Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo nekaj doživeli kot krivico, ki smo jo zelo težko "prebavili"? Včasih nas kaj preganja tudi mesece in leta. Želimo si, da bi tistemu, ki nam je to povzročil, vrnili "milo za drago". Radi bi, da bi razumel, kako nas je prizadel. Včasih pretrgamo stike z njim, če ne moremo, pa si vsaj želimo zagotovila, da se to ne bo ponovilo. Dokler se z zadevo obremenjujemo, smo na nek način ujeti. Kaj lahko naredimo, da se osvobodimo?

UBOGA ŽRTEV

Ste že kdaj opazili, da se krivice, nesreče in nasilje največkrat dogajajo enim in istim ljudem, medtem ko se drugim vse posreči in se iz še tako kočljivega položaja izvlečejo tako rekoč brez praske? Zakaj? Oglejte si njihov značaj! Tisti, ki se jim stalno dogajajo neprijetnosti, so večinoma negotovi, pobiti, brezvoljni, prepričani, da je svet "solzna dolina" in trpljenje njegova nujna sestavina. Če jih vprašate, zakaj so taki, vam bodo odgovorili, da ne morejo biti drugačni, ko pa jih življenje stalno tepe. Jaz pa razmišljam bolj v drugi smeri. Življenje jih tepe, ker so taki, kot so.

Če se vam pogosto dogaja, da vas ogoljufajo, razmislite, ali niste morda preveč naivni in premalo poučeni o zadevah. Pravo znanje je občuten vir moči, zato ga le poiščite ali pa si zagotovite pomoč strokovnjaka. Morda pa se ne znate postaviti zase? Kot mladi voznici se mi je zgodilo, da sem dala avto na servis in serviser je (seveda brez moje vednosti in soglasja) iz mojega avta vzel del in ga začasno "posodil" v drug avto. Ko bi ga moral vrniti, pa del ni več deloval. Serviser je nato od mene zahteval, da del, ki ga je pokvaril sam, plačam jaz. Jaz pa sem - namesto da bi se uprla in mu na vrat poslala inšpekcijo - plačala in se pri tem smilila sama sebi. In to ni bil osamljen primer. Verjemite mi, da iz lastne izkušnje vem, o čem govorim. Ko so mi pred nekaj leti hoteli prodati pokvarjen avto, se za serviserja ni tako srečno končalo. Po stotih metrih sem obrnila nazaj, zahtevala, da avto popravijo in da mi za ta čas dajo nadomestni avto. In sem ga tudi dobila! Ne gre samo za to, da imamo zdaj potrošniki več možnosti, da se zaščitimo kot pred leti. Tudi jaz sem daleč od mlade nebogljene voznice, ki jo vsak lahko ovije okrog prsta.

Gotovo ste že slišali ali celo osebno poznate koga, ki se vedno znova zapleta s partnerji, ki ga izkoriščajo, zlorabljajo, podcenjujejo in podobno. Videti je, kot da jih drugačni sploh ne privlačijo. Pri tem pa jih še branijo in se ponašajo s svojim "razumevanjem" in upajo, da jih bodo s svojo "ljubeznijo" spremenili. Ne rečem, da "podleži" ne morejo potrebovati razumevanja in ljubezni. Če bi ju prejeli dovolj, najbrž ne bi bili taki. Vendar pa je to stvar staršev in terapevtov, ne pa partnerja.

Če nekdo ni sam pripravljen kaj storiti zase, mu nihče ne more pomagati. S takim človekom se ne da vzpostaviti zdravega partnerskega odnosa, zato je treba takoj postaviti mejo: "Ali se boš do mene vedel, kot se spodobi, ali pa odnosa med nama ne bo. Pika!" Bolje prva zamera kot zadnja! In še: "Lahko razumem tvoje težave, vendar ne dovolim, da jih rešuješ na moj račun! To nikomur ne koristi. Če ti dovolim neustrezno ravnanje, se nikoli ne boš naučil vesti drugače, in se boš samo čedalje bolj zapletal in si uničeval življenje, jaz pa se bom prej ali slej naveličala tvoje nezrelosti in prekinila odnos, ki bi se sicer lahko razvil v nekaj, kar bi zadovoljilo oba."

