Dr. Vojka Bole-Hribovšek

UMETNOST LJUBEZNI

Osnovni princip joge je nenasilje ali ljubezen v najširšem smislu. Vsak je že kdaj občutil ljubezen, celo več vrst ljubezni. Da smo lahko sposobni ljubiti druge, moramo najprej ljubiti sami sebe. Čim zrelejši smo, tem zrelejša je tudi naša ljubezen in tem manj razlik delamo med ljudmi. Preko individualne ljubezni, usmerjene na eno osebo, rastemo proti univerzalni ljubezni. Naš cilj je ljubiti vse ljudi, ker je ljubezen naše pravo bistvo. Tega pa lahko spoznamo z vadbo joge.

LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE

Morda bi bilo bolje, če bi uporabila izraz "sprejemanje samega sebe", ker nas izraz "ljubezen do samega sebe" morda preveč spominja na samoljubje in sebičnost. Morda so nas učili, da je sebično narediti nekaj zase. Še posebno ženske so dolgo vzgajali v veri, da morajo najprej vse narediti za druge in če jim potem ostane še kaj časa in moči, lahko morda naredijo tudi kaj zase. Osnova tega je ženskam lastna skrb za otroke, ko mati postavlja otrokovo preživetje pred svoje. Seveda so tega sposobni tudi očetje, vendar večinoma manj in redkeje. Če v tem pretiravamo, pa samo po nepotrebnem zapravimo življenje za druge, ne da bi ti to potrebovali, želeli in cenili. Ljubezen do sebe torej pomeni, da si znamo vzeti čas zase, za redno vadbo, ustrezno prehrano in dovolj počitka, da se potem lahko lotimo dela z obnovljeno energijo in smo lahko učinkovitejši.

Sprejemanje samega sebe pomeni, da se spoznamo s svojimi prednostmi in slabostmi in da se zaradi njih niti ne poveličujemo niti podcenjujemo. Zavedajmo se, da bodo vedno boljši in slabši od nas in da smo vsi na poti razvoja in učenja. Sprejemati se pomeni verjeti v svoj boljši jaz in v svoj razvoj. Ne obremenjujmo se pretirano s svojimi preteklimi napakami. Skušajmo se iz njih nekaj naučiti in drugič narediti boljše. Z negativnim odnosom do sebe samo sami sebe zaviramo v razvoju.
Brala sem o poskusu, ko so učiteljem dali naključno izbrane učence in jim rekli, da so jim dodelili posebej nadarjene. Ob koncu šolskega leta so ti učenci res pokazali nadpovprečne rezultate, vendar ne zaradi boljših prirojenih sposobnosti, ampak zato, ker so učitelji verjeli, da so nadpovprečni in so tako tudi delali z njimi. Zakaj ne bi tega uporabili tudi pri sebi?! Zaupajmo v svoje sposobnosti in v to, da lahko napredujemo. Vsak korak šteje. Tudi če nam kdaj spodleti, se moramo spet postaviti na noge in nadaljevati z vadbo. Samo tako bomo uspeli.

Sprejemati same sebe pomeni tudi zavedati se svojih potreb, tako fizičnih kot psihičnih in socialnih, ter poskrbeti zanje. Ne pozabimo, da ima večina ljudi preveč dela sama s seboj, da bi se lahko ukvarjala še z našimi potrebami. Preveč imajo svojih lastnih skrbi in če sami ne bomo primerno poskrbeli zase, je zelo malo verjetno, da bi kdo drug. Všeč mi je misel, ki sem jo nekje prebrala pred leti, da so vsa pokopališča sveta polna nenadomestljivih ljudi. Naučimo se tudi umakniti ter prepustiti delo in odgovornosti drugim. Nikar ne mislimo, da smo tako pomembni, da se svet ne bi prav tako dobro vrtel tudi brez nas. Samo mi sami smo odgovorni za svoje življenje. Delo lahko opravi tudi kdo drug, nihče pa ne more živeti in vaditi namesto nas.

