Dr. Vojka Bole-Hribovšek
Ob koncu vsakega leta delamo bilance in plane. Kaj smo naredili, od tistega, kar smo si zadali, in kaj je ostalo nedokončano, morda niti začeto? Postorili pa smo tudi marsikaj, česar nismo načrtovali. Včasih so bili za to "zaslužni" naši najbližji, šefi, država ali celo tisti v Bruslju, včasih pa smo sami dobili navdih in si zasukali življenje v smer, ki si je prej nismo mogli niti zamisliti. Kaj pravite, kako se nam bo življenje spremenilo v letu 2010?
KAJ SI V ŽIVLJENJU RESNIČNO ŽELIMO
Naše življenje je večinoma kompromis med željami in možnostmi. Lahko si predstavljamo, kako lepo bi bilo splezati na Mount Everest in uživati v enkratnem razgledu, ampak za to moraš biti alpinist kot Tomaž Humar ali drugi naši gorski junaki. Lepo bi se bilo potapljati v morske globine tisoč metrov in več globoko, ampak za to moraš imeti telo kita, ki lahko zdrži pod vodo uro in več. Lepo bi bilo dobiti Nobelovo nagrado, ampak zanjo so potrebni dnevi, tedni, meseci in leta dela, vztrajnega raziskovanja in odpovedovanja, pa še veliko srečo moraš imeti, da si ob pravem času na pravem mestu, da dobiš priložnost za to. Tudi uspešna "filmska zvezda" ne postaneš kar tako in potrjevati se moraš z vsakim novim filmom. Letenje nad oblaki, ki je bilo še pred nekaj desetletji nedosegljiv sen, je že bolj dosegljivo. Zdaj moraš samo kupiti letalsko karto, za ostalo je poskrbljeno.
Kaj pa bolj običajne želje, kot so hiša, avto, dobra služba ali lastno podjetje, družina, izobrazba, prijatelji? Niso nam ravno na dosegu roke, niso pa tudi neuresničljive. Mnogi so jih že uresničili in tudi nam lahko uspe marsikaj. Vprašajmo pa se, zakaj si to želimo in kaj smo pripravljeni narediti za to. Vsi potrebujemo za preživetje hrano in vodo. Najbrž tudi ni nikogar, ki se ne bi strinjal, da v naših klimatskih razmerah potrebujemo streho nad glavo. Človek je tudi socialno bitje in za svoje psihično zdravje potrebuje vsaj neko obliko komunikacije z drugimi ljudmi. To so vse osnovne potrebe, ki nam omogočajo preživetje v tem svetu. Vendar golo preživetje večini od nas ne zadošča. Želimo si nekaj več, pa ne vemo, kje to iskati. Zakaj?
Vse te želje se bolj ali manj nanašajo na nekaj izven nas. Predpostavljamo, da nas bo osrečilo nekaj od zunaj, namesto da bi razumeli, da je sreča že v nas. Koliko lepih trenutkov smo že imeli v življenju, ki niso bili povezani z ničimer od zgoraj naštetega? Preprosto zgodilo se je. Verjetno niti sami nismo vedeli, zakaj in kako. Vsak človek kdaj doživi take trenutke. In potem smo si jih želeli spet (do)živeti, pa nismo vedeli, kako. Zavedno ali nezavedno vemo, da nas lahko resnično in dokončno osrečijo le doživetja, ki niso vezana na materialne dosežke. Če bi jih le znali obdržati in vstopiti vanje po svoji volji ter v njih ostati do konca življenja!
Kaj so ti tako dragoceni in hkrati tako neulovljivi trenutki? Modreci nam že stoletja in tisočletja pripovedujejo, da je sreča v stiku s svojim pravim Bistvom, Bitjo, Bogom, Resničnostjo, Absolutom, Atmo, Izvorom, Univerzalno energijo ali kakor koli že temu rečejo v različnih kulturah. V trenutkih izpolnjenosti se ta povezava vzpostavi spontano. Podarjeni so nam, da bi se zavedeli, kaj je naš cilj in smisel v življenju: doseči skladnost, ko je vse na svojem mestu in nimamo potrebe, da bi karkoli spreminjali; ko lahko sprejmemo svet, tak kot je, ne da bi mu želeli karkoli odvzeti ali dodati. "Svete knjige" in učitelji nam kažejo pot do tega, ki je hkrati preprosta in zahtevna. V različnih časih in okoljih so jo opisovali različno, v bistvu pa je ena sama - doseči sozvočje s samim seboj in z vsem svetom.
