Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Gotovo poznate koga, ki se mu je zgodilo kaj težkega in se zdaj s tem ubada že leta in ne more in ne more preko tega. Vse njegovo življenje je nekako zaznamovano s tem in vse gleda skozi očala tistega, kar je bilo. Ne zmore "od-pustiti", to pomeni "pustiti stran od sebe" in se s tem rešiti. Sri Dip Narajan Mahaprabhudži, veliki indijski učitelj iz prejšnjega stoletja je dejal: "Človeku sta najtežji dve stvari: malo jesti in odpuščati." Pa ne gre za to, da bi zdaj obsojali ali omalovaževali tiste, ki tega ne zmorejo. Nekatere zlorabe in krivice so resnično grozljive in jih ne gre podcenjevati, vendar pa ni treba, da nam krojijo življenje in preprečujejo, da bi še kdaj bili srečni.

(…)

MAŠČEVANJE

Najbolje, da si za začetek ogledamo nasprotje od odpuščanja, to je maščevanje. Ti si storil nekaj, kar mi ni všeč, me boli ali mi škodi, in zdaj ti bom vrnila z enako mero ali raje še malo večjo. Tako da boš vedel, da lahko jaz tebe prizadenem enako, kot si ti mene! Nič slabša nisem od tebe! Ali pa ti povzročim bolečino zato, da boš sam občutil, kako to boli! Ali pa mislim, da morajo biti kaznovani vsi, ki ne delajo tako, kot jaz hočem. Morda pa mi maščevanje daje občutek večvrednosti. Včasih so govorili, da je maščevanje za bogove. Tako se postavljam nad tebe, ti sodim in upravljam s tabo. Kako božansko! Ali pa morda kako bedno! Zakaj!?
S tem ko se maščujem, nadaljujem spiralo nasilja in pripomorem k negativnemu v svetu. Jaz pa tega preprosto nočem in nimaš moči nad menoj, da bi me pripravil k temu! Koliko vojn, nasilja in gorja bi preprečili, če se ne bi pustili zavesti miselnosti maščevanja. "Vendetta", "krvna osveta", "džihad" in kar je še podobnih zahtev po nasilju, je tako grozljivih prav zato, ker se nikoli ne končajo. Vedno je nekdo prizadet in vedno misli, da je njegova "pravica" ali še huje - "dolžnost", da vrača z enakim! In tako se ta blaznost nadaljuje iz roda v rod. Kar slabo mi je, če poslušam koga, ki premleva vse krivice "od Adama in Eve naprej". Je to res največ, kar smo sposobni narediti v življenju?!

(…)

KAJ PA ČE PREVEČ BOLI?

Kaj, če smo res eksistenčno in življenjsko ogroženi, tako da se ne moremo preprosto "požvižgati" na to? Takrat nam lahko pomaga razumevanje. Razumeti moramo, da srečni ljudje takih stvari ne počnejo. Za takim ravnanjem se skrivajo jeza, strah ali bolečina. So kot bolezen. Bolniku s tuberkulozo ne zamerimo, da je bolan. Preprosto se zaščitimo, da ne bi zboleli še sami, in potem naredimo, kar je v naši moči, da mu pomagamo ozdraveti. Na žalost vsem morda ne bomo mogli pomagati, ni pa treba, da umremo mi z njimi. Prav gotovo pa jih za bolezen ne kaznujemo. Razumemo jih in sočustvujemo z njimi. Vemo, da je že bolezen sama dovolj težko breme, da jim ga ne večamo še s svojim obsojanjem. In tam, kjer sami ne znamo pomagati, pokličemo na pomoč "zdravnika". Lahko je to posrednik, državni organ ali "višja sila". Dokler si prizadevamo za varnost, ne pa za maščevanje, imamo vso pravico do tega.
Če vemo, da bomo prišli v stik s takimi ljudmi ali okoliščinami, se lahko vnaprej zavarujemo. Kadar to ni mogoče, pa se lahko vsaj »cepimo« s potrpežljivostjo in sprejemanjem neogibnega. Vsi problemi pač niso rešljivi, vsaj ne tako, kot si mi predstavljamo, in takrat nam ne preostane drugega, kot da stisnemo zobe in preživimo, kot najbolje vemo in znamo. Vse mine in tudi to bo. Če pa že pride do neizogibnega, bomo vse skupaj lažje prenesli, če bomo ostali umirjeni in sproščeni. Prijateljica mi je pripovedovala, kako je med drugo svetovno vojno že čakala, da jo bodo ustrelili kot talko, toda ker ni izgubila glave, se ji je uspelo izmuzniti in se je rešila. Dočakala je osemdeset let in želim ji, da bi jih vsaj sto. Taki si to zaslužijo! Lahko so nam za zgled.

