Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Se vam je že zgodilo, da ste nekomu nekaj dali iz srca, pa to ni bilo prepoznano in cenjeno? Vzeto je bilo kot nekaj samoumevnega, kar obdarovancu itak pripada in potem se za vas ni več zmenil. Stavim, da ste se počutili zavrnjene in zlorabljene, morda celo ponižane in prevarane v svoji pripravljenosti, da nekaj dobrega storite za nekoga. Pa ni treba, da je tako! Dobro je vedno dobro, ne glede na to, kako je sprejeto in če nekdo tega ne zna ceniti, je izguba njegova, ne naša. Vrednost darila namreč ni toliko v njegovi materialni vrednosti, ampak v ljubezni, s katero je podarjeno. Če je ne prepoznamo, smo izgubili nekaj, kar bi nas obogatilo neprimerno bolj kot karkoli materialnega.

DARILA IN "DARILA"

Če naj bo darilo res darilo, mora izpolnjevati vsaj dva pogoja: da ga damo brez pogojev ter pričakovanja povračila in da gre za nekaj, kar bo obdarovanca razveselilo ali zadovoljilo neko njegovo potrebo. Prvi pogoj je odvisen samo od nas in našega odnosa do obdarovanja, za drugega pa se moramo potruditi, da obdarovanca spoznamo in vemo, kaj ga lahko osreči. Pravzaprav je že trud, da nekoga dovolj spoznamo, darilo samo po sebi. Kadar nam nekdo res nekaj pomeni, si namreč vzamemo čas zanj, mu prisluhnemo, skušamo o njem zvedeti čim več in najti načine, kako mu ustreči. Tega pa je v današnjem hitečem svetu vse premalo. Pa tudi ljudje smo si različni v tem, koliko drugim pustimo blizu in se jim razkrijemo. Če hodimo po svetu, kot da bi bili obdani s kitajskim zidom, je res težko uganiti, kaj si želimo. Če torej dobivamo darila, ki nam nič ne pomenijo, smo morda tega tudi sami krivi, ker ne znamo izraziti, kaj nam nekaj pomeni oziroma kaj v določenih življenjskih okoliščinah potrebujemo. Večina ljudi ne zna brati misli in želja, dogaja pa se tudi, da niti sami ne vemo, kaj si želimo. Kako naj potem to prepoznajo drugi?!

Po drugi strani pa obstajajo tudi "darila", ki so nam na nek način vsiljena in namenjena temu, da nas obdarovalec lahko čustveno izsiljuje, češ "Toliko sem ti dal, ti pa…!". Taka darila so pravzaprav neumestno vtikanje v naše življenje, ko si nekdo domišlja, da bolje od nas ve, kaj je za nas dobro, in si nas le želi obvladovati, naša resnična čustva, želje in potrebe pa ga sploh ne zanimajo. S takimi darili nam naredijo več škode kot koristi.

Sem bi lahko šteli na primer starše, ki svojim odraslim otrokom dajejo samo tisto, kar je všeč njim samim, in si domišljajo, da lahko še vedno krojijo njihovo usodo, namesto da bi jih podprli v njihovih željah in življenjskih odločitvah (seveda če niso očitno skregane z zdravo pametjo). Pri tem pozabljajo, da je največje darilo, ki ga lahko dajo svojim otrokom, to, da jim zaupajo in verjamejo, da so dovolj zreli, da lahko sami sprejemajo svoje odločitve. Dovoliti jim je treba, da živijo svoje življenje in izpolnijo svojo življenjsko poslanstvo, ne pa da jim načrtujejo življenje, še preden so jih sploh spočeli. Pa tudi če se kdaj zmotijo, imajo pravico do napak, saj so prav te najboljša šola. To jih še ne naredi slabe. Pomeni samo, da še niso dovolj izkušeni ali pa preprosto niso imeli dovolj podatkov, da bi lahko sprejemali boljše odločitve. Si res še nikoli niste rekli: "Če bi to vedel…"?! Namesto, da jim potem to očitamo, jim rajši pomagajmo, da sami ugotovijo, kako bi drugič lahko ravnali bolje.

