Fani Okič

Knjiga Nepretrganost življenja je kot nadaljevanje in dopolnjevanje predhodne knjige Da bo življenje živelo, v kateri so osvetljeni vzroki za etični padec sedanje civilizacije na brezetično dno, poskus vpogleda v življenje pradavnih in davnih človeških združb od naravnih kultur do visoko razvitih civilizacij, ki so živele v navezi človeka z Zemljo in Vesoljem, v kateri je bil človek središče prepletanja njunih energij. Bil je njihov prejemnik in prevodnik v prostoru in času, živel je v skladu in soodvisnosti z njimi kot ključni dejavnik v nepretrganosti življenja. Odkrival je zemeljske zakonitosti in jih povezoval s pojavi na nebu. Tako je nastajalo in nastalo védenje, kako živeti skladno z zemeljskimi in kozmičnimi zakonitostmi.

Pred kratkim je izšla najnovejša knjiga slovenske avtorice Fani Okič "Nepretrganost življenja". V njej pisateljica zaokrožuje svoj bogati opus raziskovanja starodavnih kultur in izročil ter razmišljanja o skrivnostih in lepotah življenja, človekovo poklicanostjo na Zemljo in medčloveških odnosih na širši ali višji način, ne zgolj kot opisovanje življenja, kot ga poznamo iz vsakdana, časnikov in interneta. Po dogovoru z avtorico bomo v reviji Karma plus objavili nekaj odlomkov iz knjige. Za prvega smo izbrali odnos med spoloma, erotiko in nadaljevanje vrste, kar vse je v tej knjigi opisano čisto drugače, kot smo bralci vajeni.

(Opomba: Objavljeni odlomek ni prenesen linearno iz knjige, ampak je lepljenka več segmentov, ki v knjigi obravnavajo naslovno temo.)

Uredništvo.

Znanje brez védenja je tista čer, na kateri je nasedla barka naše sedanje civilizacije. Vse naše stvaritve, vse naše gradnje, našo tehnologijo, smo udejanjali z znanjem, znanjem, znanjem. Celo naš način življenja in mišljenja, našo zavest pogojuje znanje kot izkustvena kategorija. Védenja nimamo, nikoli ga nismo imeli, sicer bi spoznali, da je megalitska zapuščina Davnih združeno védenje in znanje, da so Stonehenge, Callanish, New Grange, vsi naši evropski megaliti materializirano védenje Davnih. Védenje, ki ga nismo znali sprejeti, da bi z njim obogatili svoja življenja. Naše znanje, naš Cern ga ne more.

V svoja življenja nismo vtkali takšnih vrednot in modrosti,  ki bi lahko oplemenitile in obogatile svoja življenja. Naša civiliziranost in civilizacija temeljita izključno na znanju kot izkustveni kategoriji, nimamo pa védenja, modrosti, ki vsebuje preudarnost, obzirnost do vsega, kar nas obdaja, česar del smo. Naše znanje ne vsebuje zavesti, da »Zemlja ni tvoja, ni moja, dana nam je na posodo vsem«, posojilo pa vsebuje obveznost vračanja. Zemljo smo ropali brez vsakega odnosa do nje, ker nam ni bila živo, čuteče bitje, ampak mrtva materija, ustvarjena za civilizacijsko pohoto jemanja, izkoriščanja, poniževanja. Enako kot je bila za moško pohoto – po Aristotelu in prvih cerkvenih učiteljih – ustvarjena ženska. Zemlja in ženska pa sta bili vedno, v vseh združbah Pradavnih in Davnih  kompatibilni.

