Dr. Vojka Bole-Hribovšek
Kadar razmišljam o človeku in njegovi duševnosti, mi prihaja na misel primerjava z vrtom, njegovim negovanjem od zasnove, priprave zemlje, setve, zalivanja, odstranjevanja škodljivcev, do pobiranja plodov in priprave za naslednji ciklus. V vsej naravi se dogajajo cikli, kot so izmenjava dneva in noči ali zaporedje letnih časov. Tudi človeško življenje in naše delo se odvijata v ciklusih: ideja, priprava, izvedba, rezultati. Ko smo zadovoljni z rezultati, postopek zaključimo in se posvetimo novi zamisli.
ZASNOVA VRTA
Vsi se rodimo na ta svet z neko nalogo, poslanstvom, nečem, česar naj bi se naučili ali uresničili v tem življenju. Pri nekaterih so to zunanji dosežki, pri drugih se vse dogaja bolj na notranjem nivoju v odnosu do drugih in do samega sebe. Nekateri že v zgodnjem otroštvu vedo, kaj jih privlači ter kaj bi želeli postati in doseči, drugi to spoznajo šele veliko kasneje. Naša življenjska naloga je kot zasnova vrta. Tisti bolj praktično usmerjeni si na njem želijo gojiti zelenjavo, drugi sadje, tretji začimbe, zdravilsko usmerjeni zdravilna zelišča, bolj široki si ga zasnujejo kot park z okrasnimi drevesi in grmovnicami, umetniško usmerjeni morda kot cvetlični vrt, bolj vsestranski pa jih tudi kombinirajo in različne dele vrta namenjajo različnim dejavnostim.
Naša življenjska naloga odreja tudi, kje in kdaj se rodimo. Vrt v tropskih krajih je gotovo drugačen kot v Skandinaviji, japonski drugačen kot v Andih, v ZDA drugačen od mediteranskega. Čeprav smo vsi ljudje, so naše želje in sanje na različnih koncih sveta in v različnih zgodovinskih obdobjih različne. Ne verjamem, da so otroci kot nepopisan list, na katerega lahko napišemo karkoli. Verjamem pa, da smo postavljeni v tiste okoliščine, ki nam bodo omogočile kar najbolje izpeljati zadano nalogo.
PRIPRAVA ZEMLJE
Naša družina je tisto okolje, v katero zasadimo seme našega življenja. Tako kot se razlikujejo tipi zemlje, se razlikujejo tudi vrste družin. Ni vseeno, ali je v družini en otrok ali jih je več, niti kateri otrok po vrsti smo. Lahko živimo v "klasični" družini z obema staršema, v enostarševski ali razširjeni, kjer so prisotni tudi stari starši ali drugi ožji sorodniki, kot so strici in tete. V nekaterih delih sveta so družine z enim očetom in več materami z otroki, v drugih z eno materjo in več očeti, kjer ni pomembno, kdo je biološki oče. Nekatere družine so bolj povezane v klane, druge so zelo samostojne. V nekaterih okoljih otroci ostajajo v svoji primarni družini, tudi ko odrastejo, da nasledijo družinsko zemljo ali podjetje, drugje se pričakuje, da otrok odide od doma, takoj ko je sposoben skrbeti zase. Nekatere družine so zelo tradicionalne, druge se hitro spreminjajo in prilagajo dogajanju v svetu. V nekaterih družinah so topli in prisrčni odnosi, družinski člani se podpirajo in si pomagajo, v premnogih pa na žalost ni miru in skladnosti, lahko v njih celo vlada prikrito ali odkrito nasilje. V še težjem položaju se znajdejo otroci, ki ostanejo brez družine, in teh je v okoljih, kjer vladajo revščina, bolezni in vojne veliko, veliko preveč.
Kako se bomo znašli v družini, je seveda odvisno od tipa družine in od lastnosti, ki smo jih prinesli s seboj. Vsi poznamo brate in sestre, ki so zrasli v enakem okolju, pa se zelo razlikujejo. Vsak starš z več otroki vam bo povedal, da metode, ki so uspešne pri enem otroku, pri drugem sploh ne delujejo. Če smo rastlina, ki zahteva veliko vode in senco, se bomo na žgočem soncu posušili, puščavski kaktus pa propade, če ga preveč zalivamo. Umetnost vzgoje je prav v tem, da jo prilagodimo vsakemu otroku posebej.
