Bern Jurečič

Danes, ko prežetost z materialnimi vrlinami in pogledi na svet dosega enega od vrhuncev, ko je ČAS, torej eno od najmočnejših orodij merljivosti in primerljivosti, že dodobra podivjal in obeta, da bo – vsaj po eni od uveljavljenih razlag tega, kar naj bi se leta 2012 v resnici zgodilo – podivjal še bolj, saj bo prišlo do spremembe frekvenc, v tem času se z božjim imenom srečujemo vse pogosteje. Po eni strani so poročila o nepravilnostih in nečednostih, o katerih se doslej ni govorilo, vse pogostejša in posledica nekaterih primerov so celo sodni procesi in odškodnine – če se je vse to res dogajalo, se vprašamo, kje je Bog, da to dopušča. Enako velja za grozodejstva, storjena v vojnah in drugih pojavih nasilja – ali je to res mogoče kar opazovati?! Po drugi strani lahko spremljamo poteze rimskokatoliške Cerkve, ki prejema nove in nove usmeritve, ki praviloma pomenijo majhne korake – nazaj.

Po tretji strani pa se pri raziskovanju življenja, onostranstva in različnih mejnih področij srečujemo s pojmi, ki so težko razložljivi, in marsikaj naletimo na oznako "božji", ki naj bi bila nekakšno pokritje, nekako garancija, da je to "nekaj višjega, kar pa deluje in je močno in v kar ne gre dvomiti", pa naj gre za "učinkovite" priprave ali pa besede oziroma postopke. Opazovalec kaj lahko dobi občutek, da je pridevnik "božji" včasih uporabljen samo zato, da bi ponudnik neke storitve ali prodajalec nekega preparata dosegel svoj namen, kajti drugače nas morda ne bo uspel prepričati. V času popolne nadvlade znanstvenega načina razmišljanja, ki seveda absolutno negira vse duhovno, vse nemerljivo, vse neotipljivo in vse "božansko", kupec oziroma odjemalec pričakuje in tudi zahteva enako otipljive dokaze, da je dobrina, ki naj bi jo kupil, res tako ugodna zanj – sicer se bo odločil za drugo.

Ker pa smo danes soočeni s številnimi možnostmi dokopati se do informacij in jih celo povezovati ter si jih razlagati po svoje, nam preprosti argument, imenovan "Bog" ne zadostuje več. Pred dobrimi tridesetimi leti je bila izdana prva knjiga, ki je govorila o "življenju po življenju", kar je tedaj predstavljalo nekaj nepredstavljivega, vsekakor tudi prepovedanega, in avtor se je soočil z izjemnimi pritiski. Dve desetletji kasneje je rimskokatoliška Cerkev "priznala" obstoj več življenj, karme in inkarnacije, tako da ob omenjanju teh pojmov vsaj v prekršku več nismo, toda razlage o Bogu niso nič manj mistične, kot so bile prej. Znanosti je uspelo v tem času celo izmeriti, da naj bi duša ob zapustitvi telo "olajšala" za nekako sedem miligramov, toda ob vsem tem se cerkvena doktrina ne giblje s časom, še več, občutek lahko imamo, da se Cerkev trudi čas zaustaviti ali pa celo obrniti nazaj. In tudi če se navidezno trudi podati roko ostalim veram, pa medverskih napetosti v svetu danes ni nič manj kot v času protestantizma ali katerega koli osvajanja tujih svetov – s križem v eni roki in z mečem v drugi.

SVOJ OBSTOJ SI BOMO NA KONCU RAZLOŽILI SAMI

Ena od najčistejših sodobnih oblik teh napetosti je bila afera z danskimi karikaturami, ki so prikazovali preroka Mohameda. Zaradi njih (toda sploh ne tedaj, ko so bile objavljene, ampak kar nekaj mesecev kasneje?!) je prišlo do hudih mednarodnih napetosti. Znano je, da tako kot hebrejska vera ne dopušča imenovanja Boga, islam prepoveduje njegovo upodabljanje. Toda za koga potem to velja? Za cel svet? Ali je karikaturist vedel za to prepoved? In še: ali taisti karikaturist je svinjsko meso? Tudi to je namreč v muslimanskem svetu prepovedano, pa svinjina z jedilnikov sveta še ni izginila … Poraja se vprašanje, ali je bilo nekomu všeč napraviti halo iz tega, glede na to, da je znano, da je muslimane razmeroma lahko vznemiriti na verski osnovi, se pravi, da je potrebno samo dovolj učinkovito razposlati informacijo. Pred nekaj desetletji bi predhodnik tega karikaturista v tej isti Danski ali pa kje drugje na Zahodu istega preroka naslikal še v kakšni neprimerno bolj degradirani pozi, pa se iz tega ne bi zgodilo nič – preprosto, ker globalni informacijski sistem še ni deloval tako dobro kot danes.

V stoletju, ki je med drugim prineslo uporništvo na svetovnem nivoju, obračuna s starimi zakoreninjenimi vrednostmi (gibanje flower-power in drugi pojavi v sredi šestdesetih let), so se na Zahod sprva bolj počasi, potem pa vse bolj uspešno priselili orientalski vplivi, zgledi in izzivi, ki so spričo odprtosti, novosti in tudi velike mere mistike, ki jih je spremljala, za marsikoga pomenili nove in vabljive možnosti, predvsem pa so posamezniku prinesli možnost lotiti se najbolj eksistencialnega vprašanja Kaj počnem na tem svetu? na nove načine. Dognati Resnico, ki nikoli ni bila tako blizu, kot je danes. Če je bilo dotlej razglabljanje o Bistvu samo domena nedosegljivih in zvečine zaprtih kast, ne glede na okolje, ki ga pri tem opazujemo (torej v okvirih duhovščine po vsem svetu in v vseh časih, poleg tega pa v zaprtih filozofskih krogih), se je v drugi polovici 20. stoletja ta možnost prvič preselila na znatno nižji nivo, med prebivalstvo. Vsakdo, če je le imel interes do tega, si je lahko omislil tečaj duhovne prakse, "nove" zdravilne tehnike, orientalske filozofije in še in še, sčasoma si je lahko s pomočjo svetovnih povezav (splet) naročil tujo literaturo o tem in prebiral cele članke z idejami, ki so bile še do včeraj ne le nedosegljive, temveč tudi prepovedane. Vsakdo je lahko postal soustvarjalec svoje lastne duhovne in osebnostne rasti.

(izvleček iz članka)