Irena Drame


Sodobni moški je kot Proteus, starogrški bog morskih poti, Neptunov čuvaj tjulnovih čred. Spremeni se lahko kadarkoli v kaj drugega in se tako izogne sporom. Šele ko ga kdo čvrsto zgrabi, se pokaže v svoji prvotni podobi in pove resnico...

Moškega je strah, da bi ga v kakršnemkoli položaju kdo "zgrabil". Izgubil je duhovno vedenje o svoji izvirni podobi. To se dobro obnese v poslovnem svetu, a popolnoma odpove v zasebnem življenju. Utrujen je od tisočletnega igranja vloge bojevnika in oblastnika. Ne priznava, da je življenje naporno, in da v njem ne gre le zanj. Pomembnost je gonilna sila, ki ga vleče naprej, ob tem pa nima samonadzora. Vse skupaj spremlja groza ob misli na minljivost in smrt.

Nespreten je v čustvovanju in v veri. Ne zmore se odpovedati svojemu preračunljivemu razumu in zaupati Višji sili. Že v mladosti rešuje svoje probleme z ognjevitostjo in silo, toda pri tem pušča žrtve za seboj. Njegov ego teži k vzvišenosti nad vsem in se tako odmakne od ustvarjalne ljubezni in sočutja.

Nešteto je odtenkov osebnosti. Modri so skozi tisočletja izoblikovali alkimistični proces, ki so ga poimenovali "notranja poroka" ali Veliki Opus. Služil naj bi ustvarjanju harmonije v duševnih procesih človekove psihe. Šele ko v sebi izoblikujemo celovitost, smo pripravljeni na kvaliteten odnos z drugimi.

Moški je nestrpen, agresiven, sebičen in nezrel za ljubezen, ker ne sodeluje s svojimi duhovnimi vzgibi. On je tisti, ki gradi in podira s silo. Biti nežen, pozoren, počakati na druge, negovati in imeti skrb, se mu zdi šibko in poniževalno. To prepušča ženskam v svojem življenju. Ne pomisli pa, da je nečastno in nepošteno ravno tisto, kar on smatra za vrhunec moškosti.

Večino življenja preživi v dokazovanju svojega prav in zato ni nikoli srečen in nikdar izpolnjen. Od tod tolikšen strah pred boleznijo in smrtjo. Boji se miniti, ne da bi izkusil ljubezen. A ta pride šele, ko je resnično pripravljen živeti jo brez pričakovanj in brez pogojevanja.

Moški vstopi v odnos, ker potrebuje nekoga, ki bi občudoval njegovo moč in spretnost prodora. Spolnost je zanj lov na trofeje. Ali iskanje ekstaze, ki bi mu vsaj za hip prinesla občutek dovršenosti ali odrešitve.

Za moškega, ki je celovit v sebi, je spolnost sveti obred, ljubezen pa način življenja. Zanj ni noben odnos manjvreden, nečasten ali vsiljiv. Vse sprejema z zaupanjem in razumevanjem. Je popolnoma netekmovalen. Sooča se z izzivi kot z neizbežnim. Je vrv, ki je ni moč pretepsti. Vsepovsod prisoten in nikjer v napoto nikomur. Radosti se nad vsako malenkostjo, zato lahko uresničuje tudi velike življenjske dosežke. V njegovi okolici so vedno v pravem trenutku pravi ljudje.

MATI IN SIN

Agdistis izvira iz srednje azijskega kulta božanske pramatere Kibele. Bil je prava dvospolna pošast. Plodil se je prekomerno in rojevala so se čudaška, demonska bitja. Ostali bogovi so se ga bali in sklenili so nekaj narediti, da ga v njegovi razvratnosti in brutalnosti ustavijo.

Agdistis se je rad kopal v nekem ribniku in to jim je dalo idejo. V ribnik so zlili opojno pijačo in pošast se je močno opila ter zaspala na bregu. Eden od bogov se je pritihotapil k njemu in mu privezal moškost na drevo pod katerim je spal. Agdistis se je zdrznil v spanju, se dvignil in tako skopil samega sebe.

Iz krvi, ki je pri skopljenju odtekla, je zraslo drevo, polno okusnih sadežev. Nekega dne se jih je najedla hči rečnega boga. Čez čas je odkrila nosečnost. Njen oče se je počutil osramočenega, zato je velel dete, ko se je rodilo izpostaviti, da bi umrlo. Toda otrok je bil lep, miren in prisrčen. Zanj se je zavzela boginja Kibela. Ko je odrasel, se je vanj ljubosumno zaljubila.

Mit o Kibeli in Atisu je lahko prispodoba razmerja med materjo in sinom. Mladi in vročekrvni Atis, kakor so ga imenovali, v odnosu s Kibelo ni mogel potolažiti svoje spolne sle. Nekoč se je zagledal v neko nimfo ter z njo varal Kibelo. Razjarjena boginja mu je za kazen v svojem besu zavdala s trenutkom blaznosti, v kateri se je Atis sam pohabil. Pod nekim borovcem, ki je kasneje postal njegov simbol, si je odtrgal svoj spolni ud. Po njegovem zgledu so se svečeniki kulta sami kastrirali.

