Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Gotovo smo že vsi doživeli trenutke, ko se nam je zdelo, da ne zmoremo več in da ni poti naprej. Najraje bi vse skupaj pustili in odšli nekam na konec sveta in se nikoli več vrnili, če bi to bilo možno. Pa na žalost, ali na srečo, življenje ne teče tako. Včasih se res počutimo, kot da nam je vse ušlo iz rok, da ne moremo odločati sami o sebi, počutimo se ujete in nemočne. Nekateri med nami pa v takih razmerah resnično živijo vsak dan. Vendar izbira vedno obstaja. Ali se vdaš in obupaš nad življenjem ali pa ga vzameš v svoje roke, kolikor je to mogoče. In tole je zgodba o dekletih, ki so se odločile za to drugo pot. Tako me je prevzela, da bi jo rada delila z vami. Morda bo navdih in spodbuda še komu.

(…)

Zaupanje je zemlja, ki je potrebna, da vzklijejo semena uspeha. Dokler starši ne zaupajo, da sta rast in napredek mogoča, bodo vedno znova premlevali stare napake, iskali dlako v jajcu in zatirali vsako iniciativo ali pa bodo pretirano zaščitniški in ne bodo dovolili, da otroci naredijo kako napako, izkusijo tudi kaj neprijetnega in s tem odrastejo. Dokler so majhni, otroci potrebujejo tudi crkljanje, toda predolgo crkljanje ni dobro. S tem ne mislim na podporo in pomoč, kadar jo res potrebujejo. Vsega ne moremo znati, saj se nihče ni učen rodil in zato vsi potrebujemo čas in izkušnje, da določene stvari osvojimo. Vsako stvar nekoč naredimo prvič in lažje je, če se je lahko od nekoga naučimo, da nam ni treba samim narediti vseh napak.

Predvsem gre za odnos do stvari. Dokler se že vnaprej prepričujemo, kako nekaj ne bo šlo ali kako je nekaj težko ali grozno ali katastrofalno in podobno, sami sebi jemljemo moč in iz muhe delamo slona (no, morda ne ravno iz muhe, ampak recimo miši). V življenju se pogosto dogaja, da se od nas pričakuje stvari, ki so nam težke, in pred katerimi bi najraje pobegnili. S tem ni nikomur prizaneseno. Toda vsakokrat, ko uspemo zbrati voljo in pogum, da se jih lotimo, in jih izpeljemo kolikor toliko sprejemljivo, smo za kanček bolj samozavestni in prepričani vase, da zmoremo. Morda v njih ne bom nikoli zelo uspešni, pa niti ni nujno, da smo. Zadošča že, da smo premagali same sebe in naredili nekaj, kar se nam je prej zdelo nepredstavljivo. Čim več je takih, včasih na videz čisto drobnih, vendar pomembnih zmag, ki so zahtevale od nas kar nekaj poguma in premagovanja, tem manj se nam svet zdi grozen in strašljiv kraj za bivanje. Nekako se sprijaznimo z njim in on z nami. Sčasoma že kar nekako sodelujemo, in ko s svojimi nalogami končno opravimo, si lahko rečemo: "Saj niti ni bilo tako težko!"

OBVLADOVANJE ČUSTEV

Ena od velikih, morda celo najtežjih nalog, ki jih moramo pri tem opraviti, je pravilno ravnanje z lastnimi čustvi. Pogosto so prav čustva tista, ki nas zapeljejo v nepremišljeno ravnanje. Čustva obvladujejo nas, namesto da bi mi njih. Kadar je sod poln, je že kaplja preveč. Torej moramo delati na tem, da se sod ne napolni preveč. Skušati moramo reagirati, dokler to še lahko storimo kolikor toliko mirno in s trezno glavo, da s svojo reakcijo vsega ne poslabšamo.

Če se preveč pritožujemo in jezimo, nas ljudje ne jemljejo resno in si rečejo, da smo pač take sorte, da nam vedno nekaj ni prav (pa če imamo še tako prav!), in se s tem ne obremenjujejo. Če pa smo večino časa pozitivni in se resnično razjezimo enkrat na tri leta, takrat to vzamejo resno, ker si rečejo: "Če se je tale, ki je vedno umirjena, tako razjezila, mora pa že biti nekaj na tem." Tako sčasoma dosežemo, da si take "izpade" prihranimo za res kritične situacije, ko vse drugo odpove. In zanimivo je, da se nam čedalje manj situacij zdi kritičnih. V velikanski večini primerov pozitiven ali vsaj nevtralen pristop več zaleže, pa še prijetnejši je. Seveda pa se ga ne naučimo kar čez noč.

(izvleček iz članka)