Nekateri, ki so samski, pravijo, da nimajo nikogar niti za to, da bi se skregali. Nekateri si želijo družine, drugi bi najrajši pobegnili iz nje. Vendar ima oboje svoje prednosti.
Dušan Donko in Bernarda Pavič: PRESEČI REINKARNACIJO
Tekočo življenjsko dobo si zmanjšamo tudi z zlobnimi dejanji, ki nato vplivajo na razpoloženje in dolgoživost v naslednjem življenju. Človek se rodi, umre in po smrti se bo ponovno rodil.
Smo v času, ko delamo vse mogoče bilance o tem, kaj smo počeli v tem letu. Delamo obračune tudi sami s seboj in si prisegamo, da določenih stvari ne bomo več ponovili (čeprav smo si to obljubili tudi že prejšnje leto in eno prej in še eno prej tudi). Polni smo sklepov, kaj vse bomo postorili v prihajajočem letu, čému bomo dali prednost in čému se tokrat prav zagotovo ne bomo odrekli. Seštevamo "pluse" in "minuse" ter upamo, da bodo tokrat prevladali "plusi". Za nekatere stvari smo hvaležni, za druge se morda jezimo ali žalujemo za njimi. Pri tem pa morda pozabimo biti hvaležni za stvari, ki se nam zdijo že kar samoumevne, pa to prav gotovo niso. Ali pa za take, ob katerih nam pride na misel vse prej kot hvaležnost. Upravičeno? Poskusimo si jih ogledati skupaj.
ZDRAVJE
Kadar razvrščamo vrednote, je pri vseh zdravje na visokem, če ne že na prvem mestu. Paramhans Svami Maheshwarananda - Svamidži večkrat omenja rek, da zdravje ni vse, vse pa je nič brez zdravja. Pravi tudi, naj v jogi ne pričakujemo čudežev, saj je čudež že to, da smo živi in zdravi. Kaj še želimo več?! Dokler smo zdravi, se nam to zdi samoumevno in večinoma niti ne pomislimo, da najbrž ne bo vedno tako. Kolikokrat smo se že zahvalili svojemu telesu, da nam tako dobro služi? Podpira nas v naši prizadevanjih in nam omogoča normalno življenje.
Morda pa so nas v tem letu pestile bolezni. Kako smo se odzvali nanje? Z jezo, razočaranjem, z bolečino? Morda pa je tudi bolezen lahko darilo. Pravi nam, da nekaj ne delamo prav, ali pa preprosto, da se moramo ustaviti v tej dirki in poskrbeti zase. Pred nekaj leti sem imela naporno obdobje in bila sem že resnično preutrujena. Mislila sem si, da bi potrebovala ne le običajen dopust, ampak kaka dva meseca, da bi se res spočila, pa si nisem privoščila niti dneva dopusta. Uganite, kaj se mi je zgodilo! Imela sem prometno nesrečo in bil sem dva meseca na bolniški. Življenje mi je prineslo tisto, kar sem potrebovala, pa si nisem upala vzeti. Kar nekajkrat se mi je že zgodilo, da me je bolezen ustavila, da sem si končno vzela prepotrebni čas zase, si odpočila, morda premislila o nekaterih stvareh ali se soočila s situacijami ali čustvi, ki sem jih vedno nekako potiskala na stranski tir. Tako da že dolgo ne gledam na bolezen kot na "kazen", ampak kot na priložnost, da začnem misliti in delati bolje. Razmislite tudi vi! Morda boste tudi v vašem življenju našli podobne lekcije. In verjemite, če tako gledamo, smo lahko hvaležni tudi za bolezen.
