Kadar govorimo o vrednostih, kajpak najprej pomislimo na denar in šele potem na denimo nakit, imetje, vrednostne papirje in nepremičnine, redko komu pa se misel v zvezi s tem ustavi na vrednosti samega sebe, kar bi nam moralo pomeniti veliko več. Toda vrednote niso samo to, vrednote pomenijo tudi naše mnenje o dogajanju okoli nas, vpletajo se ne le v nakupe, ampak tudi v odnose v družini, s sorodniki, sosedi in celo širše. Naš vrednostni sistem je recimo bistveno pomemben pri odhodu na volišče, kjer soodločamo o veliko pomembnejših vprašanjih od tistega, ali bomo danes na mizi imeli krompir ali pico.

A če se vrnemo na začetek misli, torej k denarju, na ta način kar takoj naletimo na velike spremembe, ki smo jih deležni tako rekoč na vsakem koraku. Menjava valute je za državo kot tako sicer potekala celo zelo dobro in brez večjih motenj, tudi banke, bankomati in trgovine so se odrezale na višini, za kar je bila država čisto upravičeno pohvaljena s strani evropskih kolegic. Toda na mikro nivoju, torej pri posameznikih pa zadeva ne poteka enako gladko. Določenih šest mesecev prehodnega obdobja, v katerem se moramo privaditi na nove cene in katerega je več kot polovica že za nami, je nekako kar optimalen čas; projektanti tega ogromnega zalogaja, menjave valute, so se problema očitno dobro zavedali, zato so to prehodno tudi predvideli. Mnenja, naj bi bilo to obdobje daljše (in verjeti je, da se bodo pojavila pogosteje na koncu junija, ko se bo to obdobje izteklo), na nek način napeljujejo k potuhi, ta pa ima namen omogočiti nam vsaj še malo, da "ne bomo toliko prizadeti pri menjavi", kar pa pomeni, da lahko to obdobje potem poljubno razširimo na kateri koli čas, pa bo rezultat isti. Šest mesecev bodi torej kar dovolj.
A za kaj gre pri stvari? Nekateri dobro pomnimo pomlad 1965, ko so na nekdanjih dinarjih odrezali dve ničli in smo dobili sicer valuto z istim imenom, a kar nekaj časa se je "novega" denarja držalo ime "novi dinar" ter celo kratica ND ali Ndin. Čeprav je šlo le za deljenje s sto, kar je razmeroma lahka možganska operacija, pa je trajalo kar dolgo, da smo se povsem navadili. Danes se soočamo s tem, da je treba dosedanjega "jurja" deliti s štiri, pa še to le približno, pri čemer pa dobimo povsem druge številke, ne le kakšno decimalno spremembo. Težave v predstavi velikosti in vrednosti so s tem precej večje.
Da pri tem (lahko) prihaja do težav, pa tudi do izkoriščanja priložnosti, je moč opaziti vsakodnevno, saj je bilo zaokroževanje cen nujno, praksa pri tem pa je precej različna. Statistike pravijo, da se zaradi uvedbe evra naše življenje ni preveč podražilo, in če jim je verjeti, potem državo (ki je sugerirala prav to) lahko pohvalimo tudi mi. Nemški model uvedbe evra je namreč prinesel znani pojav, da je kava v prejšnji valuti, v markah, veljala eno marko, v evrih pa razmeroma kmalu tudi en evro, kar pomeni, da je bila v nekaj mesecih dvakrat dražja kot prej. Ne glede na določena odstopanja v Sloveniji takih hudih pojavov ni.
A zakaj je to pomembno? Predvsem zaradi tega, ker si mora slehernik ustvariti svoj vrednostni sistem, ki je z uvedbo evra vsekakor doživel močan udarec. To pa lahko naredimo samo v primeru, če vrednost predmetov nakupa ostane več ali manj ista in ima le drugačno ceno na sebi. Tako bomo sčasoma kar dobro obvladovali tudi podražitve in popuste oziroma razprodaje. V primeru velikih odstopanj pri uvedbi evra bi imeli z ustvarjanjem vrednostnega sistema po novem zelo velike težave.

KOVANCI IN BANKOVCI

Le-te pa so se pojavile nekje drugje. Ko so bile pred štirimi desetletji črtane tiste ničle, smo izgubili – drobiž. Kolikor smo ga imeli, ni bil kaj dosti vreden, zato smo ga več ali manj puščali na pultih, saj nam ni kaj dosti pomenil. Da so se torej ob uvedbi evra pojavile nove denarnice s predalčki za drobiž, ni nič čudnega, še vedno se namreč dogaja, da pol ali četrt evra kar pustimo na mizi, česar pri prejšnjih sto ali petdeset tolarjih (približna protivrednost) prav gotovo ne bi storili, še posebej zaradi tega, ker sta bila to bankovca. A ker velja rek "zrno na zrno pogača", se bo dobro čimprej navaditi tudi na to.
Zelo zanimivo se je na to odzvala Cerkev. Verjetno le neuradno, v primeru Šmartnega pri Litiji pa čisto javno, se je pojavila ideja, da naj bi pri "ofru" v pušice ne spuščali kovancev, ampak bankovce. Pri dejstvu, da imamo najmanjši bankovec za pet evrov (prejšnjih tisoč dvesto tolarjev), gre za zelo zanimivo in ne ravno majhno podražitev. Kako se na to odzivali verniki po Sloveniji, ni javno znano, je pa Cerkvi priznati, da je zmedo v vrednostnem sistemu posameznika zelo dobro analizirala in ukrepala ravno še pravi čas, preden se vrednostni sistem (z iztekom prehodnega obdobja sicer na silo, a vendarle) vzpostavi na novo.

