dr. Bara Hieng
Po mojem je vprašanje onesnaževanja in ohranjanja naše sredine vedno aktualno, toda ne mislimo si, da je ta tema značilna samo za prebivalstvo današnjega časa. Georg Perkins Mars je že leta 1864 v svojem prispevku "Človek in narava" napisal naslednje: "Človeštvo je v času svoje zgodovine uničilo več civilizacij (mislim na kulture Bližnjega vzhoda!)". Platon je pred 2000 leti rekel, da je Atika, ki je bila nekoč polna gozdov, "sedaj postala planinski predel, pokrit s travo". Človeštvo z uničevanjem okolice dela v svojo škodo. V zadnjih 50 letih je ta proces še pospešen. Danes ne moremo več piti vode iz potokov, kar so naši predniki z užitkom počeli. Še sončni žarki niso takšni, kot so bili nekoč, UV filter in ozonski obroč sta poškodovana. Tudi zrak ni takšen, kot je bil nekoč, da o današnjih zemljiščih raje ne govorimo in tako naprej. Dejstvo pa je, da je zdravstveno stanje prebivalstva tesno povezano z onesnaženostjo okolja, v katerem živi.
STRUPENE SNOVI SO VSEPOVSOD
Današnji svet je torej podoben zastrupljenemu bojišču in bitko za svoje zdravje začnemo z odkrivanjem raznovrstnih strupov, ki se kopičijo v našem življenju. Preobremenjenost s strupenimi snovmi je namreč eden izmed najpogostejših vzrokov zmanjšanja obrambne sposobnosti telesa, vendar je tema zelo zapletena, obremenjena s čustvi in izjemno spolitizirana. Strupene snovi v naša telesa pridejo s hrano, ki jo uživamo, z vodo, ki jo pijemo, zrakom, ki ga dihamo, tudi kot z zdravili, ki jih jemljemo, pa če jih dobimo na recept, kupimo v prosti prodaji ali pa jemljemo le za sprostitev. Skrbijo me tudi strupene oblike energije in snovi; elektromagnetno onesnaženje je verjetno najnevarnejše izmed vseh vrst onesnaževanja, ki so posledica človekove dejavnosti, in je še toliko bolj nevarno, ker je nevidno.
Naj bodo strupene snovi energijske ali snovne, lahko poškodujejo molekulo DNK, nosilko informacij, potrebnih za spontano zdravljenje; lahko ukinejo biološki nadzor, od katerega je odvisen mehanizem samozdravljenja; oslabijo lahko obrambo telesa ter pospešijo razvoj raka in drugih obolenj, ki že takrat, ko jih sploh še ne odkrijemo, že pomenijo neuspeh zdravljenja. Preobremenjenost s strupenimi snovmi je lahko pomemben vzrok alergij, avtoimunskih bolezni in različnih degenerativnih bolezni (npr. Parkinsonove bolezni in aminotrofične lateralne skleroze), katerih vzroki so še zaviti v temo.
Medicina in znanstveno raziskovanje sta se nenavadno pozno začela zanimati za to področje, ki po mojem mnenju danes najbolj ogroža zdravje in blaginjo ljudi po vsem svetu.
Če želimo povečati verjetnost spontanega ozdravljenja, se moramo naučiti zavarovati se pred strupenimi snovmi. To pomeni, da moramo omejiti izpostavljenost, obvarovati telo pred vplivi onesnaženosti in mu pomagati, da se znebi vseh strupenih snovi, ki pridejo vanj.
Spontano zdravljenje je torej odvisno od neoviranega, učinkovitega delovanja obrambnega mehanizma. Če je katerikoli del tega mehanizma poškodovan ali prezaposlen z drugimi nalogami, to lahko škoduje procesu samozdravljenja. Ena izmed najhujših nevarnosti za telo je preobremenjenost s strupenimi snovmi ali toksini zaradi množice škodljivih substanc v današnjem okolju. (Beseda toksin, strup, izvira iz grške besede za "lok", kot v zvezi "lok in puščica". Nešteto zastrupljenih puščic je moralo predreti telesa grških vojščakov, da je beseda dobila današnji pomen. Prispodobe vojne so kar primerne za našo razpravo, saj je telo v določenem smislu res napadeno.)
Medicinski znanstveniki, predvsem tisti, ki jih zaposlujeta država ali industrija, so zelo počasi priznali grožnjo, ki jo za splošno zdravje prebivalstva pomenijo strupeni odpadki; namesto tega ji pogosto pripisujejo premajhen pomen.
