Barbara Novak Škarja

Ideja o reinkarnaciji, ki je stoletja živela v veri ali intimnem pričanju posameznika, je v drugi polovici prejšnjega stoletja začela vzbujati zanimanje znanosti. Prof. dr. Ian Stevenson z Univerze v Virginiji se je v svoji zdravniški praksi srečal s številnimi primeri, za katere ni mogel najti zadovoljive razlage, zato je začel iskati drugačne alternative.

REINKARNACIJA KOT TRETJI ELEMENT OSEBNOSTI

Dr. Stevenson je opazil, da imajo posamezniki vedenjske lastnosti, telesne okvare ali fobije, ki jih ni moč pojasniti izključno z genetiko ali jih pripisati vplivom okolja. Poglejmo primer iz nekdanje Burme. Otrok pride iz šole domov in vidi svoja starša, kako sedita pred hišo in kramljata. »Zakaj pa nič ne delata?« jima pravi. »Mi smo služili kruh z delom. V moji deželi gredo vsi na delo, ko se oglasi sirena in ostanejo tam, dokler se znova ne oglasi.« Gre za izjavo otroka, ki trdi, da se spominja svojega preteklega življenja, v katerem je umrl kot japonski vojak med okupacijo Burme. V tem primeru je povezava med vedenjem in otrokovim prepričanjem smiselna. Kaj pa, če otrok reče: »Ko sem bila jaz velika in ti majhna …« Izjava zveni nesmiselno, če pa predpostavljamo, da reinkarnacijo obstaja, lahko dobi svoj pravi pomen. Dr. Stevenson je 40 let svojega raziskovalnega dela posvetil zbiranju dokumentacije o reinkarnaciji. Zbral je več kot 3000 primerov otrok, ki se spontano spominjajo svojega preteklega življenja. Skeptiki in znanstveniki se strinjajo, da je to najobsežnejša evidenca o reinkarnaciji doslej. Na osnovi te dokumentacije je reinkarnacija postala še eden izmed nenavadnih pojavov, ki so prišli pod drobnogled znanosti.

REINKARNACIJA KOT ZNANSTVENA HIPOTEZA

Kljub obsežnim raziskavam, ki jih je opravil Dr. Stevenson s svojo ekipo, pa do danes ni mogoče z znanstveno gotovostjo potrditi, da je reinkarnacija dejstvo. Potrebne bodo še dodatne raziskave in predvsem volja v znanstvenih krogih, da se temu vprašanju posveti večja pozornost. Problem raziskovanja reinkarnacije ni toliko v primerih, ki jo dokazujejo, ampak v nezmožnosti znanosti, da bi raziskala, kako sam proces reinkarnacije poteka. Tu pa so lahko v pomoč raziskave, ki nam pomagajo razumeti naravo zavesti. Predpogoj za možnost reinkarnacije je namreč dokaz, da lahko zavest obstaja neodvisno od fizičnega telesa in možganov. Na tej liniji teče cela vrsta raziskav, ki vključujejo: izkušnje bližine smrti, izventelesna stanja, izkušnje meditativnih stanj, vpliv zavesti na telo, telepatska komunikacija, raziskovanje zavesti v komi ali v stanju minimalnega zavedanja. Vse te raziskave pa se soočajo z enakim problemom. To je pomanjkanje sredstev za tovrstne raziskave, ki je posledica mnenja ortodoksnih znanstvenikov, da se znanost ne bo ukvarjala z neznanstvenimi temami. Kdor želi v znanosti kariero, se mora takim temam izogibati. Vendar pa na srečo obstja vrsta znanstvenikov, ki delajo s srcem ter jih bolj kot denar in ugled zanima resnica o naravi življenja.

(izvleček iz članka)