Bern Jurečič 

Večina stisk, v katerih se znajde sodobni človek, je na ta ali drugačen način povezanih z medosebnimi odnosi. To je tudi najbolj pogost razlog za obisk svetovalcev, psihologov in psihoterapevtov, pa tudi vedeževalcev in astrologov. Še več, pogosto je kot razlog za posvet o trenutnem dogajanju določene osebe navedena služba, morda finančne zadeve, težave z otroki ali še kaj četrtega, a se zelo kmalu izkaže, da pravi vzgib za obisk leži prav v odnosih, ki se ne razvijajo v skladu z željami in pričakovanji, se lomijo ali pa so sredi razpadanja in je že prisotno razmišljanje v smislu "kaj potem".

A če se ne ustavimo pri razglabljanju o tem, kdo je kdo v takšni zvezi ter katera so bila tista pričakovanja, ki se niso uresničila, ter seveda o neizogibni dilemi "kdo je kriv", pač pa se za spremembo lotimo najtežje naloge pri takem posvetu – iskanju vzorcev, ki nas vodijo v težavne življenjske situacije -, kmalu ugotovimo, da vsaka taka oseba v sebi nosi neugodne informacije, katerih izvora navadno ne pozna in ki so zakoreninjene do take mere, da jih sama ne zmore izruvati, premagati, obvladati. Še več, tovrstne informacije so navadno zapisane v podzavesti, kar pomeni, da so prisotne ves čas, a nikoli do takšne mere, da bi jih lahko ozavestili, raziskali in se lotili njihove eliminacije, ozdravljenja. O kakšne vrste informacijah je govora, nam za ponazoritev predstavljata na primer strah pred vodo ali psi. Tudi če se v času, kolikor daleč seže spomin takšne osebe, ni zgodilo prav nič takšnega, kar bi lahko nakazovalo za nastanek takega strahu, pa je ta travma huda, včasih celo neznosna.

(…)

Ko iščemo vzroke za nesoglasja, razočaranja, ločitve in druge probleme v zvezi s partnersko zvezo, se nam zelo hitro pojavijo vzorci, povezani z domom, okoljem, v katerem je taka oseba odraščala, in seveda s starši. Le-ti seveda niso le nekakšni "karmični transporter", ki nas je v določenem trenutku spravil na ta svet, naloga staršev v našem življenju je mnogo bolj zapletena. Od njih dobimo na primer največji del genske informacije, ki nas določa v tem življenju, a tudi to še ni vse, kajti s starši potem živimo deset, dvajset, trideset ali pa še več let, kar pomeni stalno soustvarjanje, drugače rečeno gre za bistveni del razvoja osebnosti. Od tega, kakšni so torej naši starši, je v kar največji meri odvisno, kakšni bomo v življenju mi sami. Kako bomo reagirali, kako se bomo borili (in ali sploh), kako bomo reševali probleme, kako bomo gojili zamero ali pa odpuščali, kakšne odnose bomo sklepali in podobno.
A ker se večinoma ukvarjamo z vlogo matere, ki opredeljuje našo čustveno plat, notranje dojemanje in reakcije, nežnost, razumevanje, materinski čut in občutljivost, po krivem zanemarjamo vlogo očeta, ki nam prinaša čisto druge in nič manj pomembne vzorce. Od njegove slike je najbolj odvisno, kako bo svoje in življenje svoje družine vodil sin, pa tudi kakšnega partnerja si bo izbrala hči in kakšne odnose bo tvorila z njim. Ne pozabimo namreč, da je oče kakorkoli že prvi moški princip v življenju hčere in da je od njegovih kvalitet odvisno, kakšnega partnerja (ali partnerje) bo izbrala za svoje življenje.

TIRANSKI OČE IN ZLATI OČKA

Tako je čisto mogoče, da hči očeta idealizira, njun odnos je "odličen", poln razumevanja, podpore in morda celo popuščanja, vsekakor daleč od tiraniziranja in nasilja. Toda tak oče iste hčere ni vzgajal tudi na strog način, katerega del so tudi neizogibne, čeprav neprijetne naloge, odrekanje ter občasne krivice. Ni namen tega pisanja poveličevati slabih plati starševskega odnosa, toda hči, ki je do konca odraščanja živela "v vati", se borbe skozi življenje ni naučila. Ali si bo izbrala partnerja, ki naj bi bil enak očetovemu vzoru (z veliko možnostmi, da prav takega ne najde), ali pa se bo morala določenih lekcij učiti šele pri tridesetih ali pa celo kasneje.
Neka druga hči je imela popolnoma drugačno pot, v kateri pa je oče igral vlogo tirana, od katerega volje je bilo odvisno dobesedno vse. Njeno odraščanje je en sam spisek odrekanja, prepovedi in zapovedi, s čimer je njena popotnica za življenje obremenjena toliko, da ima za "normalen" zakona kaj malo možnosti. Morda si bo zakona, ki bi bil povsem drugačen od njenega doma (torej "pribežališča"), želela do take mere, da bo zašla v čisto nasprotje, v katerem jo bodo odnesla njena nerealna pričakovanja, ali pa si bo nemara izbrala partnerja, ki bo na nek način podoben očetu ter bo njegovo prakso samo nadaljeval.

(izvleček iz članka)