Boren obstoj človeške vrste na planetu Zemlja je bil že od nekdaj poln nevarnosti. Že res, da smo se zaradi svojih močnih plenilskih nagonov in inteligence povzpeli na vrh prehranjevalne verige, vendar smo vseeno krhka bitja. Še vedno smo ranljivi za okruten napad mikroskopskih napadalcev. Čedalje bolj nestanovitno in spremenljivo okolje predstavlja izziv naši zmožnosti za preživetje. Razvijajoče se vrste patogenov, ki so odporne na antibiotike, in ponovna pojavitev bolezni, za katere smo že mislili, da so izkoreninjene, načenjajo našo umrljivost. Razdejanje, ki ga za seboj pušča proces staranja, in neizbežna obraba fizičnih sistemov ostajata poslednji fazi življenja.
Čisto vsako srečanje z našo umrljivostjo je sprožilec stresa. To je obenem dobra kot tudi slaba novica. Četudi ima večina izmed nas ustrezno mešanico biokemičnih signalov, ki nam pomagajo, da se primerno odzovemo na stresne dejavnike življenja, bo preveč stresa za predolgo časa botrovalo psihološkemu neravnovesju, fiziološkemu zlomu in bolezni. Na drugi strani pa bi v primeru, če bi bili brez tega niza signalov, hormonskega/kemijskega alarma in odzivne matrike, ki uravnava naše bivanje, bi človeška vrsta izumrla že veliko prej, preden bi bil sploh na voljo jezik, s katerim bi lahko izrazili takšne misli.
V sodobnem času se soočamo z dilemo: odzivni mehanizmi, ki so bili osnovani nadvse elegantno, da bi nas zaščitili, so postali nevarni za zdravje in blaginjo. Ena izmed neljubih posledic naše evolucije je »kopičenje« stresnih dejavnikov, kar je naše sisteme otežilo z nenaravno obremenitvijo. To pa je breme, za katerega nismo bili ustvarjeni, da bi ga nosili.
Za naše starodavne predhodnike je stres predstavljal intenzivno resničnost, ki pa je vendarle nastopala v presledkih. Po navadi je stres nastopil kot rezultat srečanj z nevarnimi plenilci, zemljiškimi spori z drugimi bitji in dalj časa trajajočega boja za izvor hrane.
Današnji stresni dejavniki po navadi niso bitka na življenje ali smrt, prav tako pa ne nastopajo v presledkih. So konstantni. Prav ta faktor »kopičenja« pa naredi stres tako nevaren. Temu navkljub vsi poznamo ljudi, ki se spopadajo s podobnimi ravnmi stresa, vendar je pri njih videti, kakor da to počnejo z neverjetno gotovostjo. Nekateri ljudje v norosti jutranje prometne konice besnijo, medtem ko na druge gneča sploh ne vpliva in se z njo spopadajo nadvse mirno. Zunanje okoliščine so lahko povsem enake, vendar so odzivi nanje povsem različni. Zakaj?
Današnji ljudje se na zunanje okoliščine odzivajo subjektivno, kar prinaša veliko vprašanj. Kakšna je njihova zmožnost prilagajanja na stres? Ali proizvedejo velike ali majhne količine stresnih hormonov? Ali izločajo te hormone, ko je primerno, ali pa ritem ni pravilen? Kakšno je relativno ravnovesje njihovega živčevja? Kakšne vrste občutkov proizvedejo? Ali pri njih obstajajo varnostni ventili, kot je telovadba, ki olajšajo prekomeren stres, ali pa izbrane vrste telovadbe doprinesejo k njihovemu stresu? Kakšna je celotna teža vseh stresnih dejavnikov? So bližje svoji točki zloma ali pa so jo že prešli ter vstopili v nevarno stanje, ki ga imenujemo tudi slaba prilagojenost ali maladaptacija?
Maladaptacija nastopi tedaj, ko je organizem potisnjen onkraj svojih meja, nato pa prilagoditve, ki jih organizem izdela za svoje preživetje, ne služijo vedno najboljšim namenom in lahko botrujejo sistemskim motnjam ter boleznim dolgo zatem, ko je dejanski stresni dejavnik že minil.
Četudi imajo ljudje različne zmožnosti za prilagajanje na stres, imamo vsi neko točko zloma. Pri zadostnem številu stresnih dejavnikov z dovolj visoko intenzivnostjo in za dovolj dolgo časa bo vsakdo utrpel maladaptacijo.
