Bern Jurečič

MALČKI Z VELIKIMI TORBAMI

Nedavno smo lahko v medijih prebrali kratek spis učenke 7. razreda ene od ljubljanskih šol, v katerem piše o osnovnem šolanju, smislu uvedbe devetletnega šolanja, o zrelosti, perspektivi in pričakovanjih ter zahtevah, pred kakršne so postavljeni otroci. Istočasno po osnovnih šolah prav zdaj krožijo teze (izhodišča) za prenovo zakona o osnovnem šolstvu. V debati o tem dokumentu je bilo slišati pikro pripombo, da "v osnovnih šolah stalno delamo spremembe, tako da so zaradi tega zmedeni tako učenci kot učitelji, problemi pa so vedno večji". Tako prihajamo do tega, da zadovoljen očitno ni nihče oziroma da veljavni sistem očitno ni dober. Toda, ali vemo, kakšen sistem pa je dober?

POMEMBNI INTERESI

Napovedana šolska reforma, o kateri je govora tokrat, ni niti prva niti zadnja. Najrazličnejše "izboljšave" so prinesle samo obremenitve, s katerimi tako učitelji kot učenci shajajo vse težje. Za primer vzemimo samo sliko malčka, ki se bori s torbo, če naj bi jo prenesel od doma do šole in obratno. Zato znamo reči, da se "danes več ne ve, ali otrok nosi torbo ali torba otroka".
Vendar ne kaže, da bi bilo glede tega kmalu kaj bolje. Starši se vsakega avgusta soočamo z nakupom šolskih potrebščin, kar predstavlja precejšnjo travmo. Na spisku, ki ga šole razdelijo staršem in ki ni kratek, sicer nikjer ne piše dobesedno "brez tega, kar piše na tem listu, vaš malček ne bo mogel opraviti naslednjega razreda", v praksi pa je to nakupovanje predstavljeno natančno tako.

OCENA ZA VEDENJE

A to je le eden od pogledov na problematiko. Takih pogledov pa je še več. Med spremembami se denimo najdeta dva predloga, ki lepo kažeta, da so dileme glede sprememb precej velike. Po eni strani gre za predlog, naj bi preprosto ukinili instanco splošnega učnega uspeha, kar po domače pomeni, da šolar ne bo mogel več reči, da je "izdelal s prav dobrim", po drugi strani pa najdemo predlog, naj bi v šolah spet ocenjevali vedenje.
Da je prišlo do slednjega predloga, niti ni čudno. Da se je vedenje in obnašanje šolarjev v zadnjih letih močno spremenilo, kajpada na slabše, nam nazorno kažejo že pri televizijskih poročilih. Nasilje, neposlušnost, nesprejemanje obstoječega reda, vse večja svojeglavost in s tem tudi vse večja anarhija so pojavi, ki so čisto logična posledica procesa, ki se okoli nas odvija že leta dolgo, ne da bi ga opazili ali vanj celo posegli. Sčasoma smo z "liberalnimi" posegi v sistem doprinesli k temu, da ima šola kot inštitucija precej zvezane roke in sedaj z odvetniki ne grozijo le starši "prizadetih" šolarjev, ampak celo šolarji sami. In ker zgled vleče, ni niti čudno, da je različnih izrazov samovolje vse več in več. Na koncu izpade, da starši "delimo" vzgojne naloge s šolo, ne da bi o tem obstajala jasna razmejitev, kdo kaj počne.

Kaj lahko pri tem popravi ponovna uvedba ocene vedenja, ni jasno nikomur, jasno pa je, da se bo zdaj razvila strokovna in (pre)široka debata o tem, kako to narediti in ali sploh. Katera merila potrebujemo za to, da bi učenčevo obnašanje ocenili kot primerno ali manj primerno? Ali ni nemara dovolj, da presojo o tem, kako je s posameznim učencem, preprosto prepustimo učitelju, kolegiju in šolskim psihologom? Ali se nikomur ne zdi, da kompliciramo zadevo, ki sploh ni komplicirana? Vse preradi iščemo varovalke za delo inštitucij, katerih pristojnost so – ali pa bi vsaj morale biti – zelo jasne in dorečene. Da pa smo tudi pri tem "bolj papeški od papeža", priča neka skoraj neverjetna informacija, da je na eni od ljubljanskih osnovnih šol z dekretom ravnateljice učiteljem prepovedana uporaba rdečih svinčnikov, češ da pri otrocih povzročajo travme. Ali smo torej na pravi poti?

(izvleček iz članka)