Dr. Vojka Bole-Hribovšek

"Ocean milosti, o Mahaprabhudži, pozdravljam te milijonkrat. Ti spreminjaš slabo v dobro.…" Tako v indijski duhovni pesmi, posvečeni svojemu učitelju Sri Mahaprabhudžiju, poje učitelj Sri Paramhans Swami Madhavananda. Kajti za spreminjanje slabega v dobro je res potrebna posebna milost. Vendar pa to zmoremo tudi mi, čeprav seveda v veliko manjši meri. Kako?

DOBRO JE V VSAKEM OD NAS

Joga uči, da smo sestavljeni iz več "teles". Najbolj grobo je nam vsem prepoznavno fizično telo ali TELO HRANE. Finejša so telesa energije, uma, znanja in radosti. Ta telesa predstavljajo pregrade, ki ločijo "individualno Bit" od "univerzalne Biti", hkrati pa so pogoj za naš obstoj v fizičnem svetu. Naša Bit je enaka v vseh živih bitjih in je popolna, vendar pa se njena popolnost ne more izraziti navzven, dokler niso prečiščena naša telesa. Za lažjo predstavo bi lahko vzeli primerjavo s svetilko, ki ima v sredini vir svetlobe, okrog njega pa so stekleni cilindri različne čistosti in barv. Čim bolj čisti in svetli so cilindri, tem več svetlobe lahko prodre skoznje.
Prvi pogoj je torej, da se zavemo dobrega v vsakem od nas in se ga naučimo prepoznavati. Drugi pogoj pa je, da to dobro spodbujamo.

Zamislimo se nad tem, kar počnemo! Kako na primer reagiramo, kadar kdo reče o kom kaj slabega? Se mu pridružimo in dodamo še svojo zalogo negativnega ali skušamo izrečeno negativno nevtralizirati z naštevanjem dobrega? Ali pa na primer kako reagiramo na ljudi, ki imajo drugačen okus od nas? Se nam dogaja, da gremo po cesti in pri sebi komentiramo, kako je kdo oblečen ali počesan? Razne nenavadne obleke in pričeske so namenjene zbujanju pozornosti. Če se nihče ne bi zmenil zanje, bi jih verjetno kmalu opustili. Psihologi namreč pravijo, da spodbujamo tisto vedenje, ki mu namenjamo pozornost.

KAKO PREPOZNATI DOBRO

Najbrž se strinjate z menoj, da je največje "dobro" na fizičnem nivoju zdravje. Vendar pa ga, dokler ga imamo, največkrat jemljemo kot nekaj samoumevnega in niti ne pomislimo, da morda ne bo vedno tako in da bi bilo dobro kaj storiti, da ga ohranimo. Po drugi strani pa smo lahko preobčutljivi zanj in vsako malenkost obravnavamo kot smrtno nevarno bolezen ali še rajši kot izgovor, da se izognemo kaki neprijetnosti. Kot povsod je tudi tu najboljša zlata sredina.

Joga ima več "orodij" za vzdrževanje in spodbujanje zdravja. Najbolj znane so telesne vaje – asane. Ločimo dinamične vaje za ogrevanje in kondicijo, raztezne vaje za boljšo gibljivost sklepov in statične položaje, ki močno delujejo na notranje organe, žleze in psiho. Uravnovešajo delovanje telesa in duha. Dihalne vaje – pranajama – nam dajejo energijo in delujejo predvsem na dihalni, krvožilni in živčni sistem. Uravnovešajo delovanje simpatičnega in parasimpatičnega avtonomnega živčevja in spodbujajo centralni živčni sistem. Povečajo pljučno kapaciteto in izboljšajo delovanje srca. Za odstranjevanje škodljivih snovi iz telesa izvajamo posebne tehnike čiščenja telesa – krije. S sistematično in redno vadbo lahko ogromno naredimo za svoje zdravje. Pomemben vidik je tudi ustrezna prehrana. Jogiji priporočajo vegetarijansko prehrano, ki je tudi prijaznejša do okolja.
Bodimo torej hvaležni za svoje telo in da nam tako dobro služi, čeprav včasih kar malo mačehovsko ravnamo z njim.