Pri pesticidih in drugih strupih iz okolja po mojem mnenju ni toliko "skrb" vzbujajoča možnost poškodbe, pač pa dolgoročno ogrožanje sposobnosti samozdravljenja in povečano tveganje raka, imunske disfunkcije in različnih kroničnih bolezni (npr. Parkinsonove in Alzheimerjeve bolezni), pri katerih povezava vzroka in učinka s strupenimi snovmi nikoli ni bila primerno raziskana. Takšni učinki so lahko posledica daljše kumulativne izpostavljenosti strupenim snovem iz različnih virov.
Seveda je popolnoma nesmiselno trditi, da obstoj naravnih škodljivih snovi kakorkoli opravičuje dodajanje še umetnih. Res je, da črni poper, bazilika, pehtran, kalčki lucerne, zelena, arašidi, krompir in paradižnik vsebujejo naravne strupene snovi, vendar so se naša telesa razvijala hkrati z njimi in se verjetno lahko dobro branijo pred vsemi škodljivimi snovmi, ki so v njih. Poleg tega je res, da se naše telo verjetno ne bo moglo primerno ukvarjati z dodatnim bremenom umetnih toksinov, če je že do konca zaposleno z nevtralizacijo naravnih. Podobno je tudi res, da imajo nekatera področja na Zemlji zaradi visoke nadmorske višine ali radioaktivnega sevanja površinskih skal veliko stopnjo radiacije, vendar to še ne pomeni, da nas ne bi smela skrbeti izpostavljenost rentgenskim žarkom ali jedrskim odpadkom. Možnost izbruha raka je povezana s količino, nakopičeno v telesu za časa življenja; škodljivi učinki izpostavljenosti umetnemu sevanju, dodani tistemu iz naravnih virov, so lahko kmalu preveliko breme za obrambno sposobnost telesa.
Nekateri ljudje so na delovnem mestu ves čas izpostavljeni strupenim snovem. Če ima vaš poklic veliko opraviti s kemikalijami (če delate v proizvodnji plastike, gume, usnja, tekstilnih izdelkov, barv, strupov ali papirja oziroma v rudniku, kemični čistilnici ali na kmetiji, kjer uporabljajo kmetijske kemikalije), bi se morali poučiti o tem, kako nevarni so izdelki, s katerimi ste v stiku, in storiti vse potrebno za to, da čim bolj omilite izpostavljenost. Drugi pa smo strupenim snovem izpostavljeni z zrakom, ki ga dihamo, vodo, ki jo pijemo, in s hrano, ki jo uživamo, ter z nekaterimi drugimi viri. Ob pregledu teh virov bomo pregledali, kako se lahko obvarujete pred njimi.
ONESNAŽEN ZRAK
Prav zares čist zrak je v 21. stoletju prava redkost. Celo na Arktiki megla industrijske onesnaženosti že mrači ozračje. Številni izmed nas smo lahko opazili, kako se je zrak v krajih, kjer živimo, z leti slabšal. V nekaterih mestih je onesnaženost že kar pravilo in ljudje so spremenili merila za določanje kakovosti zraka.
Zrak deloma onesnažujejo vulkani, gozdni požari in peščeni viharji, človeška dejavnost pa je vsemu temu dodala še velikanske količine industrijskih in avtomobilskih izpušnih plinov. Številne snovi v smogu dražijo dihala in ni dvoma o tem, da je vse hujša onesnaženost poglaviten vzrok razširjanja astme in bronhitisa po vsem svetu in da tudi pripomore k vsej večji razširjenosti kroničnega sinusitisa, dihalnih alergij, napihnjenosti in pljučnega raka. Nekatere sestavine smoga dokazano povzročajo raka, druge pa verjetno poškodujejo celične membrane in druge strukture, to pa zmanjšuje obrambno sposobnost telesa. Raziskovalci pridno zbirajo dokaze tudi o škodljivosti pasivnega kajenja, ki je bil nekdaj žgoč problem v pisarnah in gostinskih lokalih.
Pred onesnaženim zrakom se je veliko teže obvarovati kot pred zastrupljeno hrano ali vodo. Če živite v mestu z gostim smogom, bi bila preselitev mogoče vendarle preveč drastičen ukrep; vredno pa je razmisliti vsaj o tem, ali se ne bi preselili v manj onesnažen del mesta, saj na vsakem območju obstajajo mikroklimatske variacije, zaradi katerih se smog v nekaterih delih kopiči bolj kot v drugih. Kljub temu, da recimo živimo v mestu z onesnaženim zrakom, se lahko kar dobro obvarujemo, in sicer tako, da redno zahajamo v park in gozd. Drevesa imajo neverjetno sposobnost čiščenja zraka; zaznate jo celo sredi najbolj onesnaženih urbanih območij. Zapomnite si: če boste kdaj ujeti v kakšnem mestu med najhujšim onesnaženjem, poiščite parke in drevesa!