Tretji tip "žrtev" so tisti, ki so stalno bolni. Bolezni in nesreče so del življenja in ne trdim, da smo vedno sami krivi zanje. Če se nekdo od zadaj zaleti vame, ko stojim pred rdečo lučjo, za to najbrž nisem sama kriva, saj le upoštevam prometne predpise. Medicina pa pozna kup (če ne večino) bolezni, ki so pogojene z določenim načinom življenja, na primer s kajenjem, nepravilno prehrano, premalo ali preveč gibanja, tveganimi spolnimi praksami, neustrezno higieno in kar je še drugih dejavnikov tveganja. Bolezni, ki bi bile izključno genetsko pogojene, je malo, lahko pa podedujemo nagnjenost, ki se razvije v bolezen, če so izpolnjeni določeni pogoji. Če nič ne storimo za svoje zdravje, potem pa se pritožujemo nad boleznimi, tega ni krivo "krivično" življenje, ampak mi sami.

PREVZEMIMO ODGOVORNOST

Najlažje je za vse svoje težave kriviti druge, pri tem pa pozabiti, da odraslost pomeni sposobnost prevzemanja odgovornosti in upravljanja s samim seboj. Nam vedno primanjkuje časa? Morda ne znamo reči Ne! in zato prevzemamo zadolžitve, ki bi jih lahko opravili tudi drugi. Ti znajo poskrbeti zase, mi pa se utapljamo v delu. Si ne znamo organizirati dela in časa? Smo za neko delo dovolj usposobljeni ali pa bi mogoče potrebovali dodatna znanja? Skupinsko delo, kjer vsak prispeva svoje znanje in izkušnje, je lahko zelo učinkovito. Znanje je danes tako razvejano, da nihče ne more vedeti vsega. Če si ne znamo poiskati pomoči, kadar jo potrebujemo, je to lahko znak naše negotovosti. Domišljamo si, da nas ne bodo cenili, če ne bomo "popolni" in "vsevedni". Pri tem pa pozabljamo, da ravno "samozvani vsevedi" naredijo največ škode s svojim polovičnim (ali še manjšim) znanjem. Na splošno imamo ženske manj problemov s prošnjami za pomoč kot moški, smo pa bolj nagnjene k temu, da ne znamo reči Ne in smo prej pripravljene prevzeti zadolžitve, ki niso naše. Moški bo težje priznal, da nečesa ne ve, in bo raje "zaigral šefa" ter svoje delo preložil na nekoga drugega. Karkoli že naredimo, pa tudi če nič ne naredimo, je to naša odločitev in ne bomo se mogli izogniti posledicam. Še tako izgovarjanje nam nič ne pomaga. Bolje si je "naliti čistega vina" in prevzeti odgovornost za svoja dejanja.

Ko gre za čustva, se pogosto čutimo nemočni. Zdi se nam, da se kar od nekod pojavijo in da nanje nimamo vpliva. Pa ni res! Mogoče si res ne izbiramo, kdo nam bo všeč in kdo ne, koga se bomo bali ali veselili, čigave družbe si bomo želeli in čigavi se bomo izogibali. Ko pa so čustva enkrat tu, je ključno, da se zavemo, da so to naša čustva in da nanje lahko najbolj vplivamo mi sami. Najprej se jih moramo zavedati in si jih priznati, ne pa si pred njimi zatiskati oči in jih tlačiti, dokler ne izbruhnejo kot vulkan in jih je res težko obvladati.
Prvi korak je, da jih prepoznamo. Večina žensk je v tem uspešnejša kot moški. Najbrž je to že biološko pogojeno, saj morajo biti matere že od samega rojstva sposobne prepoznavati, kaj se dogaja v dojenčku, da lahko primerno poskrbijo za njegove potrebe. Po drugi strani pa si moški, usmerjeni na cilj, katerega doseganje je pogosto povezano z napori ali celo fizično bolečino, ne morejo privoščiti, da bi se pri tem ukvarjali še s svojim strahom ali drugimi neprijetnimi občutki, saj bi jih to pri delu oviralo. V sodobnem svetu delitev dela ni več tako stroga in mnogo žensk mora potlačiti svoja čustva, če hočejo biti pri delu uspešne, mnogi moški pa morajo razvijati tudi občutljivost zase in za druge. "Vojaška komanda" se pri vodenju ne obnese več, ampak so uspešnejše "mehke" oblike vodenja, kjer upoštevanje čustev podrejenih bistveno vpliva na njihovo motivacijo in storilnost.

