Elena Danel

"Jeza je gorivo," je dejal glasbenik Duke Ellington, "Jeza sama po sebi ni delovanje. Je povabilo k delovanju." Marianne Williamson pa je zapisala: "Naš najgloblji strah ni v tem, da bi bili neprimerni (ne dovolj dobri). Naš najgloblji strah je v tem, da smo tako močni, da presegamo vsakršna merila." In odpuščanje? Odpuščanje vsem, ki so nam prizadejali ogromno bolečino, ni lahka stvar; vendar pa v vseh duhovnih tradicijah sveta najdemo napotila, naj odpuščamo …

Jeza nas postavlja v težak položaj. Kaj naj storimo? Naj mahnemo koga nazaj? Naj ga "nahrulimo, tako kot si zasluži"? Naj ga vendarle že enkrat "brcnemo" iz svojega življenja? Ali naj raje vse skupaj pustimo in še naprej dovoljujemo, da nas nekdo vedno "tlači k tlom", da z nami ravna kot s kuhinjsko cunjo in nas skoraj dobesedno "uničuje"? Je bolje, da vendarle na koncu, po zrelem premisleku, kot po navadi, torej jezo le pogoltnemo in gremo naprej … v sebi (seveda) še bolj strti in samorazvrednoteni …?

JEZA – POVABILO K DELOVANJU

Kaj je prav? Prva ali druga odločitev, ne izbruh na kogar koli niti zatrtje jeze nam ne dajeta tistega, za kar je jeza namenjena. Kajti, kot pravi Duke Ellington, naj bo jeza zgolj sredstvo, ne pa gospodar. "Jeza je ognjena nevihta, ki naznanja smrt našega starega življenja. Jeza je gorivo, ki nas žene v novo življenje. Mišljeno je, da nas jeza odpre in povleče naprej. Če je uporabljena pravilno, je nadvse koristno gorivo." Ellington je s tem menil, da bi se morali po jezi ravnati, vendar to ne pomeni, da bi jo morali pokazati, "vreči ven". "Jeza nakazuje smer. Jezo bi morali uporabiti kot gorivo za delovanje – za tisto in takšno, ki bi pripomoglo, da bi se pomaknili v smer, ki nam jo jeza nakazuje. Navadno zlahka, z malo razmišljanja, "prevedemo" sporočilo, ki nam ga pošilja jeza." Ellington je s tem mislil, da nam bo jeza vedno naznanila, kdaj smo bili izdani, zapeljani … in kdaj je prišel čas za delovanje v naše najboljše dobro in v prid naših zahtev, pravic in tistega, kar nas zanima, česar si želimo. Zato "jeza sama po sebi ni delovanje, je povabilo k delovanju".

NAŠA LUČ NAS PLAŠI

Duhovna aktivistka in publicistka Marianne Williamson je o tem, kaj je naš najgloblji strah, zapisala tole: "Naš najgloblji strah ni v tem, da bi bili neprimerni (ne dovolj dobri). Naš najgloblji strah je v tem, da smo tako močni, da presegamo vsakršna merila. Naša luč, in ne naša tema nas plaši. Sprašujemo se: "Kdo pa sem, da bi bil sijajen, veličasten, nadarjen, izjemen?" Pravzaprav – kdo pa ste, da ne bi bili vse to? Vi ste Božji otrok. To, da se delate majhne, ne služi svetu. Nič razveseljujočega ni v tem, da se skrčimo, da se potem ljudje okoli nas ne počutijo negotove. Namenjeno je – da vsi žarimo, tako kot otroci. Rojeni smo bili, da bi izražali slavo Boga, ki je znotraj nas. In ni zgolj v nekaterih izmed nas; v vsakem je. Ko dovolimo, da naša luč sije, tudi vsem drugim ljudem nezavedno dajemo dovoljenje, da sijejo še oni. Ko se osvobodimo našega lastnega strahu, naša pristnost samodejno osvobaja druge."

Česa nas je torej strah? Je veliko takšnih reči, kjer je dobro, da nas je strah, in zato instinktivno, kot živali, zbežimo, se varujemo? Ne; veste, da je v našem, tako urbanem svetu, takšnih reči še zelo malo. Nismo namreč več naseljeni v naravnih razmerah, kjer »dober strah« vedno prav pride. Več je v nas tistega "strahu pred izgubo umetne varnosti", ki smo si jo stkali sami, v svojem umu. Živimo v kalupih lastnega umskega strahu, ki nas zaklepa v kletko … in nam ne dovoli živeti, kjer koli že smo. Pred tem strahom, ki je v nas, ne moremo pobegniti na noben konec sveta, ne kozmosa.

(izvleček iz članka)