SKLADNOST TELESA
Večina ljudi se identificira s svojim telesom, svojimi občutki, čustvi, mislimi, željami, sanjami in dejanji. Zunanji materialni svet zaznavamo s svojimi telesnimi čuti. Sem spada tudi naše telo. Koliko ljudi se resnično zaveda svojega telesa in procesov, ki se dogajajo v njem? Med začetniki, ki pridejo na vadbo joge, je kar nekaj takih, ki nimajo pravega "stika" s svojim telesom. Ko zaprejo oči, ne vedo več, v kakšnem položaju so njihove okončine. Tudi če ponovim navodilo, ne doumejo, da govorim njim, dokler ne stopim do njih in jim ne pomagam zavzeti pravilnega položaja. Takrat se jim utrne: "Aha! To je pa čisto nekaj drugega!" Z vajo se naučijo ozavestiti svoje telo in ga obvladovati.
Ozavestiti telo pomeni, da prepoznamo, v kakšnem stanju je. Kje so napetosti, kje primanjkuje sproščenosti, kje gibljivosti in kje moči? V vsakdanjem življenju večinoma uporabljamo le določene sklope mišic, ki so zato morda celo pretirano razvite, druge pa so oslabele, ohlapne ali skrajšane. Podobno je s sklepi, da ne govorim o škodi, ki jo od dolgotrajnega vztrajanja v neprimernih položajih utrpi hrbtenica. Medicina dela pozna cel kup bolezenskih stanj, ki so posledica premalo, preveč ali predolgega napora - od težav s sklepi (otrdeli sklepi, obrabe, poškodbe), z vezmi, tetivami in mišicami ali pa posledice nepravilne drže, poslabšan vid in sluh. Zaradi premalo in neustreznega gibanja sta zmanjšana koordinacija in občutek ravnotežja, kar poveča pogostost poškodb tako na delu kot doma. Joga je eden od starodavnih sistemov, s katerim uravnavamo delovanje telesa. Običajno najprej prepoznamo dobre učinke na mišicah in sklepih, sčasoma pa ugotovimo, da se je izboljšalo tudi delovanje drugih organskih sistemov, na primer prebavil, srca in ožilja, živčevja in žlez z notranjim izločanjem.
Če premaknem na primer prst na roki, lahko to zaznam z vidom in čutnicami za pritisk, ki so razporejeni po vsem telesu. Vendar pa tudi to ni vedno preprosta naloga. Spominjam se, kako smo se otroci igrali tako, da smo iztegnili v zapestjih prekrižane roke (leva dlan je prišla na desno od desne dlani) in prepletli prste. Potem smo upognili roke v komolcih, tako da so prepleteni prsti gledali proti nam. Drug drugemu smo nato pokazali, kateri prst naj premakne. Odlično smo se zabavali, ko smo pokazali na primer na kazalec desne roke. Ker pa so bili prsti prepleteni in strani zamenjani, je bilo treba "misliti obrnjeno". Kdor tega ni zmogel, je napačno premaknil kazalec leve roke. Če nismo bili dovolj pazljivi in smo se prsta dotaknili, tako da je "preizkušanec" čutom tipa zaznal, kateri prst mislimo, napak ni bilo.
Tudi koordinacija gibov je zelo pomembna, še posebno, kadar roki izvajata različne gibe. Tak zabavni preskus je bil iz enega od filmov Stanleya in Olia. Dlani smo položili na kolena, potem pa smo roki prekrižali, da smo se na primer z desno roko prijeli za nos, z levo pa za desno uho. Roke smo vrnili na kolena in gib ponovili v drugo smer. Tokrat smo se za nos prijeli z levo roko, z desno pa za levo uho. Če smo gibe delali počasi in smo lahko "premislili" delovanje vsake roke posebej, je še šlo. Vendar pa smo hitrost gibov stopnjevali in tekmovali, kdo bo zdržal najdlje, ne da bi se mu "zafecljale" roke. Poskusite!