ODPUSTITI SEBI

Ko sprejmemo, da smo ljudje pač ljudje, ne bogovi, ki bi bili popolni, nam je veliko lažje ne zameriti. Verjemite, da imamo vsi dovolj dela sami s seboj tudi brez razmišljanja, kako bi drugim grenili življenje. Razen v izjemnih okoliščinah, kot so vojne in organiziran kriminal, gre pri stvareh, ki nas prizadenejo, največkrat za nepazljivost, netaktnost ali pa preprosto nepoznavanje okoliščin. Dostikrat še sami ne vemo, kako bomo reagirali na nekaj, kako naj potem drugi vedo, s čim nas bodo prizadeli! Če to razumemo, bomo strpnejši do njih in tudi do tudi do sebe.

V Stari zavezi me je kot otroka vedno motila zgodba o Adamu in Evi. Eva naj bi Adamu rekla, naj jé prepovedano jabolko, ko pa se je moral soočiti s posledicami, je krivdo za to prevalil nanjo. Mislila sem si: "Če je tako butast, da naredi, karkoli mu kdo reče, ne da bi mislil s svojo glavo, naj pa kar trpi! Čisto prav mu je!"

Včasih je najtežje sprejeti, da smo za nekaj sami krivi. Prevzeti odgovornost za svoja dejanja, besede, misli in čustva ni lahko. Je pa osvobajajoče! Dokler se čutimo žrtve drugih, jim s tem dajemo v roke svoje življenje. "Ti si kriv, da nisem naredil tega in tega, ker si….." ali "Ti si kriv, da sem naredil …..". Kako zlahka preložimo odgovornost na druge! To je veliko lažje, kot odločati samostojno in prevzemati odgovornost za posledice.
Tudi ko smo nekaj naredili pod vplivom drugih, je odgovornost še vedno naša in posledice bodo zadele nas, ne njih. Če ti nekdo ponudi strup in ga izpiješ, se boš zastrupil ti, ne on, pa če si vedel, da je to strup ali če nisi. Ker pa na žalost nismo vsevedni, dostikrat "spijemo strup" v dobri veri, da je zdravilo. In kaj zdaj? Lahko se jezimo na svojo nevednost in se tolčemo po glavi, vendar s tem ne bomo kaj dosti rešili. Samo sprejmimo, da nismo nezmotljivi, in skušajmo popraviti, kar se popraviti da. Naredili smo najboljše, kar smo vedeli in znali. Z obremenjevanjem s tem, "kaj bi bilo, če bi bilo", ne rešimo ničesar. Drugič bomo raje prej preverili vsa dejstva, preden se bomo odločili.
Danes je moderen izraz "informirano odločanje". To pomeni, da vemo, v kaj se spuščamo in kakšno je tveganje. Kadar sem v dvomih, se vedno vprašam, kaj je najhujše, kar se mi lahko zgodi, če naredim to in to. In če se mi zdi korist vredna tveganja, pač tvegam in upam na najboljše. Ko pa se enkrat odločim, pri tem vztrajam in tudi sprejmem posledice. Samo tako sem zares odrasel, zrel človek. In kot zrel človek vem, kje so moje omejitve in do kod seže moje znanje. Tam so tudi meje moje odgovornosti. Če se zgodi nekaj, na kar nisem mogla vplivati, se ne bom krivila za to.

Žalostno je, da si otroci iz nefunkcionalnih družin dostikrat naložijo breme odgovornosti za odnose v družini. In potem se obtožujejo, če stvari ne gredo tako, kot bi morale. Nihče jim ni povedal, da niso odgovorni za napake svojih staršev in da morajo ti sami razrešiti svoje probleme. Če jih še odrasli niso sposobni, je tega še toliko manj sposoben nebogljen otrok. Namesto, da bi poskrbeli zase in si uredili življenje, se vedno čutijo odgovorne za nekoga, in tudi ko odrastejo, stalno nekoga rešujejo in sploh posvečajo preveč pozornosti drugim in njihovim problemom, ki jih skušajo rešiti namesto njih. Preprosto ne morejo si odpustiti, če je kje kaj narobe, pa če imajo kaj pri tem ali ne. Sprejeti morajo, da je vsak odgovoren sam zase, in da lahko pomagaš samo tistemu, ki za pomoč prosi ali jo je vsaj pripravljen sprejeti. Vse drugo je vmešavanje v življenje drugih in nedopustno. Odpustimo si torej, če ne moremo rešiti vseh problemov sveta, in se rajši posvetimo razvijanju svojih potencialov. Najbolj bomo pomagali svetu, če se bomo naučili živeti mirno in zadovoljno. Tako bo na svetu vsaj en problem manj!

(izvleček iz članka)