Na svetu nas je vedno več. Spirala tehnološkega razvoja in zlasti komunikacijskih zmožnosti se vzpenja v vrtoglave višine. Lahko se pogovarjamo z osebo, ki živi v Avstraliji, in ne le da jo razločno razumemo – lahko jo tudi vidimo, gledamo njene reakcije. Na daljavo pošiljamo podatke. Vsak trenutek vemo, kaj se dogaja tu in drugje na svetu. V nekaj urah se premestimo na drug konec zemeljske oble. Imamo internet, okno v svet, tisoče forumov, spletnih posredovalnic, socialnih omrežij, stotine prijateljev. In v istem svetu je več osamljenosti kot kdajkoli prej.
Vse skupaj se seveda zdi povsem nelogično, paradoksalno. Pred nekaj desettisočletji je človek pešačil ure in ure, preden je srečal drugega človeka. Civilizacija se je razvijala na posameznih ločenih točkah, nekatere celo sočasno, ne da bi se kdaj srečale. Mnogi so živeli sami, puščavniki, samotarji. Samota je bila neprimerno pogostejša kot danes. Toda ali so bili tisti naši predniki osamljeni? In končno, ali ni to eno in isto?
NEPRIJETNO, A TUDI KORISTNO ČUSTVO
Ljudje smo družabna bitja, drugi ljudje so potrebni za kakovost našega življenja. Številne potrebe izpolnimo samo z drugimi ljudmi, zlasti s tistimi, s katerimi nismo na razdalji in v katerih družbi ne nosimo maske, ampak smo takšni, kot smo v resnici. To so ljudje, ki so nam blizu, ki jim pripadamo in na katere smo čustveno navezani. Lahko bi dejali, da so to ljudje, ki jih imamo tako ali drugače radi.
Številni ljudje so prepričani, da so osebe, ki živijo same, osamljene. Toda to ne drži v celoti. Človek je lahko osamljen tudi takrat, ko ga obdajajo ljudje. Po drugi strani je lahko samota razlog, da se človek počuti zelo prijetno in uživa v samoti. Kaj je torej osamljenost? Gre za posebno in zelo močno čustvo. Toda kdaj se pojavi in čemu je namenjeno?
Morda še najpreprostejši odgovor se glasi, da ljudje občutijo osamljenost tedaj, ko niso v družbi osebe, ki je zanje pomembna in na katero so čustveno navezani. Osamljenost nas torej sili k navezovanju stikov z ljudmi, ki so za nas pomembni, z drugimi besedami, zaradi svoje neprijetnosti nas spodbuja k dejanjem, s katerimi bomo dosegli, da bomo v družbi oseb, na katere smo čustveno navezani.
Vsak človek kdaj občuti osamljenost. Če nekoga ljubimo, vendar te osebe dolgo ni ob nas, se počutimo, kot da nam ta oseba manjka. Včasih se zgodi, da nekaj časa - na primer med daljšim potovanjem - nismo v stiku z ljudmi, ki jih imamo radi, in takrat čutimo osamljenost. Takšna osamljenost je povsem običajna, situacijska osamljenost.
Težava nastane, če je oseba osamljena dalj časa oziroma če osamljenost postane stalno čustvo. To se zgodi, če ljudi, ki nam čustveno veliko pomenijo, trajno izgubimo, vendar se nam nato ne uspe povezati z drugimi, novimi ljudmi, ki bi nam sčasoma tudi veliko pomenili. Takšna osamljenost je pogosta osnova za nastanek različnih čustvenih težav in motenj, predvsem depresije.
Osamljenost je kot čustvo koristna, saj nam sporoča, da in kdaj potrebujemo druge. Sili nas k druženju oziroma takem delovanju, ki vodi k drugim ljudem. Če je to delovanje uspešno in nas pripelje v družbo ljudi, ki so za nas pomembni, osamljenost izgine. Še več, če bi ljudje pravočasno in pravilno prepoznali, da so osamljeni, in se prepustili temu čustvu, ki jih usmerja k drugim, bi to čustvo opravilo svojo nalogo in bi ljudje hitro našli družbo, ki jo iščejo. A težava je ravno v tem, da ljudje ne prepoznajo, da so osamljeni, in zato niso zmožni opredeliti svojega problema. So pa tudi taki, ki se svoje osamljenosti sicer zavedajo, vendar potem kar nekako blokirajo delovanje, h kateremu jih osamljenost spodbuja, torej delovanje, ki vodi k drugim ljudem.