Kaj pa ima to opravka s krvno skupino? Kot se je izkazalo, kar precej. Nekateri ključni elementi, ki aktivirajo naše posamezne reakcije na stres, se nahajajo na istem mestu v našem DNK kot naša krvna skupina: na mestu 9q34. Morda se spomnite, da obstaja aktivno medsebojno delovanje med najrazličnejšimi geni, še posebno tistimi, ki so v neposredni bližini drug drugega. Gen za krvno skupino ima takšen odnos z geni, ki nadzirajo naše odzive na stres.
Ko preučimo izsledke številnih raziskav, ki zadevajo stres in krvno skupino, lahko opazimo jasne razlike pri načinih, kako se ljudje odzivamo na stres. Krvna skupina igra izjemno pomembno vlogo pri tem, koliko stresa lahko ves čas nosimo v sebi, kako se nanj odzovemo in kako hitro si od njega opomoremo.
MEHANIZEM STRESA
Naše telo se v okoliščinah fiziološkega in emocionalnega stresa obvaruje tako, da obrne svoje polarnosti in spremeni relativno ravnovesje avtonomnega živčevja, ki pravzaprav sestoji iz dveh sistemov. Na splošno je simpatično živčevje odgovorno za prvotni odziv »boja ali bega«, medtem ko je parasimpatična veja odgovorna za sproščanje živčevja po tem, ko je minila katera koli stvar, ki je sprožila alarm za preplah in je javljala nevarnost. Pravilno delovanje obeh sistemov predstavlja ključno komponento dobrega zdravja. Obe veji živčevja se z vašim endokrinim sistemom in notranjimi organi sporazumevata zato, da vam pomagata ohraniti pravilno delovanje in da se odzovete na veliko število potencialnih groženj.
Večino časa sta obe veji vašega živčevja v antagonističnem razmerju in najbolje delujeta tedaj, ko sta v uravnoteženem nasprotju druga drugi. Simpatično delovanje na primer povzroča, da vaše srce bije hitreje in močneje, medtem ko parasimpatična aktivnost upočasnjuje vaš srčni utrip in sprošča arterijske mišične stene, kar omogoči prostejši pretok krvi in oksigenacijo (spajanje s kisikom) srčne mišice.
Ključ do pravilnega delovanja vašega živčevja predstavlja ravnovesje. Težave nastopijo tedaj, ko eden od obeh delov tega sistema za daljše časovno obdobje prevladuje nad drugim. Kronični stres se vede kakor teža na tehtnici, tehtnico pa nagne v korist simpatičnega živčevja na račun parasimpatičnega živčevja. Ker številne telesne aktivnosti, ki so povezane z vašim zdravjem in ozdravitvijo, upravlja parasimpatična aktivnost, bodo daljši časovni intervali neuravnotežene tehtnice neizogibno vodili k zlomu. Mehanizem normalnega odziva na stres vključuje časovno usklajeno delovanje treh endokrinih žlez: hipotalamusa, možganskega priveska oziroma hipofize ter nadledvične žleze. Njihovo medsebojno delovanje imenujemo tudi ós HPA (ang. HPA, hypothalamus, pituitary gland, adrenal gland, op. prev.). V nadaljevanju sledi poenostavljen opis tega procesa.
Trenutek stresa
• Žleza hipotalamus, ki se nahaja v možganih in je nadrejeni center vsem žlezam z notranjim izločanjem, sprosti kortikotropin sproščajoči hormon (kortikoliberin).
• Kortikotropin sproščajoči hormon (kortikoliberin) obvesti hipofizo, naj izloči hormon ACTH (adrenokortikotropni hormon).
• Hormon ACTH obvesti nadledvično žlezo, naj izloči svojo zalogo stresnih hormonov (adrenalin in kortizol).
Konec stresa
• Žleza hipotalamus dobi ukaz, naj preneha proizvajati kortikotropin sproščajoči hormon (kortikoliberin).
Ohrani se homeostaza (ravnovesje).
(Izvleček iz članka)
Povzeto iz knjige "4 načini prehrane za 4 krvne skupine" dr. Petra d'Adama. Knjigo je izdala založba Cangura.com, Ljubljana.
|
