Popotna beseda
 

Poimenovati ulico po našem nekdanjem voditelju ali ne, to je velika dilema tega leta. In seveda spet ena izmed prefinjenih manipulacij z narodom, ki s tem naj ne bi bil toliko pozoren na resnično početje ene ali druge opcije, pa tudi z mediji, ki pograbijo vse, kar je le mogoče prodati, da bi si zvišali naklado ali pa se vsaj obdržali na površju. Tako imamo – za kak mesec ali dva – vsa polna ušesa različnih grozodejstev, ki naj bi jih v svojem življenju in v našem imenu počel mali možic, ob katerega pogrebu se je zbralo toliko državnikov in uglednih gostov, kot še nikoli poprej in tudi kasneje ne, in ob katerega pogrebu so gromko ihtele množice, v katerih ni manjkalo tistih, ki bi zelo radi retuširali slike iz tistih časov, če bi se to seveda dalo. Zavednih, predanih in zagretih komunistov, ki so danes rdeče, rumene, zelene ali bele ali katere koli barve pač. Istih tistih, ki so enako kot mi drugi, navadni državljani, poskusili živeti dostojno življenje (kar se je nedvomno dalo), si napraviti kariero (tako kot vsi drugi danes in tudi tedaj) in si ustvariti ime, od katerega imajo danes obresti. Pri čemer seveda ne razumejo, da mi drugi, navadni državljani (ki smo večino tistih let čisto mirno hodili v cerkev, če smo se odločili tako, in ki smo imeli partijske knjižice, če smo se odločili za vstop, ali pa pač ne, če se nismo), danes spričo težkih časov in obenem neumnosti, s katerimi nas obdajajo (na dveh televizijskih kanalih), čisto predvidljivo obujamo spomine na čase, ko se v resnici ni živelo tako zelo slabo, kot nam ti isti prebarvanci slikajo danes. Na čase, ko smo si lahko zgradili hišo. Ko smo lahko šli na ples. Ko oditi na akcijo ni bilo sramota, ampak dober občutek. Ko smo sanjali o fičku in varčevali zanj, politike pa smo slišali samo ob poročilih in obzornikih pred kavbojskim filmom.

Tito ni goljufal, lagal in kradel nič več in nič manj kot vsi "veliki voditelji". A nekaj je znal – dobro je obvladoval vsa trenja in hotenja, delal je izvrsten imidž, nekatere stvari pa niso bile za naše oči in ušesa. In čisto dobro smo se počutili. Tista ulica bi se lahko imenovala tudi po kakem Franclu, Brigiti ali padlem vojaku, saj je vseeno. Toda kakor koli že vzamemo, Tito je v očeh marsikoga izmed nas sinonim za nek čas, ki je minil, in ga ne bo več. Zakaj pa se sedaj, tri desetletja po svoji smrti, spet krade v naše misli, pa je vprašanje, ki bi ga morali zastaviti kateremu od tistih, ki so zatrjevali in obljubljali, da nam na tiste čase ne bo več treba misliti.

(Uvodnik v tokratno številko)