Maria Ana Kolman

Zapisi in pričevanja o Šambali so običajno na meji misticizma in ezoterike ter so s stališča logike nerazumljivi. Ko ljudje beremo pričevanja o nečem, česar empirično ne moremo dokazati in zaznati z našimi čuti, največkrat enostavno podvomimo v obstoj tega in to povežemo z izvenčutnimi zaznavami, gnosticizmom ali pa kar čarovništvom. Nenavadno se zdi, da se je z eno najbolj imaginarnih področij človekovega zanimanja – z iskanjem obljubljene dežele, svetega grala, Šambale ali kakorkoli že to imenujemo – v množici duhovnih in drugih iskalcev pred leti znašel človek, ki je tipičen znanstveni raziskovalec in ki je samega sebe označil kot človeka, ki "slabo prenaša družbo ljudi, ki se radi ukvarjajo z onstranskimi mislimi, izven čutnimi zaznavami, čarovništvom in drugimi čudaštvi" – to je Ernst Rifgatovič Muldašev, kirurg, znanstvenik in doktor medicinskih znanosti, torej popolnoma "prizemljen" človek. Kot oftalmolog je s posebno tehniko transplantacije lastnega očesnega tkiva pomagal na tisoče ljudem, ki so bili obsojeni na slepoto. Pomagal jim je spregledati in pri tem "spregledal" tudi sam. S svojo posebno metodo, ki mu je omogočila klasifikacijo oči, je po primerjalni analogiji prišel do ugotovitev, da t.i. "srednjestatične" oči pripadajo tibetanski rasi. Po matematičnem približku oči drugih ras je določil poti migracije človeštva s Tibeta, ki so se ujemale z zgodovinskimi dejstvi. Ob spoznanju, da so v vseh svetiščih Tibeta in Nepala upodobljene popolnoma enake oči, je Muldašev izdelal "zunanjo podobo" lastnika teh oči, ki se je izkazala za zelo nenavadno. Ko jo je pokazal lamam in svamijem na Tibetu, so ti presenečeno vzkliknili: "To je on!" Ta risba dr. Muldaševa je postala vodilna nit k hipotetičnemu odkritju najveličastnejše skrivnosti človekove vrste, genofonda človeštva, ki se ob večnem vprašanju "od koga izviramo?" navezuje na teorijo o Šambali. To odkritje je tako istočasno postalo tudi vodilna nit do Šambale.

(…)

STA ŠAMBALA IN GENOFOND ČLOVEŠTVA ISTI KLJUČ?

Vrsta znanstvenih ekspedicij v Indijo, Nepal, Tibet, zlasti pa na področje svete gore Kajlas, ki jih je organiziral Muldašev in v katerih so iskali mesto bogov, je rezultirala v seriji knjig s skupnih naslovom "V iskanju mesta bogov". Znanstvene raziskave Ernsta Muldaševa pa je poleg vprašanja "zakaj ljudje drug drugemu gledamo v oči?" sprožilo navidezno "naključje". Nekega dne je namreč stopil v knjigarno kupit neko knjigo, ko pa je ni dobil, se je zagledal v globus in intuicija mu je prišepnila, naj ga kupi. Začel je vrteti to zemeljsko žogico, pri čemer so mu oči iskale znane mu predzgodovinske točke, kot so Egipt s svojimi piramidami, Mehika s svojo Sončno in Lunino piramido, čudni velikani na velikonočnih otokih, Stonehenge v Angliji, Hudičev steber v Ameriki, Tibet s sveto goro Kajlas in druge. Ko je primerjal razdalje med temi predzgodovinskimi spomeniki, se mu je zazdelo, da se presenetljivo dobro ujemajo med seboj. Izmeril jih je in presenečen odkril, da merijo po 6666 km. Domneval je, da bi naj bile te točke energetski centri s pozitivno vibracijo, enakomerno razporejeni po vsej Zemlji z nalogo, da nevtralizirajo destruktivne energije. Ko pa je pozneje odkril, da je tudi gora Kajlas visoka 6666 m, je zanj to število dobilo posebno sporočilno težo: v njem je zaznal tragično poslanico pradavnih civilizacij o globalni kataklizmi na Zemlji, do katere je prišlo, ko se je na Zemlji nakopičilo preveč negativne energije in se je mravljišča svojih prebivalcev znebila tako, da je os svojega vrtenja premaknila za 6666 km. Premik osi je na zemeljski površini povzročil nepredstavljive katastrofalne spremembe, taljenje ogromnih mas ledu na dotedanjem Severnem in Južnem tečaju pa je sprostilo toliko voda, da so zalile skoraj ves planet. Samo duhovno visoko ozaveščeni izbranci, ki so ta "očiščevalni proces" na zemeljski obli predvideli, so se rešili tako, da so v svojih vimanah – "letečih krožnikih" na pogon z energijo misli, tiho poleteli na "streho sveta", v zavetje gore Kajlas. Podobnost z biblijsko zgodbo o Noetu in njegovi barki je izjemna. Svojo izkušnjo o premiku zemeljske osi za 6666 km - na kar najbrž spominja hudičevo število 666 – so ti izbranci kot opozorilo sporočili z višino gore Kajlas, ki so jo preoblikovali v piramido. Ti naši pradavni predniki so tudi druge gore v okolici obdelali v stopničaste piramide in s tem ustvarili mesto bogov. Poselili so ga na površini in v skalnih votlinah, kjer kot nesmrtni živijo še danes.

(izvleček iz članka)