DUALIZEM KOT ZAKON PLANETARNEGA ŽIVLJENJA ZEMLJE

Naš svet je dualen – svet nasprotij, kar je kozmična zakonitost za zemeljski čas in prostor. Nobena kultura, nobena civilizacija v dualnem svetu nasprotij kot zakonitosti zemeljskega obstoja, ni živela izven njegovega okvira. Bile so vojne, bilo je sovraštvo, bila so nasprotja, maščevalnost in žrtvovanja. Vse to smo lahko prebirali v knjigah in videli v filmskih produkcijah. Človek ni samo svetlo, je tudi pokvarljivo, maščevalno, brutalno, brezkompromisno in brezčastno bitje. Toda v naši sedanji, prevladujoči zahodni civilizaciji, je vse to doseglo vrhunec. Če bi pometali pred svojim pragom, bi spoznali, da v nobeni človeški združbi ni bilo toliko žrtev in žrtvovancev, kot jih je bilo, jih je in jih bo do konca »najvišje razvite civilizacije«, ki je v svojem »napredovanju« daleč presegla Krasni novi svet Aldousa Huxleyja.
Davni so stremeli k združevanju nasprotij, da bi v svojem času in prostoru ustvarili njihovo ravnotežje. To so dosegali vsak na svoj način, bolj ali manj uspešno, a nikoli s popolno prevlado enega življenjskega principa nad drugim, svetlobo nad temo ali obratno. Mi, zahodna civilizacija, nikoli nismo težili k združevanju. S popolno prevlado moškega principa življenja je nastajalo in nastalo razdruževanje,  nasprotja, ki nimajo blažilnega, ravnotežnostnega dejavnika. Zato smo izgubljena civilizacija brez kompasa na razburkanem morju sedanjosti, kakršno smo ustvarili s takšno usmerjenostjo. Ni ravnotežja med principoma biti in imeti, ki pogojujeta srečno in mirno življenje. Porušeno je ravnotežje na vseh relacijah življenja: med nebom in Zemljo, med človekom in naravo, med moškim in žensko, med Predniki in potomci. Da ne bo nesporazuma: enako bi bilo, če bi neka civilizacija temeljila izključno na ženskem principu življenja. Na čustvenem področju človeka morda še mnogo težje, saj je tu ženska energija v številnih odtenkih močnejša od moške, ker je narava žensko določila za nadaljevanje življenja. Narava, bog, bogovi, kakorkoli to imenujemo, je uzakonila neprelomljiv zakon: »Z moškim se življenje začne, po ženski se nadaljuje«, kar nedvomno pomeni večjo odgovornost ženske v Nepretrganosti življenja. Večja odgovornost pa potrebuje večjo osebno moč in pomoč za svojo izpolnitev. V tej modrosti in védenju Davnih ni bilo nikakršnega kupčkanja, kdo je več in kdo manj vreden. Ne moški ne ženska ne moreta ustvarjati življenja drugače kot s svojo združitvijo. To je osnovni vzorec, koda življenja na planetu Zemlja.
Ženska, ki je bila tudi v zadnjem paleolitiku etični opornik prvinske skupnosti in bi to morala biti tudi v prihodnjem, če naj človeška vrsta preživi, je skladno z razvrednotenjem ženskega počela življenja ostala brez svojega naravnega dostojanstva. Vedno bolj se spreminja v potrošno blago, izenačena z neštetimi izdelki, ki se prodajajo z lepoto njenega telesa. Enako so se spremenile energije moškega principa življenja. Neuravnotežene energije obeh življenjskih principov, moškega in ženskega, so se spremenile v svoja nasprotja. Moški je iz naravnega varuha, zaščitnika, ohranjevalca življenja, iz pogumnega bojevnika, srčnega viteza časti in resnice postal uničevalec planetarnega življenja, strahopetec, ki izpod neba uperja svoja smrtonosna orožja za množično uničevanje na nemočne otroke, ženske, starce. Spreminja se v  branjevca in oderuha, ki se valja v denarju, a ne vidi lačnega otroka v naročju obupane matere. To je res posebnost med vsemi kulturami in civilizacijami, ki so korakale skozi prostor in čas planeta Zemlje.

