi značilnostmi, temperamentom, prirojenimi sposobnostmi in svojo usodo. Vsak od nas se je prišel sem učit in tako ima tudi njihovo bivanje z nami svoj namen in cilj. Bodimo hvaležni zanje, če jih imamo. Če jih nimamo, pa je še vedno veliko otrok, ki potrebujejo našo pomoč in skrb, če smo ju le pripravljeni dati. Ne moremo vnaprej vedeti, katere so tiste lekcije, ki jih morajo obvladati in kaj bo rdeča nit njihovega življenja. Zato je naša naloga, da jih čim bolje pripravimo nanj in da jim stojimo ob strani in jih podpiramo v njihovih prizadevanjih, da izpolnijo svoj življenjski cilj.

(…)

KAJ OTROCI POTREBUJEJO

Poleg osnovnih življenjskih pogojev, kot je hrana, obleka, streha nad glavo in varovanje njihovega zdravja in življenja, otroci predvsem potrebujejo potrditev staršev in drugih družinskih članov, da so zaželeni in vredni naše pozornosti in ljubezni. Brez tega jim tudi veliki dosežki ne bodo prinesli pravega zadovoljstva in bodo vedno nekje v globini dvomili vase in v svojo vrednost. Čutiti se morajo sprejete taki, kot so, zaradi njih samih, ne le zaradi svojega videza, svojih dosežkov ali svojih bolj ali manj sprejemljivih dejanj. Govorimo o brezpogojni ljubezni kot pogoju za prepoznavanje svoje lastne vrednosti.

Drugi pogoj za zdrav razvoj je dovolj spodbud in izzivov, ki spodbujajo njihovo fizično, mentalno in čustveno rast. Vsako obdobje v razvoju otroka ima svoje cilje, ki jih je treba osvojiti. Seveda večina staršev ni študirala razvojne psihologije otrok, se pa veliko lahko naučimo iz lastnega otroštva, z opazovanjem in izmenjavo izkušenj ter nasveti bolj izkušenih staršev in, če je potrebno, tudi strokovnjakov.

Otrok ne smemo preveč omejevati s svojimi zahtevami po uspehu. Dovoliti jim moramo, da se učijo na poskusih in napakah. Poskrbeti moramo le, da to lahko storijo v varnem okolju. Tiste bolj aktivne in pustolovske narave bomo morali morda malo zavirati, da si ne bi kaj naredili, bolj zadržane in plašne pa spodbujati. Nekateri so po naravi bolj družabni, drugi so bolj umirjeni in jim, tudi ko so sami, ni dolgčas. Eni potrebujejo več gibanja, drugim je pomembnejše intelektualno delo. Potem se še delijo na tiste, ki jim je glavni vir informacij vid, drugim sluh in tretjim dotik oziroma dejavnost. Razlikujejo se tudi po tem, na kakšen način najbolje sprejemajo in izražajo naklonjenost – z besedo, z dotikom, darilom, uslugo ali časom, ki jim ga namenimo. Vsak otrok je enkratna mešanica lastnosti in kar ustreza enemu, je za drugega morda povsem neprimerno. Največja umetnost vzgoje je prav ugotoviti, kaj je za posameznega otroka najprimernejše. Za vse veljavnih receptov na žalost ni!

Vsi, tudi starši, delamo napake in se na njih učimo. Ne pričakujmo od sebe nemogočega! Če ne gre za res hude napake ali celo zlorabe, bo otrokom zadoščala naša ljubezen. Življenje prinaša neskončno število preizkušenj in težav, zato je edino prav, da se jih že kot otroci naučijo premagovati. Večinoma so bolj "trpežni", kot si mislimo. Če jih preveč "zavijamo v vato" v smislu "Ti se samo uči, za vse drugo bomo poskrbeli mi!", jih ne pripravimo ustrezno na življenje. Tako samo dobijo občutek, da se vse vrti okoli njih in da so njihove potrebe na prvem mestu. Ko se kasneje v življenju soočijo z realnostjo zahtev, se ne znajdejo in se jim sesuje samozavest, ker spoznajo, česa vsega ne vedo in ne znajo v primerjavi s svojimi vrstniki.

Ločiti moramo med zdravim "crkljanjem" in nezdravim "razvajanjem". Pod "crkljanjem" razumem prijaznost, ljubeč pogled, nežnost, telesni stik, male pozornosti in usluge, s katerimi izražamo svojo naklonjenost, vse, kar bi lahko uvrstili pod potrditev njihove vrednosti in pripadnosti družini. Z "razvajanjem" pa mislim na to, da za otroka naredimo tisto, kar bi glede na svojo razvojno stopnjo že moral biti sposoben sam narediti, zato ga s tem zaviramo v razvoju. Razvajanje je, če od njega ne zahtevamo, da sodeluje pri gospodinjskih opravilih in ne prispeva svojega deleža k skupnosti (družinski ali kaki drugi). Na ta način mu onemogočamo, da bi se učil in razvijal svoje sposobnosti ter da bi znal prevzemati dolžnosti in odgovornosti.