Vsega seveda ne bomo zmogli sami. Zato se moramo naučiti svoje potrebe izraziti na primeren način in prositi za pomoč, kadar sami ne zmoremo (težka naloga za moške!). Vsakdo kdaj potrebuje pomoč in podporo in nobena sramota ni prositi zanju. Danes ti pomagaš meni, jutri bom jaz tebi. Tako lahko vsi rastemo in se razvijamo v boljše ljudi. Vedno znova ugotavljam, da nismo sposobni z drugimi ravnati kaj bistveno bolje kot sami s seboj. Če torej ne znamo sprejeti sebe, tudi drugih ne znamo. Sprejemanje ljudi takih kot so, pa je prvi pogoj za ljubezen.

INDIVIDUALNA LJUBEZEN

Individualna ljubezen je usmerjena na nekoga, pa naj bo to otrok, starš, sorojenec, prijatelj, partner ali kdo drug. Največkrat pomislimo ob tem na ljubezen med partnerji, vendar so tudi druge oblike ljubezni enako pomembne. Dopolnjujejo se med seboj in brez njih bi bilo življenje osiromašeno. Osnovni principi partnerske ljubezni veljajo tudi zanje, čeprav je pri enih oblikah bolj poudarjen en, pri drugih pa drug vidik. Ne moremo priti do univerzalne ljubezni, če ne gremo prej skozi individualno ljubezen. Pri tem se naučimo dajati in prejemati. V začetku smo morda bolj nagnjeni k prejemanju, z zrelostjo pa vse bolj k dajanju. In dajanja je prav toliko oblik, kot je različnih odnosov med ljudmi.

Zanimivo je, da imajo mnogi večje probleme s prejemanjem kot z dajanjem. Če ne zaupamo sebi, da smo vredni ljubezni, bomo morda znali dajati, ne pa sprejemati. Ker pa je ljubezen v najširšem smislu izmenjava energij, se ne more ohraniti dolgo, če je pretok samo v eno smer. Dopustiti si moramo, da smo sprejeti in ljubljeni. Če nas ima nekdo iskreno rad, ga dvom v njegovo ljubezen in zavračanje lahko hudo prizadene. Poleg tega, da se odrečemo nečemu lepemu, kar bi nas obogatilo, onemogočimo to lepo tudi drugemu, ki ni prav nič kriv, da pravzaprav zavračamo sami sebe. Sprostimo se in zaupajmo, da se tudi nam lahko zgodijo lepe stvari.

OVIRE ZA LJUBEZEN

Individualno ljubezen nam največkrat otežujejo ali celo onemogočajo napačne predstave o ljubezni. Prva in morda najpogostejša je zamenjevanje zaljubljenosti in ljubezni. Vedeti moramo, da je zaljubljenost čustvo in kot vsa čustva prehodna in minljiva. Lahko nam sicer pomaga vzpostaviti stik, dolgoročno pa ne more preživeti, če se ne preobrazi v ljubezen. Zato tisti, ki iščejo vzhičenost zaljubljenosti, skačejo iz razmerja v razmerje in so vedno znova prepričani, da jih za prvim vogalom čaka nekaj boljšega. Zaljubljenost nas omami in tisti, ki so nagnjeni k omamljanju katerekoli vrste, se hitro lahko ujamejo v zanko odvisnosti od zaljubljenosti. Posebno ženske rade sanjarijo o "princu na belem konju", ki bo rešil vse njihove težave. To je maja ali iluzija, holivudska pravljica. Ljubezen pa je zrela odločitev, da bomo delovali v dobro drugega, pa četudi nam bo to včasih težko. Ljubezen pomeni, da nam je ta odnos pomembnejši od trenutnih užitkov in da smo se zanj pripravljeni tudi čemu odreči, da bi ga ohranili. Ljubezen je tudi stalno delo na tem, zato je druga napačna predstava (pogostejša pri moških), da ko se enkrat poročiš, ni treba za ljubezen storiti nič več, saj je cilj dosežen in se zdaj lahko posvetimo "pomembnejšim" stvarem.

