Najbrž se je vsak od nas že spraševal, kaj si želi v življenju doseči. Vsi imamo neko predstavo o tem, kaj je za nas uspešno življenje in te so si lahko zelo različne. Nekateri si želijo materialnih dobrin, drugi slavo, tretji športnih, umetnostnih ali znanstvenih dosežkov, četrti priljubljenost, srečen zakon in družino, morda lepa doživetja v naravi ali kaj drugega. Pripravljeni smo se odreči marsičemu, samo da bi si izpolnili te sanje. Ko pa to dosežemo, se še vedno čutimo nekako neizpolnjeni in si spet iščemo nove cilje, kot so boljši avto ali nov rekord, želimo si še kakega otroka, obisk novega kraja, ki ga še nismo videli, novo osvojitev in podobno. Zakaj? Kaj je tisto, kar nas žene k vedno novim dosežkom in kar nam daje večen občutek, da nam še nekaj manjka? Zakaj ne moremo biti zadovoljni?

MATERIALNI USPEH

Živimo v materialnem svetu in v materialnem telesu, ki ima svoje potrebe, in dokler jih ne zadovoljimo, se ne moremo čutiti uspešne. Za preživetje potrebujemo zrak, hrano, obleko, streho nad glavo in osnovno varnost. Da bi si to zagotovili, potrebujemo denar in pridobivamo si ga na različne načine. Večina nas hodi v službo in v njej preživi velik del dneva. Lahko se imamo za srečne, če imamo delo, ki nas veseli, in sodelavce, s katerimi se razumemo in si med seboj pomagamo. Tudi plačilo za naše delo ni nepomembno. Z njim merimo našo učinkovitost. Želimo si zaslužiti čim več s čim manj dela, da nam ostane čim več časa in energije za tisto, kar si v življenju še želimo početi.

Želimo si prijetno bivališče po naši meri. Za nekatere je pomembna velika hiša s čim več udobja in razkošja. Drugi si želijo morda nekaj skromnejšega, opremljenega po svojem okusu, kjer bi se lahko počutili udobno in prijetno, nekaj, kar lahko imenujejo dom. Več kot sama arhitektura jim pomeni, kaj se v njej dogaja in kako se v njej počutijo. Tretjim to morda ni tako pomembno, da je le streha nad glavo in da je vse čim bolj funkcionalno. Tisti z bolj nemirno krvjo, ki so stalno v gibanju in se počutijo doma skoraj kjerkoli, pa temu morda niti ne posvečajo velike pozornosti in se jim zdi stanovanje le nepotrebno breme, za katero morajo skrbeti, namesto da bi potovali in uživali v novih dogodivščinah.

Podobno je z avtomobilom in drugimi tehničnimi pridobitvami sodobnega časa, kot so različne elektronske naprave od telefona, računalnika in televizije naprej. Tudi obleke in druge uporabne stvari nam lahko služijo za različne namene in jim posvečamo različno pozornost. Poznamo ljudi, ki jim je njihov videz zalo pomemben, in posvetijo veliko časa temu, da so vedno urejeni in naličeni, da sledijo modnim trendom in se počutijo tako rekoč na pragu revščine, če si ne morejo privoščiti zadnje modne muhe.

Za vsako materialno dobrino potrebujemo energijo in čas, da si jo pridobimo. Hkrati pa tudi vežejo našo energijo in našo pozornost, ker zahtevajo, da se jim posvečamo in zanje primerno skrbimo. Lahko bi rekli, da so materializirana energija. Poglejmo okrog sebe in ozavestimo, čemu smo jo posvetili. Je res to tisto, kar potrebujemo in hočemo, ali pa smo si poleg osnovnih življenjskih potrebščin nabrali tudi kup nepotrebnih reči in zaradi njih morda zanemarili nekaj bolj pomembnega? Je res uspeh obleka, ki smo jo oblekli le enkrat ali dvakrat, potem pa nam samo dela drenj v omari? Je uspeh, da smo otroku kupili kup igrač, igra pa se le s tremi, ostale pa samo razmeče in se potem spotikamo obnje? Je uspeh sanjski avto, za katerega zdaj trepetamo, da se nam kdo ne zaleti vanj ali nam ga ukrade? Je uspeh hiša, ki je prevelika, da bi jo lahko sami vzdrževali, morda še za visokim zidom in z najmodernejšimi varnostnimi napravami, da ne govorimo o varnostnikih, ki jo morajo čuvati, in o naših živcih, ko nas skrbi zanjo? Je res to tisto, čemur želimo posvetiti svoje življenje?