Naslednji korak je analiza čustev. Zakaj so se pojavila ravno zdaj, od kod izvirajo in kaj jih je sprožilo? Strah je lahko čisto upravičeno opozorilo na nevarnost, lahko pa je samodejna reakcija na nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti, pa zdaj ni več pomembno. Ne pravijo kar tako, da se človek, ki ga je pičila kača, boji zvite vrvi. Ugotoviti moramo, ali nas čustva v naših prizadevanjih podpirajo ali ovirajo. Pozitivna čustva do sodelavcev prispevajo k motivaciji in s tem k uspešnejšemu delu. Gotovo vsak raje dela z ljudmi, ob katerih se dobro počuti. Zavedati se moramo, da čustva obarvajo naše videnje in občutenje razmer. Lahko nam zameglijo presojo, da gojimo nerazumna pričakovanja, ali da prehitro obupamo in vržemo puško v koruzo. Pomembno je tudi, katera čustva bomo izrazili, in ali bo njihovo izražanje prilagojeno okoliščinam.

Ko zorimo, se naučimo sčasoma uravnavati svoja čustva. Otrok se popolnoma poistoveti s svojimi čustvi. Kadar je vesel, ga je eno samo veselje, ko je žalosten, pa se utaplja v žalosti. Lahko bi rekli, da je pri njem reakcija "vse ali nič". Vzgojitelji pa mu pomagajo, da začne čustva obvladovati. Nauči se, da ni "konec sveta", če ga nekaj žalosti, in da je še vedno veliko lepega, česar se lahko tudi veseli. Ugotovi, da z jezo in "trmovanjem" ne more doseči, da bi bilo vse po njegovem, in da mu "kuhanje mule" kvari dobre odnose in ga oropa prijetnih doživetij. Po drugi strani pa ga spodbujajo naj premaga plahost in sramežljivost in izrazi pozitivna čustva, kadar je to primerno. Mednje spadata tudi zadovoljstvo s samim seboj in zdrav ponos na svoje dosežke.
Na svoja čustva vplivamo z razmislekom in modrostjo. Na določeni stopnji razvoja spoznamo, da so čustva samo del naše osebnosti. Ne prepuščamo se jim več slepo in ne dovolimo več, da bi nas premetavala kot listje v vetru. Znamo se dvigniti nad njih in ravnati v skladu z našimi načeli in okoliščinam primerno. To nam prinese svobodo, ki je prej nismo poznali. Končno smo sposobni vzeti svoje življenje v svoje roke. Nismo več žrtve, ampak gospodarji samih sebe.

SPREMENIMO SVOJE ŽIVLJENJE

Naše življenje je najprej naše, in čeprav se prilagajamo drugim, nismo dolžni nekaj početi samo zato, da jim ustrežemo, če je to v nasprotju z našimi osnovnimi življenjskimi cilji in filozofijo. Tu smo z namenom in če ga ne dosežemo, samo življenje zapravili po nepotrebnem. In če mislimo, da nam bo kdo za to hvaležen, se globoko motimo. Kvečjemu nas bodo imeli za nesposobneže, ki ne znajo poskrbeti zase in doseči zastavljenih ciljev. To, da smo svoje žrtvovali za njihove, bodo razumeli, kot da nam itak niso bili zelo pomembni, če ne bi se bolj borili zanje. Če se že nekomu ponudimo kot "na krožniku", bi bil pa res neumen, če tega ne bi izkoristil. Vsaj taka je današnja večinska filozofija. Zato se naučimo izraziti, kar želimo. Če so naše želje upravičene in v skladu z vesoljnimi zakoni, ni nobenega razloga, da bi se jim odpovedali.

Naučimo se pogajati in zagovarjati svoje stališče. Ne pričakujmo, da nam bo kar takoj v vsem ustreženo, samo zato, ker smo si enkrat za spremembo upali svoje interese postaviti na prvo mesto. Prej pričakujmo, da se drugi ne bodo brez boja odpovedali svojim koristim. Malo je tistih, ki bi se samo na besedo zamislili nad svojim ravnanjem in priznali, da je bilo njihovo vedenje do nas nepravično in izkoriščevalsko. Bolj verjetno je, da nas bodo slušali prepričati, da smo mi sebični, če končno enkrat poskrbimo zase. Za spremembo je potreben čas. Če smo drugim leta dovoljevali, da "si v nas brišejo čevlje", nas vsaj na začetku gotovo ne bodo jemali resno. Saj smo jih dobro strenirali, da se ni treba ozirati na nas in naše potrebe. Zakaj bi torej se?!