Drugo dobro je naša življenjska energija. Ta je zelo povezana z našim zdravjem in z načinom življenja, vključno s prehrano in družbo, v kateri se gibljemo, ter z našimi čustvi in občutki. Če smo v stresu, potrti, zdolgočaseni ali nejevoljni, pravimo, da nimamo energije. Če pa smo v dobri družbi, prijetnem okolju, nasmejani, če delamo kaj, kar nas veseli, kar prekipevamo od energije. Seveda ima vsak od nas v življenju svojo "porcijo" neprijetnega, toda veliko je odvisno od nas samih, kako se na to odzivamo. Se pri tem počutimo kot uboga žrtev ali jemljemo to kot izziv? Če se ne bi nikoli srečali z negativnim, ne bi nikoli prepoznali pozitivnega. S tem ko se pogumno soočamo z negativnim in ga premagujemo ter ne dovolimo, da prevlada nad nami, rastemo in se krepimo. Tako kot treniramo svoje fizično telo, moramo trenirati tudi naša druga telesa.

Svoje mentalno telo krepimo s pozitivnimi mislimi. Ne dovolimo, da razne negativne "novice", opravljanje in obrekovanje, grobe šale, nasilje v medijih in literaturi vpliva na nas! Zavestno se trudimo, da so naše misli pozitivne ali vsaj nevtralne!

Vsaka naša misel ustvarja nove povezave med živčnimi celicami v možganih in utrjuje stare. Govorimo lahko o miselnih vzorcih. Od nas je odvisno, kaj bomo naredili iz naših možganov. Če bomo zavestno ustvarjali pozitivne misli, bomo sčasoma preoblikovali povezave in nam bo to prišlo v navado. Vsak korak šteje in nekje je pač treba začeti. Kitajci imajo rek, da se "tudi tisoč milj dolga pot začne s prvim korakom".

Govorjenje je odvisno od misli. Najprej se ustvari misel in nato jo izgovorimo ali napišemo. Za opazovanje in obvladovanje misli imamo v jogi čudovito tehniko molčanje – mauna. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili tako utrujeni od vsega, da se vam še ust ni ljubilo odpreti? Takrat ste se morda zavedli, da z govorjenjem izgubljate energijo, ki jo v jogi imenujemo "medha šakti". Eno od prvih priporočil na jogijskih seminarjih je, naj manj govorimo in se bolj posvečamo sebi. Na ta način lažje umirimo misli in čustva.

Naslednje je TELO ZNANJA. Ločimo tako imenovano posvetno znanje, ki ga uporabljamo pri vsakdanjih opravilih in ki se stalo spreminja. Stalno se učimo novih spretnosti in posodabljamo znanje. V jogi to stalno spreminjajoče se znanje o materialnem svetu imenujemo tudi "nepopolno znanje" - aparavidja. Drugo pa je znanje, ki se ne spreminja. Lahko bi rekla, da so to življenjske resnice, ki ostajajo nespremenjene tisoče in tisoče let. To so univerzalni zakoni, ki veljajo za ves svet in so nespremenljivi in večni, duhovno znanje ali modrost – paravidja. Do nje pridemo z viveko – razločevanjem, kaj je večna resnica in kaj ni, kaj je dobro in kaj ne.

Telo blaženosti je povezano z izpolnitvijo želja. Vendar pa ima eno pomanjkljivost. Čim si izpolnimo eno željo, jo že nadomesti druga, za njo pride tretja, četrta in tako naprej v neskončnost. Zato je prava blaženost odsotnost želja. To pomeni, da imamo vse, da ne potrebujemo ničesar več in da smo popolnoma zadovoljni, pri čemer ne gre samo za hrano, obleko, zavetje in zdrave medsebojne odnose. Mislim na tisto "več", kar oblikuje našo potrošniško družbo. Tudi intelektualne, socialne in duhovne dobrine so lahko skomercializirane!

