Anton Omerza

DESET BOŽJIH ZAPOVEDI

Deset božjih zapovedi je etični kodeks zahodne kulture. Namenjene so bile razvitosti kultur in posameznikov časa, v katerem so nastale. Temeljno sporočilo teh zapovedi je, da je Bog izven človeka in da mu kot vrhunska moralna avtoriteta zapoveduje, česa ne sme delati. To so stroga pravila življenja, ki jih je le malo ljudi izpolnjevalo v svojem življenju. Živeti po teh zapovedih je bil ideal, nekaj nedosegljivega, podobno kot je človeku nedosegljiva resnica, svoboda, ljubezen. Ti pojmi so atribut vsemogočnega Boga, vladarja sveta. Človek naj bi v svojem življenju težil za tem, da jih izpolnjuje, da bo dosegel pogoje za sprejem v nebesa, za združitev z Bogom v onostranstvu.

»Te zapovedi obvezujejo človeka zato, da ga vodijo v svobodo, urejajo njegovo zunanje življenje, da mu omogočajo ravnotežje v njegovi notranjosti, da se njegov duh razširi in dviga v duhovnost. Zato dekalog ni postal samo temelj vse stare zaveze, ampak ga je Kristus sprejel kot sestavni del v zgradbo nove zaveze.« (Malo sveto pismo, Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, 1967, str. 73-75)

KRITIKE

Vendar so se kmalu pojavili kritiki, najbolj odmeven je bil Mojster Eckhart, nemški srednjeveški mistik. Naj navedem nekaj njegovih misli:

*  Med prebojem, ko sem osvobojen lastne volje in volje Boga, vseh njegovih del in Boga samega, sem nad vsemi bitji in nisem ne Bog ne bitje.
*  V resnici sem, kar sem bil in kar bom zdaj in za večno.
*  Potem doživim dvig zavesti, ki me ponese nad vse angele.
* Ob tem prejmem tako neizmerno bogastvo, da mi Bog z vsem, kar ga dela Boga, in z vsemi njegovimi božanskimi deli, ne zadostuje.
*  Kajti v tem preboju odkrijem, da sva jaz in Bog eno.
*  Jaz sem, kar sem bil in se niti ne pomanjšam niti ne povečam, kajti jaz sem nespremenljivi vzrok, ki giblje vse stvari.

V sedanji družbi je zanimiv kritik Willigis Jäger. V knjigi Vsak val je morje (Mistična duhovnost, Društvo znamenje, 2005) podrobno polemizira s krščanstvom in njegovimi dogmami. Dokazuje, da je Bog v človeku samem, kot seme, ki se mu je treba približati s pravilno duhovno vadbo. Tako človek svojo individualno energijo zlije z vseobsegajočo božansko energijo.

Sai Baba pravi, da je Bog v nas, le misliti, delovati in služiti moramo, da pridemo v stik z njim. Ta bog v nas je notranji jaz, ki predstavlja božansko energijo, ego pa je glasnik naše individualne energije. Ko se osvobodim ega, postanem Bog. Metoda, s katero opravim prehod od Sebe do Enega, pa je ljubezen. Ljubezen, resnica, svoboda, modrost, radost - to so pojmi iz sveta božanske energije. Za posameznega človeka je to le ideal, za katerega pa ne ve zagotovo, ali ga bo dosegel že v tem življenju. Pomembno pri tem je, da mistični kritiki krščanstva (srednjeveški in sedanji) in predstavniki vzhodnih kultur (Dalajlama, Jogananda, Sai Baba) izhajajo iz iste predpostavke.

Dokaz, da se človek lahko razvije v Boga, so življenja indijskih svetnikov. Jogananda je to popisal v knjigi Avtobiografija jogija (1945), Dalajlama to dokazuje s svojim življenjem, najbolj znan pa je Sai Baba, ki je avatar ("Bog, ki se je utelesil"). Vzhodne kulture ne delajo posebnega cirkusa takrat, ko priznavajo koga za jogija, svetega človeka ipd. Krščanska kultura je edina, ki je razvila zelo zamotan sistem za priznavanje človeka za blaženega ali za svetnika. V slovenskih krogih čakajo, kdaj bodo Slomška spoznali za svetnika, medtem pa se že nekaj stoletij v vrhovih cerkve krešejo iskre okrog priznavanja Mojstra Eckharta za svetnika.

Te razlike v odnosu do najbolj razvitih posameznikov v različnih kulturah niso zanemarljive. Nam, ki živimo v zahodni kulturi, te razlike povedo, da je katoliška cerkev od samega začetka delovala v dveh smereh. Širila je svojo vero (s prepričevanjem, z misijonarji, s križarskimi vojnami), hkrati pa gradila dogmo o sebi kot instituciji. Zato so skrivali posamezna pisma nove zaveze, zato so bili prvi papeži posvetni in verski voditelji, temu je služila tudi inkvizicija, zato so sežigali čarovnice, zato se je začela marsikatera lokalna ali širša vojna in zato še danes vsak svetovni politik, ki želi cerkveno podporo, roma k papežu v Rim.

To me navezuje na misel, da je temeljna napaka katoliške vere v gojitvi navezanosti. Človek je navezan na Boga izven sebe, na izpolnjevanje desetih božjih zapovedi, na pokornost in ponižnost. Ta navezanost se nanaša tudi na posvetne stvari. V vsej zgodovini so bili cerkveni dostojanstveniki najbogatejši ljudje, najnižji duhovniki pa so se morali zavezati uboštvu. Cerkev je še danes najbogatejša institucija na svetu in ima ogromen vpliv v politiki in gospodarstvu, a njihovo delovanje ni odkrito, ni transparentno, pač pa prikrito in podtalno.

Na drugi strani pa vzhodne kulture temeljijo na pet tisoč let in dlje trajajočih svetih spisih, ki se niso spreminjali, le nove in nove razlage nastajajo. Njihov temelj je nenavezanost na materialni svet, ki ga predstavlja ego in vadba duhovnih veščin (dihalne vaje, joga, meditacija), ki so koristne spretnosti za vse življenje.

Razlika med Zahodom in Vzhodom je očitna.

(izvleček iz članka)

(Več na www.ost-omerza.si)