Anton Omerza

Procesiranje v človeku je moj izraz za človekovo notranjo govorico, ki jo imenujem njegov zavestni čas, v primerjavi z njegovim materialnim časom pri prejemanju izzivov iz okolja in pri odzivanju v okolju.

Najprej moramo določiti, kaj je ustrezno procesiranje. Ustreznost pri tem pomeni koristnost za našo osebo. Ustrezno ravnanje je, da bežimo stran od požara ali da se ognemo srečanju s človekom, ki nam je (kakor koli) neprijeten, in da ne poslušamo (ali beremo) novic, ki bi utegnile zmotiti naš dnevni ritem. V prvem primeru smo si z zavestno odločitvijo rešili življenje, v drugem se ognemo srečanju s človekom, v tretjem pa novicam, ki (potencialno) nosijo v sebi negativne misli. Ognili smo se neprijetnostim (ognju, človeku, informacijam) – in s tem zase dosegli določeno korist. S tem je vprašanje za nas rešeno, uspeli smo se ogniti tem izzivom, zato imamo svoj duševni mir, kar pomeni, da lahko nadaljujemo s svojim procesiranjem. Poenostavljeno rečeno je to tako, kot če bi pri branju odgnali muho in nato brali naprej. Tako reagira človek, ki deluje v svojo korist, nemudoma, brez odlašanja, odločno in vztrajno. Ko pa svojo nalogo reši, ne misli več nanjo. Zanj velja reklo: problem je zato, da ga rešiš.

ZAVESTNI ČAS – JAZ V SEBI

Ozaveščen človek se od drugih loči tudi po tem, da ne pomisli na svoje telo, ko reče jaz, pač pa pomisli na svojo dušo. Ločuje svet na notranji svet in na zunanji svet, kamor sodi tudi njegovo telo. Zaveda se namreč minljivosti telesa in neumrljivosti duše. Zanj je njegov notranji svet tisto, kar je on sam, je v njem, vse drugo pa je zunanji svet. Procesiranje poteka izključno v njegovem notranjem svetu, čeprav se na začetku (z izzivom) in na koncu (z delovanjem) dotakne materialnega sveta. Procesiranje pa nikoli ne poteka v preteklosti, ali v prihodnosti, temveč vedno le v sedanjosti. Zato poteka življenje ozaveščenega človeka vedno v sedanjosti. Za njega je vse tukaj in zdaj. Šele ko se obrne v zunanji materialni svet, se sooči s časom, ki ima svojo preteklost, sedanjost in prihodnost. A ko se spet povrne vase, je spet v sedanjosti. Znane so izjave športnikov, zmagovalcev, ki so jih vsiljivi novinarji spraševali, kako so se počutili med tekmovanjem. Njihove odgovore lahko strnemo v trditev, da takrat, ko so tekmovali, niso videli in slišali ničesar okrog sebe (niso delovali v materialnem času), ampak so z vso osredotočenostjo sledili vzorcu tekme v svoji glavi.

Značilen primer človeka, ki si vzame čas za preskok iz materialnega v zavestni čas, je tisti, ki reče: »Daj mi čas, da premislim.« Po logičnem sklepanju to pomeni:

· Sedaj še nimam odgovora.
· Odgovor pa moram pripraviti.
· Kako ga bom pripravil?
· Umaknil se bom vase, poiskal primerjave in našel korist.
· Ko bom našel korist, bom lahko odgovoril. – zato te prosim, da mi daš malo časa.

V tem primeru je mislil na svoj zavestni čas, njegov sogovornik pa na njun materialni čas. Potreboval je sogovornikov materialni čas, da je lahko deloval v svojem notranjem času.

Naštejmo nekaj lastnosti ozaveščenega človeka. Izzive iz okolja neprestano selekcionira, torej ne dovoli, da vsak izziv zmoti njegovo bivanje (v zavestnem času). Njegovo življenje poteka v načinu biti, torej je aktiven, ustvarja in ima polne medosebne odnose. Njegova duša je tista, ki mu daje občutek istovetnosti, zato s pojmom jaz misli nanjo, ne pa na telo. Njegovo pravo življenje poteka znotraj njega, v zavestnem času, torej v sedanjosti.

Otrok, ki se uči hoditi, mora shoditi, ko se uči govoriti, mora spregovoriti, ko se uči pisati, mora postati pismen, ko se uči pobalinstva, mora biti pobalin, ko se uči osvajati dekleta, jih mora osvojiti, ko se jih uči poljubljati, jih mora poljubiti, ko se dekleta učijo spogledovati, se morajo spogledovati, ko se učijo zapeljevati moške, jih morajo zapeljati. Ko se učim za poklic, se moram učiti, ko sem vajenec, moram biti vajenec, ko sem dijak, moram biti di(v)jak, se moram zdivjati v svoji mladostnosti: ko sem študent, moram znati biti študent, ki debatira, ponočuje, lovi dekleta, služi kak evro in kljub temu napreduje s študijem. Ko sem odrasel človek, moram odrasti, moram prerasti prejšnje vzorce vedenja in obnašanja. Odrasti pomeni, da živim svoji rasti primerno (nisem več majhen, sem že velik). Delam, prijateljujem, vzgajam otroke, ženo in sebe, ljubim in služim. To so vsi poklici v mojem življenju, to so vsi smisli mojega bivanja na Zemlji. Živim vsakokrat v drugačni sedanjosti, pa vedno v pravem poklicu. To je smisel življenja. Zadnji smisel pa je, ko znam oditi iz tega telesa, izpolnjen, z dovršeno nalogo, z opravljenim poslanstvom.

(...)

(Izvleček iz članka)