V zaprtih prostorih odstranite vse vire onesnaževanja in vse hlapljive kemikalije premestite na prosto. Poleg raznih razpršilcev tudi plinske naprave, na primer štedilniki in bojlerji, onesnažujejo zrak v vašem domu. Medicina vse bolj priznava bolezni, ki jih povzroča okolje, na primer "sindrom nabito polnih stavb" ali "sindrom bolnih stavb", v katerih se pri ljudeh, ki delajo v zaprtih prostorih z nekrožečim zrakom, pojavljajo razni simptomi, posledica vdihanih strupenih snovi. Pogost krivec je nova preproga; kemikalije v lepilu lahko pri nekaterih občutljivih ljudeh izzovejo imunsko depresijo. Izjemno slab zrak dihamo tudi med poleti z letali.
Pred določenimi onesnaževalci zraka se lahko obvarujete tako, da na domače prezračevalne naprave ali v prostore, v katerih se največ zadržujete, namestite filtre. Filtri HEPA (kratica za high-efficiency particulate air) so danes na voljo že po razumni ceni; povprašajte pri dobaviteljih klimatskih in ogrevalnih naprav. Ti filtri neverjetno pomagajo ljudem z boleznimi dihal, zato jih toplo priporočam. Če živite v zelo onesnaženem okolju in/ali imate doma kadilce oziroma se v vašem stanovanju kadi, si ga morate na vsak način priskrbeti.
Z antioksidanti, hranilnimi snovmi, ki varujejo tkivo tako, da blokirajo kemične reakcije, prek katerih številni toksini škodujejo vašemu telesu, lahko pomagate nevtralizirati vdihane strupene snovi.
ONESNAŽENA VODA
Pitno vodo lahko nadzorujemo veliko bolj kot zrak, ki ga dihamo; ustekleničeno vodo lahko dobite kjerkoli, prav tako tudi poceni filtre za dom. Zavodi za javno zdravje namenjajo poglavitno skrb dezinfekciji vode in varovanju pred nalezljivimi boleznimi ter se večinoma ne zmenijo za problem strupenih onesnaževalcev, med katerimi je tudi klor, ki ga ponavadi uporabljajo za dezinfekcijo. Strupene snovi v pitno vodo pridejo iz različnih virov, od industrijskih odplak, kislega dežja in spiranja kmetijskih kemikalij vse do raztapljanja kovin in plastike v ceveh. Pomembno je vedeti, od kod prihaja pitna voda in kaj vse je lahko v njej. Da bi to izvedeli, lahko naročite testiranje vode oziroma vzorce vaše vode odnesete na analizo v ustrezen laboratorij.
Ustekleničena voda je lahko bolj kakovostna od tiste iz pipe ali pa tudi ne, odvisno od tega, od kod prihaja in kako je bila obdelana. Če boste kupovali ustekleničeno vodo, preverite analizo na etiketi in kupujte le vodo, shranjeno v steklenicah ali trdih (prozornih) plastenkah, kajti v mehkih (prosojnih) plastenkah se voda ponavadi navzame okusa po plastiki.
Filtriranje vode je veliko cenejše od kupovanja ustekleničene vode, saj lahko sistem filtrov namestite že za zmerno ceno. Najboljši način je prav gotovo destilacija, vendar so domači destilatorji dragi in porabijo veliko elektrike. Drugi najboljši način je obratna osmoza, s katero vodo precedimo skozi polpropustno opno, ki zadrži molekule, povzročiteljice onesnaženja. Za tak sistem boste odšteli petino vsote, ki bi jo plačali za destilator; iz pitne vode odstranili več tujih snovi kot aktivirani ogljikovi filtri, vendar potrebuje zadostni vodni tlak in proizvede kar precej odpadne vode. Namestite ga lahko pod lijak ali pult. Ob nakupu sistema obratne osmoze povprašajte, kako pogosto je treba menjati filtre, koliko to stane in kako zapleteno je.
