Dr. Vojka Bole-Hribovšek
Ko govorimo o miru, največkrat mislimo na svetovni mir brez vojn, na razorožitev in na mirovne konference. Vsi pričakujemo, da bo za mir poskrbela država ali točneje politiki, ki smo jih za njeno vodenje pooblastili na volitvah. Pozabljamo pa, da "ima narod take voditelje, kakršne si zasluži". Če sami nismo pripravljeni nič storiti za mir, najbrž tudi naši politiki ne bodo. So samo odraz nas samih. Agresivni ljudje ne volijo mirovnikov, mirovniki pa ne agresivnih politikov. Kakor koli obrnemo: mir je v naših rokah.
IDEOLOGIJA NASILJA
Ne vem, kako vi gledate na zgodovino. Meni ni bila nikoli preveč pri srcu. Stalno smo se učili o vojnah, o nastajanju in propadanju držav, imperijev, civilizacij. Malo je bilo v njej t.i. "zlatih obdobij", ko ni bilo vojn in so ljudje živeli v miru ter slogi. Najbrž ne pretiravam, če rečem, da je nekje na Zemlji vedno divjala vojna s svojimi grozodejstvi in trpljenjem, ki ga prinaša s seboj. Najbolj pa me je motilo, da so vojskovodje, ki so bili krivi za tisoče smrti, povzdigovali v junake, nekatere celo v svetnike. Tisti, ki je ubil nekaj ljudi, je bil zločinec in so ga kaznovali. Tisti, ki je šel na roparski pohod in za "svojega kralja" ali v imenu "svoje vere" osvojil ozemlja, pa je bil nagrajen in odlikovan. In ta ozemlja niso bila prazna. Na njih so živeli ljudje, ki mu niso naredili nič slabega, razen morda to, da so branili svoje najbližje in svojo imovino. Nedoumljivo mi je, kako so lahko preprosto prišli nekam in ozemlje z ljudmi vred razglasili za svojo lastnino. Ni tako dolgo, ko smo morali tudi Slovenijo braniti pred zavojevalci. Nekateri se še danes prepirajo, kdo jo je zares branil in kdo ne. Ne znamo se spraviti med seboj, medtem ko smo čisto "prijateljski" s tistimi, ki so vse skupaj "zakuhali". Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima!
Kdaj bomo doumeli, da s starimi vzorci vedenja, ki so nas tolikokrat potegnili v nasilje, ne bomo prišli do miru?! Je vse, kar se naučimo iz zgodovine, da preštevamo krivice, ki so se zgodile "nam" ali "našim" in iščemo "pravično povračilo" zanje in s tem zastrupljamo še prihajajoče generacije, namesto, da bi rekli: "Dovolj nam je! To se ne sme nikoli ponoviti!" in da bi resnično delali na tem! Mahatma Gandhi je rekel: "An eye for an eye makes all the world blind." (prevod avtorice: "Princip oko za oko oslepi ves svet"). Slepo maščevanje nas pripelje samo v nov krog na spirali nasilja.
Oblik nasilja pa je v naši okolici nešteto. Od "agresivnega oglaševanja", "agresivne vožnje", nasilja v medijih, nasilja v družinah, v šolah med vrstniki ali pa na delovnem mestu, da o "političnih bojih" niti ne govorim. Vsak je prepričan v svoj prav in od tega noče odstopiti. Tako radi vidimo "svoje pravice", da se za pravice drugih ljudi, kaj šele drugih živih bitij pogosto ne zmenimo. Kar ne dosežemo zlepa, dosežemo zgrda. Če ne gre s silo, pa z zvijačo, lažjo, prevaro. "Našim" je vse dovoljeno, saj vendar delajo v »naše dobro«, ne tako kot "tiste barabe", ki delajo za "svojo korist". Se vam to sliši znano?!
Vendar ljudi ni tako lahko pripraviti do tega, da se bodo šli na drugi konec sveta borit za interese vladajočih. Treba jih je prepričati, da so ogroženi in da če ne bodo oni prvi udarili, jih bo sovražnik premagal. Ali pa jim je treba reči, da njihovih težav niso krivi njihovi nadrejeni, ki jih izkoriščajo, ampak "tisti lopovi", ki jim ne dajo poceni surovin in delovne sile. Morda še preprečujejo trgovino z njihovimi izdelki, da ščitijo svoje gospodarstvo, ali pa celo od njih pričakujejo, da bodo nehali ropati naravna bogastva in zmanjšali proizvodnjo, ki onesnažuje zemljo, vodo in zrak vsemu človeštvu. Če to ne zadošča, jim je treba še povedati, da smo "naši" nekaj več in imamo vso pravico širiti "svojo civilizacijo" v "nerazvite dežele", ki so čisto dobro živele, dokler se nismo "mi" začeli mešati v njihovo življenje.
