Anton Omerza

V zadnjih petnajstih letih, ko nam je Slovencem dana svoboda naroda in države, se vedno bolj pogosto sprašujem po bíti slovenskega naroda. Dejanja, ki jih vidim navzven, pa tudi njihovo pravo ozadje, ki ga le slutim, mi zadnjih pet let narekujejo, da jih omenjam v knjigah in v člankih.

Prehod v samostojno državo je vsak narod, ki je bil prej bolj ali manj pod vplivom socializma, postavil na oltar, na katerem se svetu in sebi razgali skoraj do popolne golote. Tako je bilo v drugih bivših jugoslovanskih državah, tako je tudi v Sloveniji. To je bilo obdobje prve iniciacije slovenskega naroda - in po petnajstih letih si lahko priznamo, da te iniciacije (v samostojnost in zrelost naroda) Slovenija ni uspešno opravila. Zakaj?

Trstenjak je napisal dve knjigi o Slovencih: Misli o slovenskem človeku (1991) in Slovenska poštenost (1995). A v teh knjigah je obravnaval Slovence v obdobju od sredine devetnajstega stoletja, pa do devetdesetih let dvajsetega stoletja. Od borbe za slovenstvo (proti ponemčevanju) v prvem obdobju do borbe za samostojno Slovenijo. Pisal je o slovenskem kmetu in o njegovi poštenosti pa tudi o slovenskih meščanih, ki so iskali svoje mesto med tujimi lastniki kapitala in posestev. Bistvo Slovenstva je bil boj, boj za slovensko besedo, za slovenske šole (nekaj tega boja imamo še danes med Slovenci v Avstriji in Italiji). Prav zato, ker je Napoleon postavil pri nas slovenske šole, so ga pri nas tudi častili.
Slovenci smo bili ves čas tlačeni, v Avstro-Ogrski, v Kraljevini Jugoslaviji, v predvojni Jugoslaviji, pa tudi v povojni Jugoslaviji tja do leta 1991. Cankar je Slovence že pred prvo svetovno vojno poimenoval za hlapce. To je še danes največkrat uporabljen vzdevek za Slovence, celo v parlamentu.

Moj pristop pa je drugačne narave. Delujem v strokovnem prostoru prevajalstva, kjer je veliko tujcev, ki živijo in delajo pri nas in ki so se že dobro naučili slovensko. Nekoga od njih, ki je govoril več tujih jezikov, sem vprašal, kateri je njegov materni jezik.

Večina vernih Slovencev moli v katoliški cerkvi, muslimani v Hali Tivoli, evangeličani v svojih cerkvah, drugi pa tako, kot so se znašli. Slovenci torej molimo, le ateisti ne molijo, saj slovenščino uporabljajo le za posvetne zadeve.

Tudi vsi Slovenci štejemo, eni več, drugi manj, eni le svoje, drugi tudi tuje. Skoraj nihče med nami pa ne šteje več tako, kot je napisal Trstenjak, da bi drugi o njem rekli, da je pošten.

KAKO PA SLOVENCI PREKLINJAMO? 

Slabo, krščenduš, krščenmatiček, klinc te gleda ... in še nekaj drugih kletvic imamo, sicer pa veselo uporabljamo sosednje kletvice. Tisti, blizu Italije, posegajo po italijanskih, oni blizu Avstrije po nemških, Prekmurci verjetno po madžarskih, večina Slovencev pa prisega na kletvice bolj z juga (Jugoslavije). In kaj sploh je kletvica? Kletvica je etični ventil, ki predstavlja sprostitev na moralno oblast desetih božjih zapovedi. Ne verjamete? Naberite si prgišče kletvic, napišite jih na papir, zraven pa pripišite vseh deset božjih zapovedi. (Mimogrede, kulture in verstva, ki ne poznajo desetih božjih zapovedi, imajo povsem drugačne kletvice.)

Kaj torej pomeni, če so si ljudje, ki govorijo isti jezik, z leti pridobili svoje lastne kletvice. Najprej so imeli jezik, nato ozemlje, ves čas pa tudi svoje kletvice. To je predstavljalo njihovo identiteto naroda. Njihov jezik in njihovo ozemlje predstavljata STRŽEN naroda (navzven viden narod), kletvice pa SENCO njihovega naroda. Na senco naroda lahko pogledamo tudi bolj na široko, kot na kolektivno podzavest naroda. Ker smo Slovenci v naših sencah (v naši podzavestni identiteti) še premalo zgrajeni, smo kot samostojen narod in država tudi padli na izpitu iz iniciacije. Posledice tega padca pa lahko vidimo v zadnjih letih. V vsej zgodovini smo bili enotni samo enkrat: ko smo glasovali za samostojno Slovenijo. Ne prej ne kasneje nismo zmogli niti minimalne enotnosti, ki jo zrel narod potrebuje za svoj razvoj.

NEENOTNI SLOVENCI

Neenotnost Slovencev izvira iz prevelike kulturne različnosti (geografsko-zgodovinski vidik), iz dejstva, da nikoli nismo imeli v svoji sredi pravega politika (vlogo politikov so odigrali pisatelji, torej kulturniki, in sicer tako v naši zgodovini kot pri našem osamosvajanju - pri Novi reviji in pri Demosu), nikakor ne uspemo biti dalj časa uspešni v kolektivnih športih (košarka, nogomet), smo pa vedno bolj uspešni pri prevzemanju podjetij (le kateri lastnik pa se bo trudil z delom v svojem podjetju, če lahko z odkupom druge firme z eno potezo svoje premoženje večkrat poveča?).

(izvleček iz članka)