Aktivni ogljikovi filtri iz pitne vode odstranjujejo neprijetne vonjave, okuse in obarvanost, ne raztapljajo pa mineralov. Primerni so za odstranjevanje klora, ta pa po mojem mnenju najbolj ogroža naše zdravje. Klor je svoj čas koristil nacistični doktor Mengele ("Angel Smrti"), v vodi za pitje, za kontrolo zavesti zapornikov v koncentracijskih taboriščih. Razlog za takšno početje je bilo delovanje klora na hipofizo, saj le-ta človeka naredi apatičnega in lojalnega, ko mu zapira zavest oziroma preprečuje kontakt z višjimi vidiki zavesti. Kot močno oksidacijsko sredstvo je klor zelo reaktiven; rad se veže z organskimi onesnaževalci v vodi, s katerimi pa oblikuje karcinogene spojine. Klorirana voda lahko pripomore k boleznim srca in dolgoročno zmanjšuje obrambno sposobnost telesa. Vode, ki ima izrazit okus po kloru, raje ne pijte! Kupite lahko poceni prenosne ogljikove filtre, primerne za potovanje, saj jih lahko vzamete kamorkoli.
Tudi pitje večje količine "čiste" vode iz vodovodnih napeljav (npr. 3 litre/dan) za čiščenje telesa, vzpodbujanje oksidacije, posledično fuzije magnetnega centra za doseganje višje zavesti, je deloma vprašljivo početje, saj je v enem litru vode 0,2 -0,5 mg klorovih soli. Znanost pravi, da je to potrebno zaradi mikroorganizmov, parazitov, vendar je potrebno vsako razumevanje nadgraditi z znanjem iz višjih dimenzij (znanjem iz bodočnosti), na primer razumevanjem živosti vode in mnogih informacij v njej.
V zvezi z vodo je zato pomembno poudariti še eno dejstvo, da je za naš organizem najboljša živa voda. Sicer v naravi najdemo izvire takšne vode, vendar so le-ti redki. Takšna voda je namreč zdravilna za naš organizem, saj sproži proces samozdravljenja.
IZ VODOVODNIH PIP PO VSEM SVETU TEČE VSE SLABŠA VODA …
… in to zaradi povečane kemizacije življenja, saj je v uporabi že več kot 80.000 kemičnih pripravkov, ki se nazadnje vsi znajdejo v vodi, in tudi zaradi kilometrskih ravnih cevi, po katerih priteče v naše domove. Ravne cevi, kot dokazuje avstrijski poznavalec življenjskih učinkov vode Viktor Schauberg, odvzamejo vodi njeno vitalnost, potrebno za vsako življenje. Voda je, tudi kadar ustreza predpisom za pitno vodo, utrujena, s popačeno in zdravju nenaklonjeno molekularno strukturo!
Kot že rečeno, telo potrebuje živo vodo, vodo, ki z lahkoto prinaša hrano v notranjost celic in brez težav prodira v medcelični prostor. Če žive vode telo ne dobi, si jo mora pripraviti tako, da vodo oziroma tekočino, ki jo popijemo ali zaužijemo s hrano, revitalizira, oživi. A zato porabi energijo, ki jo sicer potrebuje za samozdravljenje in homeostazo, vzdrževanje ravnovesja z okoljem. Bolj ko je voda slaba, več energije potrebuje telo za njeno oživljanje, molekularno prestrukturiranje in manj jo ostane za druge pomembne življenjske procese. To pa slabi imunski sistem in pelje v bolezen. Zato toplo priporočam, da si pri pridobivanju žive vode pomagate s proizvodi, zasnovanimi s tehnologijo hydronic (na osnovi znanosti o vplivanju na lastnosti vode). To so razni informirani kozarci, skodelice in vrči ter tudi "filtri za vodo", na primer za na posamezne pipe ali hišno vodovodno napeljavo. So poceni in dostopni vsakemu gospodinjstvu, z njihovo pomočjo pa na enostaven način pridemo do žive vode, saj le-ti navadno pitno vodo, ki že po svoji naravi hoče biti živa, oživijo, samo da pridejo z njo v stik. Informacije ali kode, vtisnjene v steklo, kovino, glino, plastiko in tako dalje sprožijo samoočiščevalne sposobnosti vode. Voda spremeni molekularno strukturo, spremenijo se vezi med vodikom in kisikom. Zaradi tega je tako nastala živa voda boljša za vse žive organizme. Kaj vse se mora v njej zgoditi, da postane živa, danes ne ve nihče. Pač pa znanost vse bolj zanesljivo ugotavlja učinke, ki jih imata na življenje mrtva in živa voda.
Skrb za čistost vode vas ne sme popolnoma obsesti, temveč le spodbuditi k temu, da se boste primerno zavarovali. Zapomnite si tudi, da boste s sadjem in zelenjavo, antioksidantskimi dodatki in ohranjanjem sistema izločanja v "formi" lahko nevtralizirali ali izločili zaužite strupene snovi.
|