USPEH V KARIERI

Mnogim materialne dobrine same po sebi morda niso tako pomembne, si pa želijo, da bi bili pomembni. Želijo si priti čim višje na hierarhični lestvici, imeti položaj in oblast. Želijo si nazivov, kot so doktor, profesor, primarij, svetnik. Še bolje je, če je zraven tudi "častni" ali "zaslužni". Psihologi so že zdavnaj ugotovili, da so ljudje pripravljeni veliko narediti za priznanje. Kos papirja, ki si ga uokviriš na steni, ali zveneč naziv, s katerim se ponašaš, so lahko večji motiv kot denar. Dajmo nekomu naziv direktor (pri tem ni toliko pomembno, kakšen direktor in česa), pa bo delal več za isto plačo in se zraven še tresel, da ga ne izgubi. Isto velja tudi za akademske kroge. Ni pomembno, koliko je tvoje odkritje koristno, da je le objavljeno v revijah s "SCI" in ti prinese toliko in toliko pik za višji naziv (če je še bolje plačan, toliko bolje). Pomembno je biti član uglednih združenj in akademij, tudi če moraš za to plačati. Ni pomembno to, koliko naučiš študente, ampak to, da predavaš in na izpitih odločaš o njihovem uspehu ali neuspehu, morda celo o življenju. Vemo za profesorje, ki so zaradi svoje nečimrnosti študentom preprečili dokončanje študija in pridobitve poklica, ki so si ga želeli, ali pa preprečili akademsko kariero nekomu, ki je preveč mislil s svojo glavo. Samo zato, jasno, da se ve, kdo je kdo, in kdo ima škarje ter platno v rokah. Le pazi se, če me ne častiš dovolj!

Ne govorijo zastonj, da zares spoznaš človeka šele, ko mu daš oblast. Sama sem vedno ocenjevala ljudi po tem, kako se vedejo do tistih, ki so v slabšem položaju od njih. Če so korektni do podrejenih, bodo korektni tudi do tebe. Samo poglej, kako se moški vede do žensk in otrok, pa ti bo hitro jasno, kaj lahko pričakuješ od njega. Dokler mu boš enak po moči ali močnejši, te bo (vsaj na videz) spoštoval, tisti hip, ko se bo čutil močnejšega, pa se lahko pripraviš tudi na marsikaj neprijetnega. Pri ženskah je to morda manj izrazito, ker jih materinski nagon bolj žene k zaščiti šibkejših, razen če so v poslovnem svetu že preveč otrdele, ker so jih slabe izkušnje pripravile do tega, da so začele uporabljati "moške" metode.

Še nekaj je, na kar pri vrednotenju poslovne uspešnosti pogosto pozabljamo. Danes skoraj ni dela, ki bi ga lahko uspešno opravil en sam človek. Za vse je potrebno sodelovanje med različnimi profili in strokami. Zato zasluge za uspeh nikoli ne morejo pripadati samo enemu. Prispevek vsakega, na videz še tako nepomembnega člena šteje. Zato se ne bi smeli obremenjevati s tem, ali smo opaženi in priznani. Dovolj je, da dobro opravimo svoj del naloge. Popolnost je ideal, h kateremu stremimo, v vsakdanjem življenju pa smo lahko zadovoljni, če nalogo opravimo "dovolj dobro", da stvar deluje. Vedno so možne izboljšave in dopolnitve. Tako rastemo in se razvijamo skupaj s svojim delom in ob njem. To pa je hkrati veliko zadovoljstvo in izziv.

BITI PRVI

Uspeh je lahko zelo relativen. Zato se radi primerjamo z drugimi in stremimo za tem, da bi bili najboljši. Posebno zahodni svet je skoraj obseden s tekmovalnostjo in tem, kdo bo prvi, pa ni važno v čem in kako. Samo Guinnessovo knjigo rekordov si poglejmo! Kaj vse ljudje naredijo, samo da bi po nečem izstopali. Včasih smo kot študenti pomagali drug drugemu, si posojali zapiske in skupaj študirali, predvsem pa pomagali tistim, ki jim je šlo težje. Znali smo držati skupaj in biti solidarni. Zdaj pa šola imenuje najboljšega študenta v letniku in najboljšega študenta leta. Nič čudnega, ko pa danes otroke tako rekoč že od prvega razreda razvrščamo in točkujemo. To samo spodbuja nezdravo tekmovalnost in potrebo po tem, da bi bili najboljši, ne glede na ceno.

(izvleček iz članka)

Dr. Vojka Bole-Hribovšek