Narava nam je v medu dala svoje najdragocenejše darilo, saj čebele jemljejo iz narave tisti najdragocenejši eliksir zdravja, edinstven in nezamenljiv.

Med, cvetni prah, propolis, matični mleček in vosek so pravo bogastvo zdravilnih snovi brez katerih si ne bi mogli niti zamisliti tradicionalne ljudske pa tudi uradne medicine. O čebelah govorijo najlepši miti in legende, v katerih se njihovo delo omenja v najstarejših časih. V vedski kulturi, za katero mnogi menijo, da je predhodnik vseh civilizacij sveta, so čebele prištevali med svete živali. Glavni bog Višnu, ki je ustvaril Sonce in dal življenje Kozmosu, je narisan v obliki čebele, ki počiva na lotosovem cvetu. Bog Krišna je predstavljen skupaj s čebelo modre barve, ki leta nad njegovo glavo.

MOČ NARAVE

Čebele so bile zelo cenjene tudi v starem Egiptu pred več kot 6000. leti. Iz tega časa so ohranjeni mnogi simboli Gornjega in Spodnjega Egipta. Prvi je lotosov cvet in drugi je čebela. Na grobovih prve dinastije faraonov je poleg številnih drugih simbolov našla svoje mesto tudi risba čebele. Najstarejši ohranjeni egipčanski nagrobni spomenik (Flemis) vsebuje lik čebele, ki se pripravlja, da bo poletela.
Egipčani so v svojih pismenih prošnjah faraonu čebelo narisali kot znamenje pokornosti, privrženosti in ponižnosti. Papirus iz časa okoli leta 1900 pred našim štetjem govori, da je belo čebelarstvo v Egiptu zelo razširjeno, zidne slikarije v hramih in grobnicah prikazujejo proces, po katerem so nekdaj pridobivali med. Slikarije iz Abukira, ki segajo v leto 2500 pr.n.št., pričajo, da so v tem času v domovini faraonov med uporabljali v prehrani, medicini, kozmetiki ter pri magijskih in religijskih obredih.

"Pravi naravni med je kot dobra medicina, saj ima vso zdravilno moč narave," je napisal Lafontaine, ameriški entomolog dr. Stanley Kopock pa je dodal: "Rezultati raziskav kažejo, da ima čebelji med antibakterijsko delovanje, podobno penicilinu." To neprecenljivo lastnost so poznali tudi davni zdravniki, saj ga je staroegipčanska medicina uporabljala na mnoge načine, saj so verjeli, da je med božji dar, ki "zdravi vse". Angleški arheologi so med izkopaninami v piramidah odkrili tudi skodelice medu, ki v vseh teh letih ni spremenil niti okusa niti sestave! V najstarejšem sumerskem spisu "Ep o Gilgamešu" je med omenjen kot sestavni del "eliksira nesmrtnosti", slavni Aristotel pa zanj pravi, da je to "destilirana rosa", ki pada iz zvezd.

BOŽANSKO RAZKOŠJE

Med seveda ne pada z neba, ampak ga zbirajo delavne čebele. Za en kilogram medu 8000 čebel-delavk predela približno tri kilograme cvetnega nektarja. Med je ena redkih snovi, ki ga ni mogoče umetno proizvesti, ampak ga čebele nabirajo in odlagajo v satje, kjer se odvijajo čudežni fizikalno kemični procesi.
Med vsebuje 17,2 % vode in razne kisline (glukonska, limonska, jabolčna, mravljična, mlečna …), beljakovine, razni minerale in druge sestavine (pigmenti, aromatične spojine, encimi, vitamini …). Glavna sestavina medu (približno 75 %) pa so grozdni in sadni sladkorji.
Zaradi tega božanskega razkošja in zdravilnosti je med za človeški organizem resnični eliksir zdravja. Znan je vpliv glukoze in fruktoze na živčni sistem, z njuno pomočjo se izboljšuje prehranjenost celic, normalizira oksidacija in iniciira razstrupljanje v organizmu. Vitamini in minerali iz medu še krepijo njegove čudodelne lastnosti, prisotnost kalija in natrija pa pospešuje ionizacijo v človekovem organizmu.

Vse te lastnosti so že davno odkrili naravni zdravilci, zato nervoznim in ljudem s pomanjkanjem energije priporočajo, da zvečer pred spanjem popijejo skodelico mleka, v kateri so raztopili žličko medu in sok pol limone. Med se uporablja pri zdravljenju bolezni prebavnega trakta, mehurja in ledvic, prostate, srčnih obolenj in motenj krvnega obtoka, infekcij in dermatoloških težav, zelo blagodejen pa je tudi v stresnih situacijah, za umirjanje in podobno. Če nekaj časa uživamo kostanjev med, lahko premagamo bolezni jeter, sluznica se bo izboljšala, rana na želodcu pa bo postopoma izginila. Akacijev med uničuje bakterije pri prehladu in je odličen za lajšanje težav pri dihalnih organih. Uživanje temnega medu bo koristilo pri zdravljenju anemije, depresije, skleroze, stresa, za starejše osebe pa je enkraten biostimulator.

DRAGOCENI PROPOLIS

Propolis je bil dolgo časa nepomemben stranski proizvod celo za same čebelarjem. Čebele so ga uporabljale kot smolo, da bi družinsko leglo zaščitile pred prepihom, vremenskih vplivov in potresov. Kmalu pa se je pokazala prava vrednost propolisa, ki v človekovem organizmu deluje kot antibiotik, ki v telesu poišče žarišča vnetja in jih poskuša ozdraviti. Pri tem ne sprejema mikroelementov iz organizma, kot to delajo medikamenti, ampak deluje samostojno. Propolis ne izčrpava našega imunskega sistema, kot se to dogaja pri uporabi farmacevtskih proizvodov, ampak ga ščiti in varuje.

Propolis so uporabljali že v zelo davnih časih, saj se je njegovim zdravilnim lastnostim čudil celo pionir medicine Hipokrat, ugleden perzijski filozof in zdravnik Avicena pa je "črni vosek" (kot je imenoval propolis) uporabljal pri pripravi balzamov, katere je uporabljal za obloge in celjenje ran.
Staroste na Kavkazu so prepričani, da prav zahvaljujoč medu in propolisu ostajajo vitalni, pripadniki plemena Hunza, ki živijo na planotah pakistanskega Karakoruma in umirajo stari preko sto let, verjamejo, da življenjsko vitalnost in dolgo življenje dolgujejo "eliksirju mladosti", katerega pripravljajo iz planinskega lišaja, pomešanega z gozdnim medom.

Propolis vsebuje preko 70 sestavin, od katerih jih je le nekaj več od tretjine natančno raziskanih. Ne glede na tako slabo raziskanost ga uporabljajo v medicini, farmaciji, biokemiji, ginekologiji, stomatologiji in medicinski kozmetiki. Propolis je odličen za dezinfekcijo, za dermatološka obolenja, za zdravljenje paradentoze in drugih bolezni ustne votline. Deluje antibakterijsko, antivirusno, antimikotično (uničuje glivice in lišaje) in  anestetično (zmanjšuje bolečino in rahlo omrtviči tkivo, pospešuje celjenje ran in opeklin) ter krepi organizem, ki tako postaja odpornejši za določene nevšečnosti.

(Pripravila Sonja A. Mrak. Izvleček iz članka)