Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Vsak od nas nastopa v različnih življenjskih vlogah. Najprej smo otroci, nato šolarji, prijatelji, športniki, ljubimci, zakonci, starši, delavci, šefi, stari starši in še marsikaj. Lahko se nam zgodi, da v vsej tej množici vlog, od katerih vsaka ima svoje zahteve in pravila, pozabimo, kdo smo v resnici, kaj je naše pravo bistvo in zakaj smo tu, kjer smo. Res da smo vse to, kar okoliščine in drugi od nas želijo ter pričakujejo, smo pa še veliko več. Nekaj, kar lahko spoznamo samo mi sami.

KAKO PRITI V STIK S SAMIM SEBOJ

Najbrž večina ljudi najlažje pride v stik s seboj preko zavedanja o lastnem telesu. Naučimo se ga poslušati, občutiti, dojeti, kaj se z njim in v njem dogaja. Lahko samo za nekaj časa obsedimo ali obležimo in se zavedamo občutkov na primer stika s podlago, dotik obleke na koži, tok zraka, napetost v posameznih delih telesa, širjenje in krčenje telesa ob dihanju, bitja srca. Lahko v mislih potujemo po telesu in ga sproščamo del za delom. Pri tem se nam lahko zgodi, da bomo ob sprostitvi telesa dojeli, kaj je bilo tisto, kar je povzročilo napetost.

Posamezni deli telesa so povezani s psihičnimi ali energetskimi centri - čakrami. V teh centrih so naša čustva, misli, občutki. S posameznimi jogijskimi vajami lahko delujemo na te dele telesa in na čakre, ki so z njimi povezane, ter odstranjujemo napetosti in blokade. Z razteznimi vajami raztegnemo zakrčene mišice in sprostimo napetosti. Sprošča nas tudi izmenično krčenje in iztezanje. Z bolj dinamičnimi vajami se znebimo t.i. stresnih hormonov in pospešimo krvni obtok in dihanje. Pomagajo nam tudi premagovati inercijo ali preprosto lenobo. Z redno vadbo pa tudi razvijamo disciplino in občutek lastne vrednosti.
Najprej moramo namreč verjeti, da smo vredni toliko, da si smemo vsak dan nameniti nekaj časa za vadbo. Dokler mislimo, da moramo najprej ustreči vsem drugim, če nam slučajno ostane kaj časa še zase, pa ga morda smemo nameniti sebi, tega po vsej verjetnosti ne bomo naredili. Zavedati se moramo, da če sami ne bomo znali poskrbeti zase, najbrž tudi kdo drug ne bo. Samo mi smo tisti, ki lahko ocenimo, kaj potrebujemo in kaj je pomembno za nas. Nihče drug ni v naši koži, da bi lahko vedel, kaj se z nami dogaja.
Če ne znamo izraziti svojih potreb, jih naša okolica najbrž ne bo mogla prepoznati in nam ustreči. Dokler smo bili majhni otroci, je bilo normalno, da so naši skrbniki poskrbeli za nas, ko odrastemo, pa moramo to storiti sami.

Nekje sem prebrala misel, da smo odrasli takrat, ko znamo biti sami sebi oče in mati. To pa ne pomeni samo, da smo ponotranjili njihovo avtoriteto in zdaj sami sebi predpisujemo, kaj smemo in česa ne, ali celo, da zdaj sami nad samo stojimo z dvignjenim prstom in se obsojamo, za tisto, kar mislimo, da bi nam očitali. To pomeni tudi, da znamo sami poskrbeti za svoje potrebe in da gledamo nase kot dobri starši. Znamo se razumeti in potolažiti in spodbuditi. Znamo si reči: "Tole je bilo dobro, samo tako naprej!" pa tudi: "Tole bi se pa dalo narediti bolje. Potrebujem še malo vaje!"
In če nečesa ne zmoremo, moramo biti sposobni poiskati pomoč. Za svojega otroka bi to gotovo naredili. Zakaj mislimo, da si je sami ne zaslužimo?! Če torej potrebujemo vadbo, da se spoznamo in razvijemo svoje zmožnosti, si vzemimo čas zanjo. Po mojih izkušnjah je to najboljša naložba, da bomo dolgoročno dobro delovali in živeli zadovoljno in zdravo.

(Izvleček iz članka)