Nekateri si predstavljajo, da moramo za partnerja narediti vse, kar lahko. To pa je past, ki nas pripelje do tega, da ravnamo z njim kot z nezrelim otrokom, ki ni sposoben poskrbeti sam zase. Odrasel zrel človek se bo temu uprl. Seveda vsakemu godijo majhne pozornosti in ljubeznivosti, usluge in pomoč, kadar jo potrebujejo in prosijo zanjo. V vseh drugih primerih pa je to lahko nadležno poseganje v človekovo integriteto in samostojnost. Dolgoročno s tem samo vzgajamo nezrele, nesamostojne odvisnike, ki se bodo naučili izkoriščanja in lagodnosti, saj jim za nič ni treba skrbeti. Takih pa se prej ali slej naveličamo in tako sami žagamo vejo, na kateri sedimo. Zato se raje potrudimo, da za partnerja naredimo tisto, kar resnično potrebuje, pa še takrat se raje prej prepričajmo, ali si tega želi, da ne bomo kršili njegovih meja in ga odbili.

Tudi prepričanje, da moramo v ljubezni vse razumeti in potrpeti, je napačno. Ljudje, ki so pripravljeni "požreti" skoraj karkoli, niso priljubljeni in jih imajo za "copate" ter jih ne spoštujejo. Ne moreš ljubiti nekoga, ki ga ne spoštuješ! Nekoč sem nekje prebrala, da so v ljubezni uspešnejši tisti, ki so manj pripravljeni prenašati nesmisle. Verjemite, da nihče ne more "požirati" v nedogled, in če bomo to prepogosto počeli, bomo kmalu zasovražili partnerja, ki z nami ne ravna dovolj dobro. Če smo preveč razumevajoči in ne reagiramo na očitno zlorabo, samo vzgajamo neodgovornega izkoriščevalca, ki nas bo prej ali slej zapustil, ko se bo naveličal "brisati čevlje ob nas". Zato se ne bojmo postaviti zase, kadar je to potrebno. Lahko razumemo in ne obsojamo, če partner naredi napako (kdo jih pa ne!), imamo pa vso pravico, da se zavarujemo pred njenimi posledicami.

Ne smemo misliti, da je partner odgovoren za našo srečo. Mi sami in edino mi smo odgovorni za svojo srečo. Če se ne znamo osrečiti sami, nas tudi nihče drug ne bo mogel! K zdravi ljubezni do sebe, o kateri sem govorila prej, spada tudi, da znamo živeti sami s seboj in primerno poskrbeti zase. Partner je le en del življenja in če na račun tega zanemarimo vse druge, nam bo kaj kmalu trda predla, ker bomo ostali brez vseh ostalih zadovoljstev, ki nam polepšajo življenje in ga naredijo pestrega in zanimivega. Vedeti moramo, da nam partner ne bo mogel biti na voljo 24 ur na dan, 7 dni v tednu in 12 mesecev na leto. Če bomo preveč "viseli" na njem in pričakovali, da nam bo izpolnil vse neuresničene želje in sanje, smo na najboljši poti, da nam bo pobegnil, ker te naloge ne zmore nihče.

Naučimo se povedati, kaj si želimo, in to na čim bolj jasen in konkreten način. Zavedati se moramo, da večkrat še sami ne vemo dobro, kaj bi radi oziroma kaj potrebujemo, še toliko manj pa to lahko ve partner. Gotovo si v dobri zvezi kdaj rečemo, da si bereva misli, vendar se ne moremo zanašati na to. Morda je partner trenutno obremenjen s problemi ali pa preprosto razmišlja na drugačen način.
Pred kratkim sem prebrala knjigo, ki govori o tem, kako moški in ženske uporabljamo druge dele možganov za reševanje enakih problemov in se zato naši pristopi lahko zelo razlikujejo. Moški so večinoma veliko bolj neposredni in ženskam se zato včasih zdijo pregrobi in premalo rahločutni. Moški pa pogosto niso sposobni prepoznati odtenkov v glasu in telesni govorici, ki so ženskam sami po sebi razumljivi, saj morajo biti sposobne komunicirati z otroki, že dolgo preden se ti naučijo govoriti. Zato se ženske pogosto pritožujejo, da moški ničesar ne razumejo, moški pa, da ženske govorijo v šifrah, ki jih razumejo samo one. Uporabimo torej civilizacijsko možnost komuniciranja in poiščimo skupen jezik.