TUDI "NE!" JE LAHKO DARILO

Ste že doživeli, da ste si nekaj zelo želeli, a ko se vam je želja uresničila, pa ste ugotovili, da vam je to prej v nadlego kot v veselje? Naš jogijski prijatelj svami Citanand je to duhovito opisal takole: "Bog ima tisoč načinov, da ti da točno to, za kar si ga prosil, ampak da to sploh ni tisto, za kar si ga prosil." Dostikrat se namreč ne zavedamo, zakaj si nečesa želimo. Namesto da bi se spraševali po vzroku in skušali zadeve reševati na tem nivoju, se slepo zaletavamo v posledice, o vzroku pa se nam niti ne sanja. V medicini se temu reče simptomatsko zdravljenje, ko ne poznamo pravega vzroka bolezni ali pa nimamo zdravila zanj in le lajšamo posledice – na primer zmanjšujemo bolečino namesto da bi odpravili njen vzrok. Tako je vsako izboljšanje le začasno in vsako zadovoljstvo ob darilu hitro mine, ker imamo na zalogi še cel koš neizpolnjenih želja, ki vse izvirajo iz istega vzroka, ki ga ne znamo odpraviti.

Včasih pa preprosto ne vemo (ali pa nočemo vedeti), da si želimo nekaj, kar nam lahko škodi ali pa vsaj zelo zakomplicira življenje ali pa bi nam prineslo le kratkotrajno srečo, onesrečilo pa bi mnoge druge soudeležene. Kadar imamo srečo, nas v takih okoliščinah življenje ne usliši. Če pa imamo ob sebi nekoga, kot je na primer guru, ki je dovolj moder in ki mu dovolj zaupamo, da nas lahko pravočasno ustavi pri uresničevanju takih želja, smo še posebej blagoslovljeni. Nedavno sem tudi sama imela tako izkušnjo.

Dolgo sem si nekaj zelo želela, vendar nisem bila prepričana, ali je to res najboljše za vse udeležene. Ker sem se zavedala, da sama nisem dovolj pametna, sem zaupala guruju (v jogi pravimo temu guru vakja – besede guruja - in se nanaša na učenje vseh modrecev, ne glede na kraj in čas, v katerem so živeli), čeprav mi ni bilo vedno lahko in mi ni bilo jasno, zakaj naj bo tako. Ko sem po kakem letu izvedela za ozadje, sem si samo čestitala, da sem bila toliko pametna, da sem se držala njegovih navodil. Če se ne bi, bi se krepko tolkla po glavi, kakšen bedak sem, da o posledicah ne govorim. Mogoče mi je pri tem pomagalo tudi delo v šolstvu, saj sem velikokrat doživela, da študenti šele čez leta ugotovimo, zakaj nas "mučijo" k kakim znanjem, ker si ne znamo predstavljati, za kaj ga bomo potrebovali.

Tako otroci, mladostniki pa še posebej, zamerijo svojim staršem, kadar jim kaj prepovejo, da bi jih zaščitili pred posledicami nepremišljenih dejanj ali preprečili, da bi se po nepotrebnem izpostavljali različnim nevarnostim. Preprosto ne verjamejo, da to delajo v njihovo dobro. Če pa tega ne naredijo, pa spet ni prav. Šele kasneje jim morda (glasno ali le sami pri sebi) očitajo, zakaj jih niso pravočasno ustavili in zaščitili. Saj so bili samo otroci in res niso mogli vedeti, da se stvari lahko tako zasukajo! Zato pa so ob njih starši, da jim postavijo razumne meje in jih, če je potrebno, zaščitijo pred njimi samimi. In verjemite, ni vedno lahko nekomu, ki ga imaš rad, nekaj odreči in tvegati, da se mu zameriš, ali pa ga gledati, kako se muči, ker ne more imeti nečesa, kar mu veliko pomeni. Prav je, da se vzgojitelji in učitelji zavedamo, da naša naloga ni, da nas imajo otroci vedno radi (čeprav seveda stremimo k dobrim odnosom), ampak da jih pripravimo do tega, da se naučijo tisto, kar bodo potrebovali v življenju.

(Izvleček iz članka.)