Bara Hieng

Zaradi aditivov, ki jih dodajajo živilom, naj bi bila le-ta varnejša in bolj kakovostna, hkrati pa olajšajo njihovo obdelavo ter pogosto izboljšajo njihov okus in videz. Celo v ekološki predelavi živil je uporaba aditivov dovoljena, saj bi bila brez njih lahko določena živila nevarna oziroma bi lahko ogrožala zdravje ljudi. Vendar se je potrebno zavedati tudi njihovih slabosti, in sicer da je mogoče z barvili in s spremembo okusa živilo/hrano le na videz izboljšati ter da nekateri aditivi lahko pri bolj občutljivih ljudeh povzročijo neugoden odziv (npr. spremembo vedenja, hiperaktivnost), alergije, astmatični napad..., nekateri pa utegnejo biti rakotvorni.

ZAKONSKA PODLAGA UPORABE

Aditiv je po definiciji "vsaka snov, ki ga običajno ne uporabljamo oziroma ne uživamo kot živilo in ne predstavlja običajne, tipične sestavine živila, ne glede na to ali ima hranilno vrednost; jo pa namensko dodajamo živilu iz tehnoloških oziroma organoleptičnih razlogov v proizvodnji, pri pakiranju, za transport, hrambo ter ima neposredne ali posredne učinke na živilo in postane sestavina živila".
Uporaba aditivov je zakonsko določena. Pred uporabo mora biti za vsak aditiv dokazano, da je neškodljiv, učinkovit in potreben, pridobitev dovoljenja za uporabo novih aditivov pa je dolg postopek, ki obsega obširne preizkuse. Za ta namen so opravljeni znanstveni testi za akutni toksični učinek, genotoksični testi, metabolični in farmakološki testi, dolgoročni vplivi toksičnosti, vpliv na genski material in ostali toksikološki testi. Da lahko neko snov uporabimo kot aditiv je torej nujen pogoj ta, da aditivi ali njihovi razgradni produkti ob priporočenih vrednostih pri uporabi ne smejo biti strupeni (toksični). Izraz "strupenost" se nanaša na akutno ali kronično zastrupitev, na možne karcinogene, teratogene in mutagene vplive. Njihova uporaba v prehrani je v vsaki državi zakonsko regulirana. Dokazani so faktorji varnosti za posamezen aditiv in dovoljene količine v živilih so veliko nižje od dokazanih maksimalnih varnih mej. Če je njegova uporaba dovoljena v vseh državah članicah EU, dobi oznako E.

V proizvodnji živil lahko uporabljamo le aditive, ki so glede na funkcionalne lastnosti uvrščeni v naslednje tri kategorije: sladila, barvila in aditivi izven teh dveh kategorij ("aditivi razen barvil in sladil").

UMETNA SLADILA

SLADILA so snovi, ki dajejo živilu sladek okus, vendar to niso živila s sladilnimi lastnostmi (npr. sladkor, med ipd.). Umetna sladila delimo na dve skupini. V prvi skupini, kamor spadajo sladila sorbitol (z oznako E 420), manitol (E 421) in ksilitol (E 967), imajo sladila približno enako energijsko vrednost kot sladkor in ga nadomestijo v marsikaterem tehnološko obdelanem živilu, jih pa telo počasi absorbira. Uporabljajo jih v zobem prijaznih sladkornih izdelkih in žvečilnih gumijih brez sladkorja (ker preprečujejo karies) ter v marmeladah za diabetike. Vendar lahko vsako od teh sladil povzroči drisko, če ga zaužijemo več kot 25 g na dan.
V drugi skupini so intenzivna sladila, kot so acesulfam K (E 950), aspartam (E 951) in saharin ter njegove natrijeve, kalijeve in kalcijeve soli (E 954). Ta sladila ne vsebujejo skoraj nobenih kalorij in jih uporabljajo predvsem v dietnih napitkih, sladkornih izdelkih in namiznih sladilih, se pravi, da jih uporabljajo namesto sladkorja pri dietah, kjer so kalorije nadzorovane.
Umetna sladila so 200-400-krat slajša od sladkorja. Aspartam ima podoben okus kot sladkor in v nasprotju s saharinom nima grenkega priokusa. Različne trditve, da aspartam povzroča nezaželene učinke, kot so glavoboli, zamegljen vid in hiperaktivnost, so zavrnile številne raziskave, ki niso našle povezave. Proizvajalci poudarjajo, da saharin varno uporabljajo že več kot 50 let. Večina strokovnjakov je zavrnila tudi trditve, da umetna sladila včasih spodbujajo tek.

(izvleček iz članka)