PSIHIČNA URAVNOVEŠENOST
Svoj "notranji svet" prepoznavamo s "psihičnimi čuti". Njihovo delovanje nam je manj znano in se jih večinoma še manj zavedamo kot telesa. Prepoznamo na primer, kdaj smo veseli, žalostni, prestrašeni, pogumni, jezni, užaljeni, razigrani, ponosni, zadovoljni. Sliši se preprosto, vendar ni vedno tako lahko priti v stik s svojimi čustvi, še manj pa jih obvladovati. Na splošno bi jih lahko razvrstili med ugodna in neugodna. Ugodnih si želimo, neugodnim se izogibamo. Problem nastane, kadar svoja čustva zamenjujemo. Pogosto izražamo jezo, čeprav smo morda prestrašeni ali razočarani, pa si tega nočemo priznati. Ali pa pomilovanje ali celo željo po obvladovanju zamenjujemo z ljubeznijo. Če naš "revež" na tako obliko "pomoči" ne pristane, se počutimo zavrnjene in užaljene, saj smo imeli samo "dobre namene". Tudi zavist radi "preoblečemo" v kako drugo čustvo ali pa strah pred izgubo nekoga, ki se kaže v ljubosumnosti. Ker svojih pravih čustev ne prepoznamo, jih tudi ne znamo pravilno izraziti. Čisto nekaj drugega je, če ti nekdo reče "ne želim te izgubiti", kot pa če te zaslišuje, kje in s kom si bil, ali postane agresiven, če nameniš pozornost še komu drugemu kot njemu.
Če ne zmoremo obvladovati svojih čustev, sami sebi in drugim povzročamo težave. Da bi se obvladali, se moramo naučiti opazovati svoja čustva, namesto da se jim nekontrolirano prepustimo. Tako kot opazujemo premikanje prsta, lahko opazujemo tudi svoja čustva. Moramo se odmakniti od njih. Prst lahko vidimo, če je odmaknjen od očesa, ne moremo pa videti svojih lastnih oči, razen v ogledalu. Za opazovanje čustev je tudi potrebna razdalja. Te pa se naučimo z meditacijo.
S tem, ko se umirimo in osredotočamo na mantro, naše notranje doživljanja ne preneha. Še vedno se v nas odvijajo čustva in misli, vendar nam mantra pomaga, da se ne poistovetimo z njimi. Ko je naša pozornost posvečena predvsem mantri, se vse ostalo dogaja nekako "v ozadju". Kot bi nekaj gledali s kotičkom očesa ali poslušali glasbo, medtem ko se pogovarjamo, ali čutili dotik obleke na koži, medtem ko se posvečamo nekemu delu. Vemo, da je tam, vendar ni v središču naše pozornosti. Na ta način dosežemo "razdaljo", ki nam omogoča, da se čustev zavedamo, vendar ne dovolimo, da vplivajo na naša dejanja. Psihologi pravijo, da spodbujamo vedenje, ki mu posvečamo pozornost. Če tako namenoma ne posvečamo velike pozornosti tem čustvom, se jih pa hkrati zavedamo in jih ne zatiramo, sčasoma izzvenijo brez škode. Velika razlika je med tem takim odnosom do čustev in njihovem tlačenju. Če čustva potlačimo, se jih ne znebimo, samo potisnili smo jih nekam "pod preprogo", vendar so še vedno tam in bodo prej ali slej zahtevala našo pozornost ali pa bodo izbruhnila ob najmanj primernem trenutku.
Meditacija je tako čudovit način, da se soočimo s samimi seboj, to "predelamo" in sprostimo, da nas ne obremenjuje več. Ena od stopenj meditacije samoanalize, ki jo vadimo v sistemu Joga v vsakdanjem življenju, je tudi opazovanje svojih misli in čustev. To nam pomaga, da pridemo v stik s svojo podzavestjo, jo ozavestimo in ji ne dovolimo več, da bi "podtalno" rovarila proti nam. Seveda se v podzavesti pogosto skrivajo tudi "zakladi", na katere smo že zdavnaj pozabili in ki nam lahko olajšajo ter polepšajo življenje. V njej lahko najdemo vire moči in navdihe, o katerih se nam prej ni niti sanjalo.