Marsikaj pa je odvisno tudi od širšega okolja. V neugodnih razmerah nežne rožice ovenijo in celo vrste mogočnih dreves zrastejo pritlikave in skrivenčene. Nekatere rastline vzklijejo v zavetju, druge na bolj izpostavljenih mestih. Za nekatere zadošča prgišče peščene zemlje ali celo samo špranja z nekaj prahu, druge pa potrebujejo veliko prostora, da poženejo globoke in široko razvejane korenine. V vetru se nekatera drevesa upognejo, druga pa so za to preveč toga in jih veter zlomi. Vendar pa je življenje nasploh bolj trdoživo, kot si običajno predstavljamo, zato nikoli ne smemo obupati. Tudi če naši začetki v tem življenju niso bili ugodni, se okoliščine lahko spremenijo. Moja prijateljica sprejme vse rože, ki jih lastniki že "odpišejo", in pri njej kot po čudežu spet oživijo ter cvetijo dolgo in bujno še potem, ko bi že "po vseh pravilih" morale biti mrtve. Nekateri lahko to naredijo tudi z ljudmi.
SEMENA NAŠIH DEJANJ
Če se zdaj s prispodobe vrta kot celote človeka, osredotočimo na semena kot prispodobo naših misli, čustev, besed in dejanj, lahko rečemo, da bodo le-ta odrejala, kakšna semena zasejemo in kaj bo iz njih vzklilo. Nekatera semena so v nas posadili že v zgodnjem otroštvu in nanje nismo imeli vpliva, druga priletijo k nam od drugje med šolanjem, druženjem in pod vplivom masovnih medijev. Nekatera od njih vrt obogatijo s koristnimi ali lepimi rastlinami, ki se lepo dopolnjujejo z že posejanimi, druge grozijo, da se bodo nekontrolirano razširile in zatrle ostalo rastje. Največ semen pa sami sejemo vsak dan in vsako minuto sproti. Prav tu lahko največ naredimo za svoj vrt, ko s pametno izbiro misli, čustev, besed in dejanj skrbimo za njegovo bodočo podobo.
Velikokrat sem presenečena, kako malo se zavedamo tega, kaj s svojimi mislimi, čustvi, besedami in dejanji sporočamo svoji okolici in svetu kot celoti. Najbolj očitna so seveda dejanja in besede. Vprašajmo se, koliko je v njih ljubezni in razumevanja, sočutja in podpore! Kaj izraža naša telesna govorica? Kako pristopamo k ljudem? Znamo v njih prepoznati, kar je dobrega in to razvijati ter spodbujati? Si znamo vzeti čas, da otroku, partnerju, staršem, bratom, sestram, prijateljem, sodelavcem ali samo naključnim znancem vsaj za nekaj trenutkov posvetimo vso pozornost? Smo odprti za njihove želje in potrebe ali pa se spomnimo nanje samo, kadar ravno nimamo "boljšega dela"? Se sploh zavedamo, kako pomembno je gojiti dobre odnose?! S tem seveda ne mislim, da moramo nekritično v vsem ustreči komur koli, ne glede na naše zmožnosti in druge obveznosti. Prav pa je, da jim damo prostor v svojem življenju in storimo zanje, kar je v naši moči. Verjemite, da se nam bo vse vrnilo v takšni ali drugačni obliki, morda od ljudi, od katerih bi najmanj pričakovali. Če znamo mi drugim pomagati v stiski, bomo tudi mi prejeli pomoč, ko jo bomo potrebovali.
Misli in čustva so na zunaj manj vidna, nemara jih celo namenoma skrivamo pred drugimi. Vendar pa so to zasnove naših dejanj, ki se še niso uresničila. Pravijo, da se vsaka misel nekoč uresniči, zato je tako pomembno, da jih znamo usmerjati po svoji volji. Mnogi mislijo, da so misli in čustva nekaj, kar se nam preprosto zgodi in na kar nimamo vpliva. Vendar to drži le na nižjih nivojih zavesti. Otrok si nekaj zaželi, na primer igračo, in če se mu želja ne uresniči takoj, je to zanj skoraj kot konec sveta. Ko nekoliko odraste, se nauči, da se mu bo želja izpolnila, vendar bo moral na to malo počakati. Če je ravno v šoli, ve, da se bo lahko igral s prijatelji med odmorom ali ko pride domov. Petošolske ljubezni so tako lepe, ker se jim predamo brez rezerve, prav tako pa tudi bolečini ob razočaranju. Takrat se nam zdi, da nikogar več ne bomo imeli tako radi, kasneje pa ugotovimo, da je še kar nekaj prijetnih ljudi, s katerimi bi lahko delili življenje. Sčasoma se naučimo obvladovati čustva in nas ne premetava več iz ene skrajnosti v drugo. Tisto, kar je petošolcu ves svet, je osiveli glavi le prijeten spomin.
