Jožica Demšar


Nehipnotična regresija se je razvila v drugi polovici šestdesetih let kot odgovor na potrebe tistega časa, saj so bila prav šestdeseta leta začetek množičnega zavestnega iskanja smisla in poslanstva življenja. Takrat so nastala mnoga gibanja, ki so sprožila postavljanje vprašanj: "Kdo sem? Zakaj je tako, kot je? Kaj lahko jaz storim ...?" V tistem času se je začelo tudi veliko mešanje kultur in srečevanje različnih religij. Mnogo mladih ljudi z zahoda je na vzhod potovalo iskat možne odgovore. Tudi vedno bolj zavestno razumevanje osebnih in družbenih situacij ter stisk in dilem je zahtevalo nov vpogled, nov ključ. Koncept reinkarnacije je dobil vedno večji prostor in zamah, potegnjen je bil iz zaprašenih arhivov zahodne kulture.

Ker je čas zahteval novo zavest, se je dotlej znani metodi hipnotične regresije, pridružila še metoda nehipnotične regresije. Prva se je razvila po naključju in je vzbudila veliko zanimanja in tudi dilem. Na osnovi prvih primerov iz prakse s hipnotično regresijo se je sprožil prvi val spraševanj, kot na primer "Kako je to mogoče? Se to res pristni spomini?" Napisanih je bilo veliko člankov in tudi knjig, ki popisujejo ta prva spoznanja in popotovanja v preteklost.

Metoda nehipnotične regresije se od prej opisane metode hipnotične regresije temeljno razlikuje po tem, da je pri njej klient aktiven in ves čas prisoten s svojo zavestjo, ki potuje skozi razne spremenjene nivoje zavesti.

Regresija je v veliko pomoč takrat, ko človek prepozna vzorec/ujetost, ki se mu vedno znova ponavlja, in tega s tem, kar že ve in zna, ne zmore preseči sam. V veliko pomoč je lahko tudi pri razumevanju in preseganju globokih strahov. Tako je v devetdesetih letih, v času ponovnega bolj aktivnega prebujanja zavesti, nastopil zelo intenziven val iskanja odgovorov in ključev ujetosti v ponavljajoče se življenjske situacije, ki jemljejo sile in moči posameznika ter načenjajo njegovo samopodobo.

Prav v zadnjem času je mogoče začutiti ponovno prebujeno intenzivno zanimanje za regresijo. Po eni strani ga spodbuja želja po bolj kvalitetnem in celostnem življenju, na drugi strani pa želja po preseganju ujetosti in strahov, ki jih nosi s seboj val recesije in globalizacije.

(Izvleček iz članka)