Vprašanje Share International: Ali smo ljudje s svojim načinom življenja vplivali na podnebje?
Tanja Cegnar: Smo, nedvomno in še vplivamo, tako lokalno kot tudi globalno. Procesi so intenzivnejši. V porastu je število zelo močnih orkanov. Zelo močni cikloni iz Atlantika, ki pridejo v severozahodno Evropo, tudi z rušilnim vetrom, so močnejši. Ko imaš v nekem sistemu več energije, je je tudi več na razpolago za posamezne bolj intenzivne procese. To še ne pomeni, da so vsi procesi intenzivnejši, lahko je pa več intenzivnih konic.

S. I.: In po vašem mnenju je to posledica segrevanja ozračja?
Da, sistem ima več energije. Energija v ozračju se pretvarja iz ene obliko v drugo. S tem, ko se pretvarja, ni edina pojavna oblika podnebnih sprememb zaradi povečanja toplogrednih plinov to, da se povprečna temperatura ozračja dvigne, ampak je lahko na razpolago tudi več latentne in kinetične energije ter energije vrtincev. Potem so pa tu še povratne zanke. Npr. če imamo poleti sušo, imajo tla posledično manj vegetacije in izhlapevanja je manj, zato se več sončnih žarkov pretvori v povišanje temperature zraka. Takšno je bilo v Evropi poletje 2003. Zaradi takšnih povratnih zank se proces le še krepi.
Nikoli se ne da povsem točno ločiti, koliko so naravna nihanja povezana s podnebnimi spremembami zaradi človekovega delovanja. Velika debata je že glede tega, koliko od svetovnega in evropskega porasta temperature je delež, ki je povezan s povečanjem toplogrednih plinov. Glavnina naj bi bila posledica povečanja koncentracije toplogrednih plinov, del pa tudi posledica naravnih pojavov, nihanj.

* * *

S. I.: Ali ljudje res vplivamo na zaščitno plast ozona v ozračju?
Ozonska plast ima svojo geografsko porazdelitev: ob ekvatorju je nekoliko tanjša, ob polih pa je debelejša. Ozon je naravna sestavina ozračja, največ ga je na višini od 16 do 24 km. V ozračju ga je zelo malo. Če bi vsega spravili na morsko gladino in ga ohladili na 0 stopinj Celzija, bi dobili od 2 do 5 mm debelo plast.
Ozonska plast je pomembna zato, ker nas ščiti pred energijsko najbogatejšim delom UV sevanja: C in delno B. Sredi prejšnjega stoletja so začeli izdelovati industrijske pline, za katere so bili vsi prepričani, da so okolju neškodljivi, povsem inertni. Uporabljali smo jih v razpršilih, hladilnikih, klimatskih napravah, za izdelavo penastih mas itd. Potem pa so meritve, predvsem nad južnim polom, začele kazati, da ozon za kakšen mesec vsako leto izgine. Hecno je bilo, ker je izginil na precej omejenem območju. Najprej so mislili, da je nekaj narobe z meritvami. Potem so pa s stalnimi meritvami z baloni, raketami in sateliti ugotovili, da to dejansko drži. Počasi so prišli do ugotovitve, da ob določenih pogojih ti industrijski plini uničujejo molekule ozona. Ti pogoji so: temperatura pod -80 stopinj Celzija, prisotni pa morajo biti tudi UV žarki in ledeni kristalčki. Takšnih razmer pri tleh nimamo in zato tudi niso opazili, da so ti plini ozonu škodljivi. V vrtincu nad južnim polom pa so ti pogoji izpolnjeni, in sicer vsako leto od sredine avgusta do konca novembra. Potem se pa spet vzpostavi normalno stanje.
Zakaj predvsem nad južnim polom? Zato, ker ima južna polobla zelo lepo geografsko porazdeljeno morje in kopno. Ker je ta razporeditev precej pravilna, tu nastane zelo stabilen vrtinec zraka. Ta pojav se pojavlja tudi nad severno poloblo, vendar je veliko manj izrazit, ker sta kopno in morje na severni polobli veliko bolj kaotično porazdeljena in tu nikoli ne nastane zelo močan vrtinec, ki tudi ni tako pravilen. Letos so opazili kar izrazit pojav januarja, lani pa je bil najbolj izrazit marca, to je odvisno tudi od podnebnih razmer. Ozonska luknja ni vsako leto enako velika ravno zaradi podnebnih razmer, odvisna je od zime in zaprtosti tega vrtinca - kako izrazit in hladen je in če so prisotni ledeni kristalčki.

S. I.: Če sem prav razumel, pravite, da je nad tečajema ozonska plast načeloma debelejša kot nad ekvatorjem, ko pa nastopi ozonska luknja, je plast še tanjša kot na ekvatorju.
Na posameznih območjih lahko ozon povsem izgine. Letos je ozonska luknja nad Antarktiko največja doslej.

S. I.: Pa ni možno, da je ozonska luknja naraven pojav, da je prisoten že od nekdaj?
Prej tega pojava niso opazili. Zdaj trdijo, da so zanj krivi ti plini, ker je izginjanje ozona zelo hitro.

S. I.: Ali to pomeni, da ga je vsako leto manj?
Ne, saj potem se ozračje premeša in ta vrtinec se razgradi, ogreje. Potem ozon pride od drugod in tudi na novo nastaja. Tako se potem vzpostavi normalno stanje.
Najvišjo koncentracijo ozonu škodljivih plinov smo imeli v minulem stoletju. Ozonska luknja naj bi se nad južnim polom pojavljala približno do leta 2065, nad zmernimi geografskimi širinami pa nekje do leta 2050. To so napovedi z določeno mero negotovosti.
Ozonska luknja včasih seže tudi nad Avstralijo, zaradi česar je bila ta najbolj prizadeta. Avstralci so bili prvi, ki so zaradi tega sprožili alarm. Avstralija pa seže tudi precej proti ekvatorju in Aboridžini so temnopolti, medtem ko so bili priseljenci vsaj na začetku predvsem ljudje keltskega porekla, ki so zelo neodporni na sončne žarke. Kožni rak se je pri njih začel zelo izrazito pojavljati tudi zaradi tega. To velja tudi za južni del južne Amerike. Pa ne le kožni rak, tudi siva mrena na očeh, ki je zelo povezana z izpostavljenostjo UV sončnemu sevanju. Sivo mreno so odkrili tudi pri ovcah. Tudi imunski sistem je oslabljen.
Mednarodna javnost se je zelo hitro - presenetljivo hitro - uskladila in reagirala. Montrealski protokol z vsemi dopolnili je morda eden redkih mednarodnih akcij za zaščito okolja, ki so bile speljane izjemno uspešno. Če primerjamo, koliko težav je s Kjotskim protokolom! To je svetel zgled, kaj lahko mednarodna javnost in politika naredita, če hočeta. Treba je bilo zamenjati tehnologije in poiskati nadomestne pline. Na začetku pa je bila storjena napaka, ker so bili nadomestni plini izraziti toplogredni plini. Eno prizadevanje ni bilo usklajeno z drugim, toda v osnovi jim gre vse priznanje. Pri podnebnih spremembah pa nam ne gre tako dobro.

(izvleček iz članka)