Najtežje pa je sprejeti, da lahko obvladujemo tudi misli. Za to večinoma potrebujemo že nekaj "kilometrine" v življenju. Naučiti se moramo dovolj dobro opazovati same sebe, da pravočasno prepoznamo razdiralne misli in jih zamenjamo s pozitivnimi. Vodilo naj nam bo, da spodbujamo tisto, čemur namenjamo pozornost. Kajti pozornost je oblika energije. To seveda ne pomeni, da si zatiskamo oči pred problemi in tiščimo kot noj glavo v pesek ter upamo, da se bo vse samo razrešilo, ne da bi mi kaj storili za to. Bistveno je, da se ne osredotočamo na problem, ampak na njegovo rešitev. Energija sama na sebi ni niti pozitivna niti negativna. Predznak ji daje tisto, čemur je namenjena. Če v neskončnost ponavljamo, česa nočemo in kakšna krivica se nam godi, prav temu namenjamo pozornost. Energijo tratimo za nekaj neproduktivnega in iz takih semen prav gotovo ne more vzkliti nekaj pozitivnega. Raje razmislimo, kako bi stvari izboljšali, in storimo vse, kar je v naši moči, da to dosežemo. Zelo malo je v življenju situacij, kjer se ne bi dalo storiti prav nič! Že majhna sprememba na bolje nam lahko da novega zagona in moči za naslednji korak in še naslednjega, dokler stvari sčasoma ne obrnemo v svojo korist.
NEGA VRTA
Ko smo posejali dobra semena, je čas za zalivanje, okopavanje, odstranjevanje plevela in čakanje, da semena vzklijejo. To je za nekatere najtežji čas. Vlagamo sredstva, delo in čas, rezultatov pa še ni. Ko se pokažejo poganjki, je spet potrebno znanje, da jih ne zamenjamo za plevel in zavržemo prav tistega, kar smo si želeli. V življenju je to lahko še veliko bolj zamotano kot prepoznavanje rastlin. Ne zadošča le znanje. Potrebna je tudi modrost!
Plevel na našem notranjem vrtu so negativne misli, strahovi, kompleksi, ljubosumnost, nevoščljivost, jeza, poželenje, nezdrava navezanost, odvisnosti vseh vrst, lenoba in še marsikaj drugega. Njihove korenine so včasih zelo globoko in jih je težko izruvati. Če pa smo vztrajni in jih vedno znova populimo ter na njihovo mesto zasadimo pozitivne misli in čustva, se jih sčasoma znebimo. Pomembno je, da ne pustimo praznega prostora, na katerem bi se mimo naše volje naselilo nekaj nezaželenega. Najboljša orožja proti lastni negativnosti so ponavljanje mantre, molitev, navdihujoči pogovori, literatura, filmi, slike in ustvarjalno delo ter nesebično delovanje v splošno dobro. Joga na primer je tako široka, da zajema vse to in še več.
Nam zahodnjakom čakanje nekako ne gre dobro od rok. Preveč smo navajeni na "instant rešitve", ki pa se dolgoročno pogosto izkažejo za ovinke namesto bližnjic. Vsako seme ima svojo lastno biološko uro in vzklije, ko pride njegov čas. Ne moremo ga prehitevati. Veliko dobrih semen je izgubljenih, ker jih v svoji nestrpnosti zanemarimo in se prehitro posvetimo nečemu drugemu, namesto da bi vztrajali v negovanju, dokler ni rastlina polno razvita in lahko rodi cvet in plod. Vsak uspešen umetnik vam bo povedal, da je njegov uspeh sestavljen iz 10 % talenta in 90 % garanja. Vendar nam je lahko tudi garanje užitek, če delamo nekaj, kar nas resnično veseli, nekaj k čemur smo "poklicani" in nam veliko pomeni. Takrat nam noben trud ni odveč in veselimo se lahko vsakega koraka na poti k cilju.