Na nek način kaže to tudi na našo lastno nepripravljenost, da bi se z njim zares ukvarjali, pa naj bo to zaradi naše preobremenjenosti, odsotnosti, neznanja ali preprosto lagodnosti. Vsak starš vam lahko pove, da kup stvari opravi veliko hitreje, če se mu otrok ne "mota pod nogami". S tem pa zapravljamo neprecenljivo priložnost, da bi otroka kaj naučili.

Otroci so po naravi vedoželjni in radi posnemajo, tako da se marsičesa naučijo z igro. Hkrati pa se tako razvijajo tudi njihove psihofizične spretnosti in veščine komuniciranja ter delovanja v skupini. V začetku bomo res potrebovali več časa, ko bo otrok zadevo obvladal, pa bo to pomembna pomoč v gospodinjstvu in hkrati njegova šola za življenje. Poleg tega je to priložnost, da otroku razvijamo samozavest in občutek lastne vrednosti, da nekaj zna in zmore, ter priložnost za pozitivno spodbudo.

(…)

Ena od morda najpomembnejših stvari, ki jih lahko damo otroku je, da ga naučimo, kako ravnati z negativnimi čustvi, kot so na primer razočaranje, žalost in jeza. Z njimi nikomur ni prizaneseno. Na nas je, da mu pokažemo, kako jih primerno izražati in kako jih uporabiti v svojo korist. Negativna čustva vedno kažejo, da je nekaj narobe. Lahko gre za naša nerealna pričakovanja, napačno ocenjeno situacijo ali nezrelost drugih ali pa preprosto neizogibne življenjske okoliščine, kot so bolezen in smrt ljubljene osebe, naravne nesreče in podobno.

Če je problem pri otroku, ga lahko morda naučimo, da jezo izkoristi za to, da se na primeren način postavi zase in se ne pusti ustrahovati. Strah je lahko koristno opozorilo na nevarnost. Žalost nam kaže, da smo izgubili nekaj dragocenega, to pa pomeni, da smo čuteči in nam ni vseeno za druge, kar je vrednota samo po sebi.

Naučimo ga izraziti negativna čustva, ne pa jih potlačiti, ker s tem oviramo izražanje pozitivnih. Poraz lahko uporabimo kot izziv, da se prihodnjič bolj potrudi ali pa da se nauči, da ni konec sveta, če mu nekaj ne uspe. Ni mu treba biti popoln, da bi bil vreden naše ljubezni. Če ga kaj dolgočasi, na primer kak predmet v šoli, je to lahko priložnost za razvijanje discipline in premagovanje inercije. Če nekoga ne mara, to še ne pomeni, da ne more živeti z njim v znosnem sožitju ali celo sodelovanju. Ko ga bo bolje spoznal, bosta morda še prijatelja.

Ni hitrih rešitev za vse in včasih se šele čez čas pokaže, za kaj je bilo nekaj dobro. Če pričakuje, da mu bo v življenju vedno le lepo in zabavno, je to najboljši recept za razočaranje. Bolje, da se tega nauči že kmalu z "majhnimi odmerki", kot da se mu nekoč ob čem večjem "sesuje svet" in zaide v slabo družbo ali postane zasvojen. Sama menim, da tudi če si najdemo delo, ki nas veseli, se lahko štejemo za srečne, če nam uspe delati polovico delovnega časa tisto, kar nas zanima, druga polovica pa so manj prijetne stvari, ki pa tudi morajo biti narejene, da se delo lahko dokonča.

Če gre za neizogibno, mu lahko pomagamo, da to sprejme in da se zave, da ni on "gospodar sveta" in da se nezaželene stvari dogajajo, to pa še ne pomeni, da je zaradi tega vsega lepega za zmeraj konec. S tem, ko ga z njimi soočimo in ga naučimo živeti z njimi, razvijamo njegove potenciale in njegovo trdoživost, da se ne pusti zlomiti življenju. Naučimo ga lahko, da v življenju ni sam, da so okrog njega ljudje, ki so v enakih težavah, in da si lahko drug drugemu pomagamo. Lahko ga naučimo prositi za pomoč, jo dajati in sprejemati. Morda nas taka težka doživetja povežejo veliko bolj, kot če bi nam bilo vedno lepo. Takrat se nauči prepoznati, kdo mu je pravi prijatelj in na koga se lahko zanese. Naučimo ga lahko, kako se odzivati v kriznih razmerah, kako ohraniti trezno glavo in ukrepati po svojih najboljših močeh. To so lahko zelo dragocene izkušnje, ki ga morda kdaj kasneje rešijo.

(izvleček iz članka)