(***)

KOLIKO AVTOV JE NA SLOVENSKIH DVORIŠČIH

Je Slovenčeva podzavestna težnja po "imeti svoj lastni plot" res tako močna, da je sposoben iti "čez vse" in se celo denarno onemogočiti do konca življenja, da bi to težnjo tudi izpolnil (kajti tako – ne preveliko - stanovanje nas stane recimo sto petdeset tisoč evrov, kar je recimo naših sto plač, če si zanje ne kupimo niti enega sendviča ali role toaletnega papirja, in to za veliko mesecev vnaprej).
Ta ista težnja se pri Slovencih odraža tudi pri avtomobilih in vsej potrošni robi, ki se je lahko spomnimo. Kajti če za kakšno zadevo potrebujem krožno žago, si je ne bom sposodil pri sosedu, čeprav zelo dobro vem, da jo ima, ampak si bom šel kupit svojo, pa čeprav mi je vnaprej jasno, da se mi nikoli ne bo amortizirala, izplačala – enako kot se tudi sosedu ne. Da ne govorimo o traktorju, kakršnega mora vsak naš kmet imeti svojega pa plug in brane tudi in še kaj, ali o avtomobilih, glede katerih so nas gostje Finci v neki radijski oddaji hudomušno, istočasno pa tudi neprizanesljivo ocenili kot "tisti narod, v katerem je na dvorišču točno toliko avtomobilov, kolikor oseb pri tej hiši ima vozniško dovoljenje". Komentar najbrž ni potreben.
A če nam je ta slovenska lastnost še tako znana, pa sem pred kratkim izvedel za primer – in to v Sloveniji! – vasi, kjer imajo na sredi en sam kozolec, pod njim traktor ter vse priključke, ki jih potrebujejo pri delu, in te naprave uporabljajo vsi! Je to mogoče? Imena vasi kajpada ne bom navajal, tudi zaradi tega ne, da bi se ta vas nič hudega sluteča ne znašla pred invazijo radovednežev, ki bi se na lastne oči radi prepričali o pravem čudesu v naši državi. Morda samo toliko, da se to edinstveno slovensko naselje ne nahaja nemara v Beli krajini, tradicionalno smatrani za gostoljubno, ali v katerem od revnejših slovenskem kotu, kakršnih tudi ne manjka, ampak – na Gorenjskem. In čudo je s tem še večje …

(***)

EKOLOGIJA SE SELI K POSAMEZNIKU

Na enem od najširših področjih, ki zadevajo praktično slehernega človeka, so se takšni premiki že začeli. Gre za odnos do okolja. Ko smo namreč na začetku leta astrološko napovedali premik glede miselnosti v odnosu na okolje in vrednote, nismo mogli biti čisto prepričani, da naj bi se to – po vseh odmevnih akcijah Greenpeacea ali Brigitte Bardot, po milijonih demonstrantov z jasno izraženimi protesti in po pojavih, ki smo jim priča v obliki vremenskih sprememb ali pa ekoloških problemov bolj lokalnega pomena, da o osveščanju javnosti preko medijev ne govorimo posebej – zgodilo prav letos, pa smo priča ravno temu. Bomo v bližnji prihodnosti res začeli razmišljati o tem, v katero kanto za smeti bomo vrgli plastično vrečko, kam papir in kam olupek? Bil bi skrajni čas. Kot bi bil tudi že skrajni čas, da ukinemo ekološko neprimeren predpis, po katerem mora biti vsak najmanjši prehrambeni proizvod lično pakiran v svoji škatlici in po katerem se prodajalka naše žemljice nikakor ne sme dotakniti z roko. Tudi bombone so nam včasih iz steklene posode natresli v rjavo papirnato vrečko, pa so bili vseeno zelo dobri, kajne? In kdaj bomo doživeli premik v smeri, da bo uveden davek na odvečno uporabo okolju škodljive embalaže? Zakaj trpimo, da kar tri četrt cene parfuma odpade na embalažo? Na videz preprosta vprašanja, toda pred odgovorom bomo morali najprej spremeniti sistem vrednotenja. Kar se narave tiče, se dogaja globalno "prehitevanje v škarje" – ali bomo uspeli še kaj narediti ali pa je že močno prepozno. Na drugih področjih vrednotenja (in omenjenih bi lahko bilo še veliko več, na primer medsebojni odnosi, izobraževanje in mnogo, mnogo več) je verjetno časa še dovolj, samo premakniti se je treba. No, še pred tem se je za to seveda treba odločiti.

(izvleček iz članka)