* * *
VZGOJA ZA MIR
Mir se začne v vsakem posamezniku, ki se zavestno odreče nasilju in ne pristaja nanj. Če beremo Gandhijev življenjepis, ugotovimo, da je bilo njegovo življenje vse prej kot lahko. Vendar je bil njegov princip pasivnega odpora neverjetno učinkovit. "Lahko me ubiješ, ne moreš pa me pripraviti do tega, da bi naredil nekaj, kar nočem!" Bil je trd pogajalec, vendar nikoli nasilen in vedno je spoštoval nasprotnika ter mu skušal omogočiti časten umik. Ko se je boril za neodvisnost Indije izpod angleške oblasti, je dejal: "Angleži morajo oditi, vendar morajo oditi kot prijatelji!" in to je mislil smrtno resno. Zato mu je tudi uspelo.
Mi na srečo nimamo tako težkih preizkušenj, čeprav pravimo, da živimo v časih gospodarske krize, ko marsikdo ostaja brez dela in je na robu preživetja. To prav gotovo povzroča veliko nejevolje, frustracij in "svete jeze" na tiste, ki so obogateli in dobička nočejo deliti s tistimi, ki so zdaj ostali brez vsega. Kako se bomo izvlekli iz tega? Bomo znali ohraniti mirno kri in trezno glavo ter poiskati najboljše rešitve? Razdor bi vse le še poslabšal. To ne pomeni, da se ne trudimo za pravično rešitev. Pomeni, da smo umirjeni prej sposobni videti rešitve in z njimi graditi temelje skupne prihodnosti. Kajti ne pozabimo, da bomo tudi jutri še vedno živeli skupaj in da si z današnjim vedenjem oblikujemo temelje za prihodnost. Tudi če si izborimo materialno bogastvo, pa si pri tem zastrupimo donose za naslednjih deset in več let, s tem nismo veliko pridobili. Vzgojili bomo le nove generacije, ki bodo mislile samo na nase in jim ne bo mar za sosede v stiski.
Tisti, ki se bo čutil opeharjenega, si bo prej ali slej skušal spet prigrabiti vse, kar bo zdaj izgubil, pa raje še več. Edino če bo resnično spoznal, koliko gorja povzroča drugim s svojim vedenjem, lahko upamo, da bo v bodoče ravnal drugače, bolj sprejemljivo. Proti napadu se vsak brani. Vsak želi veljati za dobrega in poštenega. Če nekomu brez dokazov, ki bi zdržali na sodišču, očitamo korupcijo in podobne nepravilnosti, se bo temu uprl in možnosti za iskanje rešitve se bodo zelo zmanjšale. Namesto da bi iskali rešitev iz krize, se bomo prepirali in dokazovali, kdo ima prav. Kakšna izguba časa in energije! Če imamo dokaze o nepravilnostih, spadajo k organom pregona, če jih nimamo, pa ni prav, da drugim očitamo, česar ne moremo dokazati. Še vedno velja, da je nedolžen vsak, ki ni pravnomočno obsojen.
Zamislimo se nad družbo, v kateri vzgajamo svoje otroke! Starši so prvi dolžni vcepiti otroku osnovna moralna načela, pa ne le z besedami ampak s svojim zgledom. Že stari Rimljani so poznali rek: "Zgledi vlečejo." Če bomo mi znali trezno in umirjeno reševati probleme, bomo tega naučili tudi svoje otroke. Če se bomo mi znali izogniti prepiru in poiskati rešitev "zmagam – zmagaš", bodo prej ali slej to zmogli tudi oni. Če bomo znali spoštljivo ravnati z vsemi ljudmi, bomo tudi njim privzgojili samospoštovanje in spoštovanje drugih (vključno z nami). Če bomo znali sprejemati drugačne in skušali razumeti njihov pogled na svet in njihove običaje, bomo prispevali k sožitju med kulturami, verami, rasami in k miru v svetu.
KAKO DOSEČI NOTRANJI MIR
Tisto, kar je meni najbolj pomagalo pri doseganju miru in vedrine, je bilo zaupanje vase, da se bom znašla v vseh situacijah in nekako potegnila iz njih najboljše. Morala sem se odreči strahu, saj na njem temelji večina naših težav. Strah je naš naravni telesni obrambni mehanizem, ki nas pripravi na reakcijo "boj ali beg". To je bilo učinkovito, dokler smo živeli v naravi in se srečevali z zvermi, ki so nas lahko ogrozile, v "civilizaciji" pa bi to že morali "prerasti", ker se ne obnese več. V njej to pomeni, da kdor je bolj nagnjen k boju, se bo jezil, obtoževal druge in se vedel napadalno, kdor je bolj nagnjen k begu, pa se bo umaknil in z občutkom nemoči zapadel v depresijo. Ne eno ne drugo vedenje pa ne pripomore k rešitvi problema.
(Izvleček iz članka)
|