Vsaka človeška združba, od plemenskih skupnosti do visoko razvitih kultur in civilizacij, doživlja in oblikuje svoj odnos do spolnosti iz racionalnega ali iracionalnega vidika svoje biti, iz načina, kako doživlja, ustvarja in sprejema v svojem okviru spoj religije in vere, védenja in znanja v vsakdanjem življenju. Vse te komponente v svojem razvojnem procesu oblikujejo zavest neke združbe in jo skozi njen način življenja izražajo. Kolikor bolj so uglašene in uravnotežene, toliko bolj je spoštovan odnos med moškim in žensko, pa tudi delitev vlog in dela med njima.
V zahodni civilizaciji je ženska unikatno ponižana. Zgodil se je padec ženskosti od brezgrešne, naravne ženske, do grešnice s stigmo »živalske pohote«, za kar so jo sežigali srednjeveški inkvizitorji v imenu čistosti »edine zveličavne vere«, do možu pokorne in podrejene soproge, pa do v sedanjem svetu in okolju na raven potrošnega blaga ponižane ženske, ki svojo resnično ženskost išče in potrjuje na najbolj neprimeren način – v izenačenju z moškim. Da zmore vse, kar zmore moški, medtem ko velika večina moških niti v sanjah ne pomisli, da bi postal ženski enak v tem, da zmore vse, kar zmore ona.

EROTIKA KOT GONILNA SILA IN ETIČNI ODNOS DO ŽIVLJENJA

Najbolj preprosta stvar pod Soncem je zakonitost oziroma impulz nadaljevanja življenja vrste, položena v naravo vseh bitij planeta Zemlje. Človek je na vseh razsežnostih Zemlje prekoračil to zakonitost, ki bi jo kot razumno in avtonomno bitje moral spoštovati, pa je ni. Čez prag tretjega tisočletja ni stopil kot partner Zemlje in soudeleženec v njenem tkanju življenja, ampak kot »krona stvarstva«. Energija življenja, priklicana skozi intimo moškega in ženske, je zlorabljena, oskrunjena brez odgovornosti do življenja in za življenje.

Religijske usmeritve so bile in so usmerjene v obvladovanje človekove iracionalne komponente, obvladovanje njegove intime, njegovega čustvenega sveta. Žensko kot nadaljevalko življenja so ponižale na najnižjo raven, zadušile so njeno naravno energijo. Stvarnik naj bi jo ustvaril za zadovoljevanje moške pohote, v kateri ni prostora za Ljubezen kot najvišjo energijo Univerzuma, ki ne more biti le telesno doživljana. Takšna usmeritev je bila uzakonjena prav v religioznem okviru – žena naj bo možu pokorna – in ne le to, ženska je postala vir vsega zla. Za ilustracijo: ko je v 14. stoletju v Evropi izbruhnila kuga, ki je pokončala stotisoče ljudi, je bila Cerkev nemočna pomagati, krivca pa je vendarle našla. Identificiral ga je papež Inocenc VIII: »Predvsem so ženske tiste, ki so ustvarjene, da služijo hudiču. Satan jih izkorišča kot vabo, da moške pripeljejo v ponor pekla. Ženske so vrata peklenska.« Rimski pontifeksi – papeži so obžalovali marsikatero napako in se včasih zanje človeško opravičili, le mišljenja in učenja prvih cerkvenih učiteljev glede žensk še vedno niso preklicana. V okviru religije, pa ne le katoliške, je ženska še vedno neenaka, neenakopravna.

Z izničenjem energij ženskega počela življenja v absolutizmu patriarhata je postala človekova intima ujeta v štiri črke – seks. V tem smislu in pomenu spolnost ni več ars amoris, ne more biti, ker zanjo ni več ne svobode, ne časa. Ni več časa za poglobljen stik in lepoto dotika, je le še seks na eks v dozoreli populaciji odraslih in kar je še huje – dajmo se dol – pri zorečih mladostnikih, oboje z edinim učinkom izpraznjenih testisov in postkoitalne utrujenosti, največkrat garniranih z občutkom nelagodnosti. Predvsem pri adolescentih na pragu zrelosti, ki se na žalost ne zavedajo, česa jih je oropala neomejena seksualna svoboda, saj jih nihče ne usmerja, nihče ne uvaja ne le v spoštovanje, ampak tudi v odgovornost, ki jo vsebuje spolnost do življenja, ki izhaja iz nje. Takšno uvajanje v zrelost in spolnost se je v vseh prednamskih kulturah in civilizacijah odvijalo v t.i. iniciacijskih postopkih in procesih, ki so mladim odkrivali in odkrili svetost in pomen življenja. V »visoooko« razviti kulturi sedanje prevladujoče civilizacije takšno uvajanje mladostnika v zrelost preprosto ne obstaja. Prvi stik mladostnika s spolnostjo so besede, s katerimi v naši kulturi označujemo dele naših teles, iz katerih izhaja življenje. In – nikogar ni sram zato. Spolnost je še vedno nekaj, kar v vseh, tudi »ta zaresnih« pogovorih spremljajo nasmeški zadrege.