Tudi upanje, da med partnerjema ne bo nobenih težav in trenj, je iluzija. Vsak se na svoj način spopada z življenjem in njegovimi problemi in prej ali slej bo prišlo do različnih mnenj, želja in potreb in takrat se bo pokazal naš pravi značaj in pomen, ki ga pripisujemo partnerstvu. Treba se bo pogovarjati, dogovarjati, pogajati, prilagajati in iskati rešitve, s katerimi bi oba čim več pridobila. Treba bo "odpreti karte", se pokazati v pravi luči in zaupati v zvezo in v to, da naju tudi nestrinjanje v nekaterih rečeh ne bo ločilo, ter da sva sposobna najti ustrezne rešitve. Brez zaupanja v "naju" se bo odnos razbil na prvem nesoglasju.

Erich Fromm je v svojem delu Imeti ali biti razdelil ljudi na tiste, ki se identificirajo s tem, kar imajo, in tiste, ki se identificirajo s tem, kar počnejo. Prvi so v nevarnosti, da bodo partnerja imeli za svojo lastnino. Vsa živa bitja so svobodna in nikogar si ne smemo lastiti. Eden od osnovnih principov joge je tudi nenavezanost. S tem, ko drugega "vežemo", tudi sami izgubimo svobodo, saj ne moremo več svobodno živeti, če smo stalno na preži, da se ne bi kdo drug polastil naše "lastnine". Še posebno negotovi ljudje so nagnjeni k ljubosumnosti in povsod vidijo nevarnosti, da bodo izgubili partnerja, dokler ga s svojimi ljubosumnimi izpadi sami ne odženejo.

Tudi izsiljevanje v imenu ljubezni: "Če me ljubiš…" je slaba strategija. Hkrati pa lahko privede do enačenja nadzora z ljubeznijo. Že sam dvom v ljubezen je odbijajoč. Če ne verjameš, da te ljubim, zakaj si z mano?! Še manj pa sem ti pripravljena v imenu ljubezni dovoliti, da upravljaš z mojim življenjem. Pusti mi, da ti dajem, kolikor znam in zmorem iz svoje lastne volje in želje. Zaupaj, da ti dajem največ, kar ti lahko. Če ne morem živeti svobodno in svobodno izražati same sebe, tudi ljubezen sčasoma zamre.

Še ena napačna predstava je enačenje reševanja z ljubeznijo. Nekdo se nam smili, ker ima probleme, in čutimo se poklicane, da jih rešimo zanj in v njegovem imenu. Potrebujemo njegove probleme, da bi se počutili večvredne in potrebne, ker ne verjamemo v svojo lastno vrednost. S tem pa ga razvrednotimo in namesto, da bi mu pomagali, mu nakopljemo še večje težave. Ujamemo se v trikotnik žrtev – rešitelj – preganjalec, ki ga opisujejo knjige o zasvojenosti z odnosi. Kadar nas popade "potreba po reševanju", raje nekajkrat globoko vdihnimo in izdihnimo, sprostimo se in najprej preverimo, ali je naše reševanje res potrebno in zaželeno. Če ni, lahko naredimo več škode kot koristi. Princeske se v pravljicah res zaljubljajo v svoje rešitelje, v vsakdanjem življenju pa verjamem, da se odrasli, zreli ljudje ne počutijo najbolje v vlogi uboge, rešitve potrebne žrtve, in raje tudi malo stisnejo zobe ter sami z nekaj truda rešijo svoje probleme, da si ohranijo dostojanstvo in samospoštovanje. Hkrati pa izkoristijo priliko, da se kaj novega naučijo. Če jih imamo res radi, jim pustimo to zadovoljstvo in zaupajmo jim, da so sposobni sami rešiti svoje težave! Otroci so čudoviti, dokler imajo tri, štiri ali pet let, toda ne če jih imajo trideset, štirideset ali petdeset, ko bi že zdavnaj morali odrasti.

KAJ PRIPOMORE K LJUBEZNI

Ljubezen potrebuje iskrenost in poštenost. Če želimo, da nas partner spozna in ljubi take kot smo, se mu moramo odkriti in pokazati v pravi luči. Seveda bi na začetku radi pokazali svoje najboljše strani, toda večinoma so naše slabosti tiste, ki odločajo ali bomo z nekom vztrajali v odnosu ali ne. Če jih še tako skrivamo, se bodo nekoč pokazale, zato je bolje, da smo iskreni in se ne delamo boljše, kot smo. Ljubezen nam res lahko pomaga, da iz sebe naredimo najboljše, kar smo lahko, toda to se običajno ne zgodi kar čez noč, ampak v letih predanega dela na sebi – med drugim tudi z vadbo joge.