Začnimo z malimi koraki in v stvareh, ki nam niso zelo pomembne. Včasih je dobro reči Ne že za trening, da se bomo potem pri pomembnih stvareh znali postaviti zase. Verjemite, da če vaše usluge ne bodo same po sebi umevne, jih bodo znali ceniti in tudi vračati, kadar boste zaprosili zanje. Ste že opazili, da tiste, ki malo delajo, pohvalimo za vsak dosežek, tistim, ki delajo veliko, pa samoumevno nalagamo več in več? Če se kdaj uprejo ali nečesa ne opravijo, kot je bilo pričakovano, pa jih ne pohvalimo za vse prej opravljeno delo, ampak se čudimo, kako da tistega niso mogli narediti … Seveda ni nič narobe, če veliko delamo, kadar nam je to v zadovoljstvo. Vendar se zavedajmo, da delamo po svoji lastni odločitvi in ne negodujmo, kadar nam tega ne štejejo v kakšno veliko zaslugo. Če radi nekaj počnemo, smo celo pripravljeni plačati, da to smemo.
Koliko imamo samo društev in klubov, kjer se zbirajo tisti s podobnimi interesi, da lahko opravljajo neko dejavnost. Plačujemo članarino, morda še prostovoljno in brezplačno delamo pri organizaciji, samo da bi lahko počeli tisto, kar nas veseli. Kadar pa delamo nekaj, kar nam je težko ali gre na naš račun, si le izpogajajmo primerno nadomestilo za to. Ni treba, da je ravno denar. Lahko gre za uslugo ali kako drugo korist. Če sami ne cenimo svojega časa in truda, zakaj bi ga drugi?! Stvari so nam tem bolj dragocene, kolikor več smo morali vložiti vanje. Tisti, ki vse dobi "na krožniku", ne ceni ničesar, in je na koncu bolj nezadovoljen, kot tisti, ki se mora za stvari potruditi.

Z DELOM SE UČIMO IN RAZVIJAMO SVOJE POTENCIALE

Ko sprejmemo, da smo sami odgovorni za svojo usodo, se začne resnično učenje. Kadar nam kaj ne uspe, ne moremo več drugih dolžiti za to. Treba je zavihati rokave, razmisliti, kje smo naredili napako, in se potruditi, da drugič naredimo bolje. Vaja dela mojstra! Za uspeh potrebujemo marsikaj: zamisel, kaj sploh hočemo doseči, kaj za to potrebujemo na primer materialna sredstva, znanje, čas, energijo, motivacijo, disciplino, včasih pomoč drugih, veščine dela v skupini, organizacijske in motivacijske veščine, osredotočenost na cilj, vztrajnost, iznajdljivost, pogum, zaupanje vase in v svoj projekt, določanje prioritet in odrekanje manj pomembnim stvarem za doseganje bolj pomembnih. Vse to so stvari, ki jih v življenju potrebujemo na vsakem koraku. Brez njih preprosto ne moremo delovati. Šele ko jih razvijemo, lahko polno zaživimo in dosežemo življenjski cilj.

Dokler ne poskusimo, ne moremo vedeti, česa vsega smo sposobni. Strokovnjaki pravijo, da večina ljudi uporablja le desetino svojih možganov ali pa še manj, geniji morda do dvajset. Si lahko predstavljate, kako bi bilo na Zemlji, če bi nam uspelo povečati ta odstotek?! Kaj vse bi lahko naredili za pravičnejšo porazdelitev dobrin! Našli bi načine za odpravo lakote, nepismenosti, diskriminacij vseh vrst. Končno bi spoznali, da so vojna, ubijanje in uničevanje narave najhujše zlo, ter bi se jim enkrat za vselej odpovedali. Razvili bi "čiste" tehnologije. Naučili bi se živeti v slogi in reševati nesoglasja po mirni poti z modrostjo, razumevanjem in iskanjem najboljše rešitve za vse.

Lahko porečete, da so to sanje, Utopija. Jaz pa pravim, da je to cilj in kdo ga lahko doseže, če ne mi. Samo od sebe se nič ne zgodi. Kitajci pravijo, da se tudi tisoč milj dolga pot začne s prvim korakom. Nekje je treba začeti in zakaj ne tukaj in zdaj!? Preprosto ne pristanimo, da delajo z nami kot z ovcami, ki slepo sledijo vodniku, se pustijo striči, molsti in na koncu še pojesti. Začnimo razmišljati s svojo glavo in uporabljati svoje sposobnosti. Najzanesljivejši način, da ne uspemo je, da niti ne poskusimo.

(Izvleček iz članka)