DRUŽINA
V vsakdanjem življenju, ko smo obremenjeni s kupom obveznosti, ko nas lovijo roki ali preverjanja znanja ali pa deseteroglavi zmaj gospodinjstva, si le redko ali pa nikoli ne vzamemo časa, da bi razmislili, koliko nam pomenijo naši najbližji. Nekateri, ki so samski, pravijo, da nimajo nikogar niti za to, da bi se skregali. Nekateri si želijo družine, drugi bi najrajši pobegnili iz nje. Vendar ima oboje svoje prednosti. Družina je še vedno tista osnovna celica družbe, kjer najdemo sorodne duše, povezanost in toplino, skrb drug za drugega in pomoč v stiski. Če smo samski, pa nam odpade kup družinskih obveznosti, ni se nam treba toliko ozirati na druge in imamo čas zase in za tisto, kar si v življenju želimo početi. Ob jokajočem dojenčku je težko meditirati ali vaditi jogo, prav tako pa je težko meditirati, če si potrt zaradi hrepenenja po partnerju in družini. Veliko zvez razpade. Nekatere so take, da resnično nimajo prihodnosti, ker partnerja preprosto ne sodita skupaj, druge pa bi imele možnost, če bi se v takih odnosih bolje znašli in stopali vanje bolje pripravljeni in z manj nerealnimi pričakovanji. Ni še tako dolgo tega, kar sem naletela na misel, ki mi je zelo všeč: "Ne žaluj, da je konec. Bodi vesel, da se je sploh zgodilo!" Zakaj bi torej gledali samo slabosti?! Koliko smo se naučili tudi iz neuspešnega odnosa? Drugič ne bomo več ponavljali istih napak in imeli bomo večje možnosti za uspeh. Bodimo hvaležni za naučeno, za lepo in pozitivno, ki se nam je zgodilo! Danes nas morda boli, čez leta pa bodo to morda eni najlepših spominov in si bomo želeli, da bi se lahko ti časi vrnili. Ena mojih najljubših taborniških pesmi pravi:
". Kakor lepe sanje spomin bo na te dni.
Ko se spomniš nanje, srce vzdrhti.
Saj mladost je naša, kot lepa majska noč.
Vsak dan bo lep spomin krasan,
vedno lep in vedno vroč."
ŽIVLJENJSKE PREIZKUŠNJE
Nekatere družine so srečne, druge kolikor toliko zadovoljne, mnoge pa so prizadete zaradi slabih odnosov, bolezni, prezgodnje smrti, ekonomskih težav, raznih odvisnosti in soodvisnosti ali pa so okrnjene npr. enostarševske družine, da ne govorim o otrocih sirotah. Življenje je včasih res težko! Kljub temu pa je še vedno največ odvisno od nas samih, kaj bomo naredili iz njega. Lahko se smilimo sami sebi, se jezimo, zapremo v "lupino" ali težave preprosto zanikamo. Lahko pa te boleče izkušnje izkoristimo za rast. Ne, ne šalim se! In tudi "rožnatih očal" ne nosim! Sama sem prav tako prestala svojo "porcijo" bolečine, in če bi mi takrat kdo to rekel, mu za to ne bi bila prav nič hvaležna. Vendar pa sem sčasoma spoznala, da se iz bolečih izkušenj lahko marsikaj naučim, predvsem razumevanja in sočutja in da nočem drugim narediti tega, kar sem prestajala sama. Po kakih desetih letih vadbe joge sem prišla do trenutka, ko sem se zavedla, da so mi prav bolečine omogočile globlji vpogled v življenje in sem bila sposobna reči "hvala" tudi zanje. Brez njih ne bi mogla storiti tega, kar sem, in tudi tega članka danes gotovo ne bi pisala. Želim si samo, da bi s svojim znanjem in izkušnjami lahko komu olajšala življenje in preprečila, da bi drugi trpeli tako, kot sem jaz.
Ko si v stiski, ti nihče ne more tako pomagati kot tisti, ki je sam šel skozi iste težave in se je izvlekel iz njih. Tak ve, kaj prestajaš, in že to, da te je nekdo sposoben razumeti, je neskončno olajšanje. Če vidiš, da se iz težav da izvleči, tudi če tega trenutno še nisi sposoben, pa je najboljša motivacija, da vztrajaš in se boriš naprej. Nikoli ne vemo, kdaj nam bodo te izkušnje koristile. Če drugega ne, lahko, ko pogledamo nazaj, rečemo: "Če sem prestal(a) to, ni več veliko stvari, ki jih ne bi mogel (mogla)!" Tako dobimo moč in zaupanje vase, da nas življenje ne bo zlomilo in da za dežjem vedno posije sonce ter da so vse težave minljive. Kaj je bolje: živeti lagodno in se pri tem bati, da bi to izgubili, ali prestati tudi kako malo manj prijetno obdobje, pa pri tem vedeti, da zmoremo, in da nas čaka še veliko lepega?
(Izvleček iz članka)
* * * |