Za ljubezen, tako kot za vsako dejavnost, ki jo želimo izpopolniti, si moramo vzeti čas. V sodobnem tempu življenja je to morda ena najtežjih stvari, vendar brez nje ne gre. Če si ne vzamemo časa za to, da se družimo s partnerjem, se pogovarjamo in delimo skupne dejavnosti, se ne bomo niti dobro spoznali, če pa bomo ljubezen zanemarjali, se bomo prej ali slej odtujili.

Med partnerjema večkrat prihaja do nesporazumov, ker smo navajeni izražati ljubezen na različne načine. Nekateri govorijo o "jezikih ljubezni". Lahko vam v kitajščini še tako dopovedujem, da vas imam rada, toda če tega jezika ne obvladate, me ne boste razumeli in boste razočarani. Odprtost in pripravljenost za učenje je v ljubezni prav tako potrebna kot v kateri koli drugi dejavnosti. Zato ugotovimo, kaj partnerju veliko pomeni, in mu izražajmo ljubezen na njemu razumljiv način. Hkrati pa ne pozabimo, da moramo tudi mi partnerja naučiti "našega jezika", s tem da odprto izražamo svoje želje in potrebe in mu pokažemo, koliko nam pomeni, če jih izpolni. Tako bova rasla oba.

Ni naša naloga, da partnerja spreminjamo, vendar zaupajmo njegovemu "boljšemu jazu" ali "pravemu bistvu", da je sposoben rasti in se duhovno razvijati ter spremeniti svoje vedenje, če ugotovi, da ne daje želenih rezultatov.
Brala sem zanimivo definicijo norosti, ponazorjeno s primerom, da ves čas ponavljamo iste stvari in pri tem pričakujemo, da bodo rezultati drugačni. Pa ne bodo! Joga govori o zakonu vzroka in posledice. Če želimo dobre posledice, moramo razvijati dobre vzroke. In če ugotovimo, da smo naredili napako, moramo biti toliko zreli, da znamo reči: "Oprosti!" in popraviti, kar se popraviti da.

Ljubezenski odnos ni bojišče, zato iščimo rešitve "zmagam – zmagaš". Naj v odnosu oba pridobiva! Tako se nikoli ne bova čutila izkoriščana ali izigrana. Če se nekdo ne zmeni za naše potrebe, želje in čustva, se bomo kmalu zaprli pred njim, da ne bi bili vedno znova prizadeti, in energija bo kmalu nehala krožiti med nama.

V ljubezni je potrebna svoboda. Posebno moškim je zelo pomembna, pa tudi ženske si je čedalje bolj želijo. Nihče ne želi biti žrtev vkalupljanja v določene vloge, ki mu jih nameni partner, in če jih noče igrati, ga za to tako ali drugače kaznuje. Daj mi svobodo, da sem to, kar sem, pa boš dobil od mene največ, kar ti ta hip zmorem dati, saj je ljubezen moje pravo bistvo. Pusti jo, da se razcveti in razbohoti, pa boš dobil več, kot si si kdaj prej upal sanjati!

UNIVERZALNA LJUBEZEN

Največ, kar za ljubezen lahko storimo, je to, da iz sebe naredimo najboljšega človeka, kar smo lahko. Pri tem pa nam joga lahko veliko pomaga. Pravzaprav je prav to cilj joge – spoznati same sebe in razviti vse svoje potenciale. Čim bližje bomo svojemu bistvu, ki je ljubezen sama, tem več bomo lahko dajali in hkrati tudi sprejemali. Zato brez bojazni odprimo srce vsem, ki jih srečujemo. To ne pomeni, da se zaljubimo v vsakega, ki pride mimo, in počnemo neumnosti ali mu dovolimo, da nas prizadene, ampak, da smo odprti do vseh in da znamo najti v vseh tisto najboljše in jim pomagamo to čim bolj razviti. Čim več ljubezni bomo znali dajati, tem več je bomo tudi prejemali. Morda bomo nekoč spoznali, da je pomembneje ljubiti, kot biti ljubljen, ker ljubezen smo mi sami in ko jo izžarevamo se šele dokončno učlovečimo.

* * *