KAKŠNI SO NAŠI NAMENI
Naslednja stopnja v našem duhovnem razvoju je prepoznavanje naših namenov, vrednot in ciljev. Ko govorimo o vrednotah, mislimo na to, kaj nam je v življenju pomembno. Včasih nasprotujemo sami sebi. Neodločni smo, ne vemo, kaj bi pravzaprav radi, še manj pa, kako to doseči. Takrat so si naše vrednote v nasprotju. Recimo, da zelo cenite obzirnost in odkritosrčnost. Gotovo ste se že znašli v situaciji, ko ste morali pretehtati, kaj in koliko boste nekomu povedali, še posebno če bi ga s tem lahko prizadeli. Verjetno ste bili tudi sami kdaj prizadeti, ko ste slišali kakšno "grenko resnico". Zdaj vam obzirnost nalaga, da z drugimi ravnate drugače, hkrati pa vas odkritosrčnost sili, da ne zamolčite problema. Kako se boste odločili, je odvisno od vašega namena. Če je vaš namen rešiti problem, boste odkrito spregovorili o njem, pri tem pa skušali to storiti čim bolj taktno. Če pa je vaš namen preprečiti, da bi bil kdo prizadet, boste o zadevi molčali in jo skušali razrešiti na drug način.
Da prepoznamo namene za našimi mislimi in dejanji, moramo biti zelo odkriti sami s seboj. Izostriti si moramo posluh za najnežnejše odtenke, ki nakazujejo, kaj je v ozadju. Vendar se trud bogato povrne. Če vztrajamo in se poglabljamo v svojo duševnost, bomo začeli prepoznavati Resnico za videzom stvari. Spoznali bomo, kaj je naš namen v tem svetu. Zakaj smo tu in česa se moramo naučiti? Prišli smo z namenom in ko ga izpolnimo, bomo odšli. To velja za vsa živa bitja na tem planetu, tudi za nas.
KAJ LAHKO NAREDIMO ZA NOV ZAČETEK
Če drži, da smo tukaj na "študijskem potovanju", se zavedajmo, da vsak opravlja svojo nalogo, pa naj nam je všeč ali ne. Neprijetnežev bi se seveda radi znebili, pozabljamo pa, da se praviloma ravno ob težavah največ naučimo. Ko skušamo rešiti problem, se lahko izkaže, da težava sploh ni tam, kjer jo vidimo mi. Mislimo si, da bi bilo vse lažje in boljše, če bi se drugi vedli drugače, pri tem pa spregledamo svojo odgovornost za nastalo situacijo. Če prevzamemo odgovornost, pomeni, da lahko tudi kaj naredimo v zvezi s tem. Tu pa nam pomaga prav obvladovanje telesa, da se uspemo sprostiti in premagati stres. Tudi dobro zdravje nam prinaša dodatne koristi, saj smo zato bolj vzdržljivi in lažje premagujemo napore. Obvladovanje občutkov nam pomaga, da kljub nejevolji ohranimo trezno glavo in iščemo ustvarjalne rešitve. Pri tem pa se ne slepimo, kaj je naš resnični namen: rešiti težavo ali preložiti odgovornost zanjo na druge!
Kadar pa se ob nekom dobro počutimo ali celo mislimo, da smo našli svojo "dušo dvojčico", bi ga seveda radi zadržali čim dlje v svoji bližini. Navežemo se nanj(o) in vsaka ločitev nam je boleča, še posebno, če so ostale med nami nedorečene stvari ali celo občutki krivde, mi pa vemo, da odhaja za zmeraj. V življenju srečujemo mnogo ljudi in tkemo mreže odnosov. Moški so večinoma manj odvisni od odnosov, ženske pa jih imamo za nekakšno varnostno mrežo, ki nas ujame ob padcih in nas reši pred najhujšim. Zato so izgube odnosov za nas večinoma bolj boleče. Vendar pa se moramo vsi, tako ženske kot moški, naučiti drugim dati svobodo, da živijo svoje življenje, kot najbolje vedo in znajo. In ko pride čas za slovo, jim zaželimo vse najboljše in jim pustimo oditi, ne da bi jih obremenjevali s svojo bolečino. To ne pomeni, da jih bomo pozabili ali da nam niso bili pomembni. Gotovo jim bomo hvaležni za vse, kar so nam dali: za vse lepe trenutke, za vse, kar smo se naučili ob njih, za vse dobre misli in želje in za čas, ki so nam ga darovali, za vsako iskrico v očeh in za vsak nasmeh, stisk roke, objem in poljub. Tako kot mi, so prišli sem z namenom, ki ga mi po vsej verjetnosti ne poznamo, in na njih je, da se odločijo, kdaj bodo odšli naprej, da ga izpolnijo. Mi pa jim pomahajmo v slovo in začnimo znova. Jutri je nov dan, teden, mesec, leto, novo življenje.
|