OČE IN SIN

Heziod v "Teogoniji" razkriva nastanek sveta in hierarhijo bogov, ki so ga sooblikovali. Po njegovih zapisih naj bi se iz Kaosa in Noči (Nyx) oblikoval kozmos kot jajce. Iz njega se rodi krilati Eros. Ljubezen, nagon, poželenje. Eros kot gibalo vsega nadaljnjega razvoja. Iz jajčnih lupin se nato oblikujeta prastarša Nebo in Zemlja, Uranos in Geia.
Mit o Kronosu in Uranu vzemimo kot razkol med očetom in sinom. Ali moška tekmovalnost in agresivnost izvirata iz prav tega psihološkega vzorca?

Gre za samozavedanje, za najvišjo obliko kreativne moči. Je potreba po razvoju lastnega intelekta in lastnih talentov. Mit opozarja na kaotičnost Uranove čezmerne ustvarjalnosti, katere plodnost je jalova v tem smislu, da je "oče skrival svoje otroke v materin trebuh in jim ni dovolil rojstva na svet".

Pohabljenje vrhovnega boga po lastnem sinu je skupna teogonijam v maloazijskem prostoru. In Kronos je bil sin, ki je skopil svojega očeta, da je lahko zaživel svobodno po svojih lastnih merilih. Imamo torej opravka z mitološkim medgeneracijskim prepadom. S tem, ko je odstavil z oblasti svojega očeta, je omogočil življenje na Zemlji, ga uredil in uzakonil, toda kot da se iz te lekcije ni ničesar naučil...

Kronos pomeni strah dediča in pred njim. Gre za njegovo nenasitno željo po zadostitvi ambicij. Tudi sam ni hotel slišati za nasledstvo, ker si ni mogel predstavljati družbe drugačne kot jo je sam ustvaril. Ker ni dopustil spremembe, je bil obsojen na poraz.
Kronos je z Reo spočel mnogo otrok. Vse jih je požrl iz strahu, da bi se ponovila usoda, ki jo je sam priredil svojemu očetu Uranu. Rea je skrila sina Zevsa tako kot pred njo Gea Kronosa.. Namesto njega je možu podtaknila kamen. Zevs je kasneje res vrgel očeta s prestola v veliki vojni bogov. Zadnjo bitko so odločili Kronosovi bratje Storoki, ki so bili priklenjeni v Tartar. Tja so po zmagi zaprli tiste, ki se niso pridružili Zevsu.

MOŽ IN ŽENA

Izida je bila hči egipčanskega boga zemlje Geba in boginje neba Nut. Prvi par prastaršev je porodil še dva sina in eno hčer. Poročili so se med seboj, da bi oplodili svet, ga uredili in varovali. Izida je postala družica Ozirisu, druga hči Neftis pa drugemu bratu Setu.
Izida je z Ozirisom modro vladala Egiptu v miru in blagostanju. Razvila sta kmetijstvo, ljudi naučila zdravljenja bolezni, peke in izdelovanja tekstila. Uvedla sta tudi običaj uradne poroke. Nekoč pa, ko se je Oziris vračal s potovanja po deželi, ga je ljubosumni brat Set iz zasede ubil, ga razkosal in dele njegovega telesa raztrosil po različnih koncih Egipta. Bratov penis je vrgel v Nil.
Izida se je v žalovanju ostrigla, si raztrgala oblačila in se odpravila iskat dele svojega moža. Ko jih je zbrala, razen uda, ki ga je požrl krokodil, je z magijo obudila Ozirisa za tako dolgo, da je s semenom, ki je ostalo v njem, vseeno zanosila. Tako spočet duhovni otrok, je postal sončni bog Horus..

Moč in modrost tega božanskega bitja sta bili nekaj posebnega. Prvič: Horus je bil spočet iz moškega semena, ki ga ni vodila primitivna sla telesnega nagona. Drugič: magično zlitje njegovih staršev je preseglo vse posvetno in materialno. Horus se je rodil kot popolno duhovno bitje. Sad ustvarjalne ljubezni svoje matere, njene zvestobe možu in sad očetove vdanosti egiptovski deželi ter njenemu ljudstvu. Poleg tega je na skrivnem, da tega ne bi izvedel njegov stric Set, odraščal v neprehodnih močvirjih Nilove delte. Preden je poklical Seta k pravdi zaradi umora svojega očeta, se je na samem dobro izuril in pripravil na vse mogoče stričeve zvijače.
Odločil je dvoboj med njima. Horus je izgubil eno oko, Set pa je moral v izgnanstvo. Oziris je postal gospodar Sveta Mrtvih, njegova žena pa njegova namestnica na Zemlji. Pravici je bilo tako zadoščeno in v Egipt se je med ljudstvo spet povrnil red.
Zgodbo o Izidi in Ozirisu lahko vzamemo kot primer razmerja med moškim in njegovo žensko, od katere ga trgajo zunanje okoliščine.