Če si zastavite cilj na primer, da se boste naučili tujega jezika, je to velik cilj. Pomislite samo, koliko let se ga uči otrok, da tekoče obvlada besedno izražanje v svojem materinem jeziku! Poznam ljudi, ki odnehajo po nekaj lekcijah, ker se jim zdi naloga preobsežna, poznam pa druge, ki se veselijo vsake nove besede, ki so jo osvojili, vsake nove fraze in ki jih navdušujejo odtenki v izražanju misli in čustev, za katere v svojem jeziku morda nimajo ustreznega izraza. In takih primerov je še veliko! Danes to obvladam na ravni abecede in poštevanke, čez mesece na ravni prostega spisa in računanja ploščine kvadrata, čez nekaj let pa bom lahko napisala roman in reševala integrale. Kaj ni to čudovito?
POBIRANJE PLODOV
Tako kot seme potrebuje čas, da vzklije, imata tudi cvet in plod svoj čas. Naša težava je pogosto ta, da plodovi pridejo z zamikom, zato ne znamo več vzpostaviti povezave med posejanim semenom in plodom, ki ga dobimo iz njega. Pri vzgoji otrok velja pravilo, da moramo pri neustreznem vedenju ukrepati čim prej. Majhen otrok ne dojame, da je čez nekaj ur kaznovan za vedenje, ki ga je že pozabil. Zakaj se mu dogaja nekaj neprijetnega, saj je zdaj čisto priden?!
Kolikokrat smo tudi mi odrasli kot taki majhni otroci! Ko nas doleti kaj neprijetnega, je ves svet narobe, samo to, da smo sami sprožili odziv s svojim neustreznim vedenjem, nam ne pride na misel! Ne moremo kriviti drugih za posledice svojih lastnih nezrelih dejanj. Svamidži nam večkrat daje primerjavo s kamnom. Dokler je kamen v naši roki, imamo oblast nad njim. Ko ga enkrat vržemo, pa ga ne moremo več ustaviti in samo molimo lahko, da ne bi koga poškodoval. Kamen, ki ga vržemo v ribnik, povzroči valove, ki se širijo od središča v koncentričnih krogih, in ko pridejo do brega, se na njem odbijejo in vrnejo nazaj v središče. Zakon vzroka in posledice ali zakon karme deluje nezmotljivo. Kar sejemo, bomo želi. Zato je tako pomembno, da zavestno sejemo dobra semena in preprečujemo, da bi jih slaba prerasla.
VRT ŽIVLJENJA
Vrtovi so večinoma ograjeni. To so naše psihološke meje. Lahko se ogradimo z zidom, na vhod pa namestimo težka vrata s kamerami in čuvajem, ki ne dovoli vstopa. Nasprotno tudi nizka živa meja, ki jo lahko vsak prestopi in nenadzorovano opustoši naš vrt, ni primerna. Lahko postavimo žično ograjo, ki dovoljuje pogled na vrt, preprečuje pa vstop. Omogoča nam stik, dotik, ne moremo pa se objeti. Najti moramo ograjo, ki bo dovolj trdna, da nas bo varovala, ne pa izolirala od drugih. Bodimo sami svoj čuvaj, ki odpira vrata vrta povabljenim, da bomo lahko objeli tiste, ki jim dovolimo vstopiti v svoje srce.
Mi smo tisti, ki odločamo, komu bomo razkazali lepote svojega vrta. Pri tem bodimo odprti za nasvete in izboljšave. Solata je prav tako dobra kot korenje ali radič, jabolko prav tako okusno kot sliva in marelica in vrtnica je prav tako lepa kot gerbera ali iris, vendar so okusi različni. Kljub predlaganim izboljšavam naj naš vrt naj še vedno ostane po naši meri, kot si ga mi zamišljamo in želimo.
Želim vam, da bi bil vaš vrt življenja skladna celota, ki bi kar najbolje izpolnila vaš življenjski cilj. Smo enkratni in neponovljivi. Veselimo se svojega vrta, kakršen koli je že! Gojimo ga z ljubeznijo in potrpežljivostjo in uživajmo v vsakem poganjku, vsakem cvetu in vsakem sadežu posebej ter upajmo, da bomo z njegovimi semeni nekoč imeli priložnost zasaditi novega, še lepšega!
|