V razponu zadnjih dva tisoč let je bil odnos, iz katerega naj bi izhajal tudi človekov čustveni svet, razčlovečen kot ni bil še nikoli v času človekovega obstoja. Odnos oplojevalca in oplojenega, iz katerega izhaja življenje, je osnovni odnos, iz katerega izhaja življenje vseh oblik planetarnega življenja na zemeljski ravni. Ta odnos je izhajal in bil vključen v naravno zakonitost dvojnosti – dualnosti kot zakona dopolnitve zlitja v enost. V okviru sedanjega civilizacijskega trenda je postal svoje nasprotje – razdvojenost. Človekova intima na relaciji moški-ženska ni več razumljena in doživeta kot zlitje v enost, je le gol spolni odnos dveh različnih edink, zgolj seks. V tem dejstvu je eden prvinskih vzrokov za vse zdrse v zdajšnjih medčloveških odnosih. Z uveljavitvijo absolutnega patriarhata in monoteizma pa je različnost pojmovana v smislu neenakosti – nadrejenosti in podrejenosti, večvrednosti in manjvrednosti. Ko se naravna enost v dvojnosti razbije, se to nujno odraža na vseh relacijah človekovega udejanjanja. Zgodil se je padec današnjega človeštva iz prvobitne naravne  brezgrešnosti edenskega vrta do sesutja na etično dno, pod živalsko raven s pojavom pedofilije, pojavom, ki ga ni poznala nobena človeška združba pred sedanjim časovnim obdobjem.
V kulturi Feničanov in Aztekov se srečamo z žrtvovanjem otrok, kar je v njihovem doživljajskem svetu pomenilo darovati najvišjim silam največ, kar je mogoče darovati, in to pod natanko določenimi pogoji. V našem religijskem pojmovanju je bilo to nekaj nad in izven razumljivega. Oskrumba otrok v naši civilizaciji nikoli ni bila deležna takšnega zgražanja in obsodbe. Je resnično posebnost, z vso pravico storilca do obrambe, ki največkrat ostaja nekaznovan, saj nihče ne počenja česa takšnega pred pričami.
Civiliziran človek bi se moral odločati za priklic življenja glede na svoje lastne zmožnosti in zmogljivosti. Ker te odgovornosti ni, se v naši »visoooko« razviti civilizaciji rojevajo brezštevilni nezaželeni otroci, ki niso ne krivi ne dolžni plačniki za svojo nezaželenost.

Svet, v katerem živimo, je poln nerazumevanja, sovraštva, orožja za množično uničevanje, deviantnosti vseh vrst in oblik. Zahodna civilizacija je v svoji prerazvitosti postala združba, v kateri je poniževanje človekovega dostojanstva doseglo svoj zenit, saj je odvisno od bančnega računa,  namesto od osebnega prispevka družbi, skladno z zmožnostjo posameznika. Je združba, v kateri je energija ženskega principa življenja izničena do minimuma, pretežno prisotna le še v dveh nasprotnih vidikih tistega, kar obsega in vsebuje ženski princip življenja: v ženski, ki se enači z moškim, in ženski na ravni potrošnega blaga, vmes pa otroštvo, ki ga ni več, in zadušena mladost, oboje oropano tistega, kar mu pripada po zakonu narave – ljubezni, topline doma, razumevanja in opore. Očitno smo zreli za nov paleolitik …

* * *