HLADILNIK KOT DRUŽABNIK
Številni ljudje se ne zavedajo, da imajo težave z osamljenostjo, saj jim raven njihove čustvene pismenosti onemogoča, da bi to, kar čutijo, tudi prepoznali. Namesto da bi ozavestili svojo osamljenost, jo potiskajo v nezavedno. Pogosto imajo kako taktiko, ki jim pomaga, da osamljenost iztisnejo iz zavesti s kakšnim prijetnim čustvom, ki je odziv na kaj drugega (ukvarjanje s kariero, ustvarjanjem, športom, …). V takšnih primerih osamljenost postane latentno, speče, nekako "zamrznjeno" čustvo, ki ga je mogoče občutiti kot blago, vendar nenehno nelagodje v trebuhu ali prsih.
Marsikdo si takšno nelagodje razlaga napačno. Zaradi napačne opredelitve svojega problema je razumljivo, da ga tudi rešuje napačno. Eden od značilnih načinov napačnega reševanja nelagodja, ki izhaja iz osamljenosti, je, da ga človek razume kot lakoto, torej kot pomanjkanje hrane. Ker si tak človek zgoraj omenjeno nelagodje v trebuhu oziroma občutek, da "njegovemu organizmu nekaj manjka, napačno razlaga, kot da je lačen, se namesto k drugim ljudem oziroma pravi rešitvi problema usmeri k hladilniku in uživanju hrane. Ko se naje, napetost resda izgine, vendar se zelo hitro znova pojavi. Človek spet občuti lakoto in se spet odpravi k hladilniku; tako se ujame v krog, ki vodi k čezmerni teži. In tako gre vse do takrat, ko končno prepozna, da je v resnici (samo) osamljen. Ne glede na to, koliko hrane bi pojedel, nelagodje bi se vedno znova vračalo in se še dodatno krepilo.
VSE VEČ OSAMLJENOSTI
Osamljenost je treba razlikovati od strahu pred samoto. Ljudje, ki jih je strah, da bi bili ali ostali sami, se navidezno bojijo nekakšne druge "katastrofe", za katero so prepričani, da se bo zgodila, če bodo sami in brez tuje pomoči. Tako se ljudje, ki doživljajo napade panike, na vse možne načine izogibajo temu, da bi ostali sami. Prepričani so, da se jim bo zgodilo kaj hudega, da se ne bodo mogli nadzorovati ali si pomagati, da poleg njih ne bo nikogar, ki bi poklical pomoč ali jih odpeljal k zdravniku. Zaradi tega se jih vsakič, ko so sami, poloti strah, ta strah pa si razlagajo kot paniko.
Spremembe, ki so nastale v sodobni družbi, se odražajo tudi v našem individualnem življenju. Sodobni človek je vse bolj obrnjen k sebi, krepi se individualizem, tako da različne vezi, s katerimi je posameznik povezan z drugimi, počasi izgubljajo trdnost ali celo izginjajo. Vse to povzroča, da je v sodobni družbi v vseh generacijah, od mladih do starih, čedalje več ljudi, ki imajo težave z osamljenostjo. Človeška narava nas navaja k drugim ljudem, družbene okoliščine pa takšno delovanje ovirajo. Zato je zelo pomembno govoriti o osamljenosti ter odpraviti posameznikovo krivdo in odgovornost za osamljenost. Ljudje bi se morali prenehati sramovati osamljenosti in samote. Dandanes so okoliščine takšne, da ni nihče kriv za svojo osamljenost. Obrnimo se k sočloveku in spregovorimo o svoji osamljenosti. In ne bodimo presenečeni, če bo tudi drugi potrdil, da ga muči ista težava, čeprav si o njem tega sploh ne bi mislili.
(Po več virih priredil: Bern Jurečič)
|