KAKO RAZVIJATI DOBRO V DRUGIH

Če vemo, kaj je dobro, ga lahko prepoznamo v sebi in v drugih. Takrat lahko začnemo to negovati in utrjevati. Ste kdaj poskusili nekaj narediti dobro, čeprav ste bili sami pri sebi prepričani, da tega ne zmorete? Stavim, da vam ni prav dobro uspelo. Če ne verjamete vase in v svoje sposobnosti, boste nezavedno bojkotirali vse svoje napore ali pa boste odnehali že na pol poti. Zato je tako pomembno, da otrokom (pa ne samo njim!) dajemo pozitivne povratne informacije, jih pohvalimo, kadar se jim kaj posreči narediti, tudi če ni tako dobro, kot če bi to naredili sami, in se veselimo z njimi njihovih uspehov.

Spodbujanje zaželenega vedenja je veliko bolj učinkovito kot kaznovanje nezaželenega. Po toči zvoniti je prepozno in nima smisla jokati nad prelitim mlekom. Kar je, je in zdaj je treba razmišljati o tem, kako naprej. Neuspeh je že sam na sebi dovolj velika "kazen", da ni treba še nam dodajati olja na ogenj. Morda je otrok bolj kot graje potreben razumevanja in podpore, da se spet uravnoteži in bo drugič sposoben narediti bolje. Zelo mi je všeč odziv modrega očeta, ki mu je sin zaupal neko svojo neumnost: "Ta izkušnja ti ni bila ravno potrebna." In s tem je bila zadeva zaključena. Prepričana sem, da se bo ta sin še obrnil na očeta, kadar bo v težavah, kar je seveda prvi pogoj, da mu oče lahko pomaga do bolj smotrnega vedenja. Koliko takih očetov poznate?

Da bi v drugih lahko razvijali dobro, si moramo najprej vzeti čas zanje. Dati jim moramo priložnost, da nekaj naredijo dobro in potem to opaziti in se odzvati. Saj se spominjate: "Spodbujamo tisto vedenje, ki mu namenjamo pozornost." Če pozitivno vedenje preprosto spregledamo, ali pa ga imamo za samo po sebi umevno, ga ne bomo spodbujali. Če se na druge odzovemo samo tedaj, kadar naredijo kaj narobe, jim s tem dajemo vedeti, da jih imamo za slabe in nesposobne, sami pa izpademo zadrteži in tečneži, ki ne znajo drugega kot godrnjati.
Seveda moramo kdaj reagirati na negativno vedenje, vendar moramo dati jasno vedeti, da nas moti vedenje, ne pa oseba sama po sebi. Najboljše je, če jim po takem neuspehu lahko damo nalogo, za katero vemo, da jo bodo lahko dobro opravili, in jim potem za to damo priznanje. Tako bomo učvrstili pozitivne povezave v možganih in drugič se bodo zadolžitev lotili z večjim veseljem in uspehom. Pokažimo jim, da jim zaupamo in da jih ne bomo zavrgli že zaradi enega neuspeha.

Če se napake ponavljajo, bomo seveda razmislili o vzroku. Morda pričakujemo več, kot je oseba trenutno sposobna narediti, morda samo potrebuje jasnejša navodila ali pa bolj primerne razmere za uspešno delo. Pogosto je neuspeha krivo pomanjkanje motivacije. Oseba morda preprosto ne vidi smisla v nekem početju ali pa je preveč zaposlena z drugimi stvarmi. Važno je, da znamo poiskati človekove prednosti in jih spodbujati. Ob tem se bodo sčasoma razvile tudi druge, manj izražene sposobnosti. Uspeh je že sam po sebi nagrada in najboljša motivacija za nadaljnje delo. Ko se nekaj naučiš, šele spoznaš, česa vsega še ne znaš.
Najbolje pa razvijamo dobro v drugih s svojim pozitivnim pristopom. Če o ljudeh mislimo dobro, jim s tem omogočimo, da se to dobro tudi izrazi. Če veste, da nekdo dobro misli o vas, se boste potrudili, da bi podprli to njegovo mnenje. Nihče ne mara veljati za slabega. Če pa nekdo o vas misli slabo, se vam zameri in nimate prav veliko veselja, da bi se mu pokazali v boljši luči. Zakaj bi se trudili, če pa to ne bo nič spremenilo?!

(Izvleček iz članka)