Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Krepko smo že zakoračili v čas počitnic in dopustov, ko si vsi želimo, da bi se malo sprostili, si vzeli čas zase in za dejavnosti, za katere med delovnim letom ni bilo časa. Sprostitev pa včasih pomeni tudi, da si privoščimo malo več kot običajno in nekoliko zamižimo, kar se tiče našega vedenja. Saj veste kozarček več, morje, luna, ali pa tisti reki: "Nad 1000 metrov ni greha. - Saj je samo enkrat! - Enkrat ni nobenkrat!" In tako zapademo v vzorce vedenja, ki bi jih sicer radi presegli. Za odgovornost pa ni počitnic! Spremlja nas vedno in povsod, pa naj nam je to všeč ali ne. Lahko pa jo preobrazimo v dobroto in uživamo v njej.

KAJ JE IN KAJ NI NAŠA ODGOVORNOST

Ko govorimo o odgovornosti, moramo najprej razčistiti, kaj je in kaj ni naša odgovornost. Odgovorni smo najprej zase, za svoja dejanja, čustva, misli, pa tudi za izpolnjevanje dolžnosti, ki smo jih sprejeli v odnosu do drugih, bodisi v privatnem življenju, na delovnem mestu ali v širši skupnosti.

Odgovornost do sebe pomeni, da skrbimo za vse vidike svojega zdravja, tako fizičnega, mentalnega, socialnega in duhovnega. Za naše fizično zdravje lahko in moramo najprej poskrbeti sami. Mi smo tisti, ki vemo, kdaj smo lačni, žejni, utrujeni, umazani, nas zebe ali nam je vroče, kje in kako nas kaj boli. Telo ima svoje potrebe in če jih dlje časa zanemarjamo, se nam bo to prej ali slej maščevalo. Če hočemo biti povsem samostojni in neodvisni, potrebujemo najprej zdravo in krepko telo. Pomembna je tudi sprostitev, saj se nam sicer nabira napetost in povzroča otrdelost mišic in sklepov, še posebno vratu in ramenskega obroča ter križa. Najboljša tehnika za sprostitev, kar jih poznam, je joga nidra – globoka sprostitev ali meditacija. Za svoje zdravje lahko poskrbimo samo mi sami, zato ne jemljimo tega tako zlahka. Na prvi pogled smo morda videti sebični, če si vzamemo čas zase in za svoje zdravje, dolgoročno pa imajo od tega vsi le korist.

Druga odgovornost so naša čustva. Tako radi rečemo: "Ti si me razjezil / užalostil / užalil / razveselil / nasmejal…" Pri tem pa pozabljamo, da se v istih situacijah ljudje odzivamo različno. Tisto, pri čemer nekdo skoraj "skoči iz kože", lahko drugi komaj opazi in se sploh ne vznemirja. Naša čustva so naš odgovor na zunanje ali notranje okoliščine. Moja jeza / žalost / sreča / zaljubljenost je moja odgovornost. Nihče ne more biti jezen / žalosten / srečen / zaljubljen namesto mene. Nihče me ne more prizadeti, če mu jaz tega ne dopustim. O tem se najbrž strinjamo. Pa poznate koga, ki se ne pusti osrečiti, če se še tako trudimo? Jaz jih poznam kar nekaj. Odločili so se, da so in bodo še naprej ubogi / nemočni / prevarani / zapuščeni / nevredni sreče in še bi lahko naštevala. Dokler bodo tako gledali nase in na življenje, se jim z vidika drugih lahko "cedita med in mleko", pa bodo vseeno nesrečni. Brez zadovoljstva so vsa bogastva, materialna in druga, ničeva, ker nam nikoli ne bo dovolj. Zadovoljstvo je bogastvo samo na sebi in, dokler nam ne gre za preživetje samo, ni odvisno od našega materialnega ali socialnega položaja.

Tudi naše misli so naša odgovornost. Moški večkrat očitajo ženskam, da so preveč čustvene, ženske moškim pa, da so preveč razumski. Ne eno ne drugo ni dobro. Če smo se naučili odmakniti od svojih čustev in smo jih sposobni opazovati, ter njim navkljub ukrepati nepristransko, pa je to pri mislih večini nekoliko težje. Premislimo! Res da so nas v otroštvu "sprogramirali" za določene misli in načine mišljenja in masovni mediji to še vedno počnejo, vendar smo na koncu še vedno mi tisti, ki jih mislimo. Za to, da prepoznamo svoje misli in njihov izvor, ter da smo jih sposobni obvladovati, je potrebno nekaj vaje.
Tako na čustva kot na misli lahko zavestno vplivamo. Negativno misel lahko zamenjamo s pozitivno. Z mislimi lahko vplivamo na čustva, in čustva vplivajo na naše mišljenje. Ne ena ne druga pa niso stalna in nespremenljiva. So naš "proizvod" in zato lahko vplivamo nanje, torej so naša lastna odgovornost.

Odgovorni smo tudi za svoja dejanja. Včasih bi radi odgovornost preložili na druge in se izgovarjamo, da so nas drugi tako rekoč prisilili. Na žalost še vedno preveč dejanjem ali opustitvam botruje strah. Ne rečem, da strah ne more imeti tudi pozitivne vloge. Tako kot bolečina je lahko prav koristno opozorilo, da nekaj ni v redu in da se je nečemu ali nekomu bolje izogniti. Oba sta se razvila skozi evolucijo kot mehanizma za preživetje. Strah je aktiviral določene mehanizme v telesu, ki so nam pomagali pobegniti pred nevarnostjo in nas je tako rešil. Zdaj pa so se življenjske okoliščine za večino ljudi v zahodnem svetu tako spremenile, da beg v fizičnem smislu ni potreben ali je celo škodljiv. Pretiran strah pa nas lahko tudi ohromi in nam zamegli pogled in presojo, kar je gotovo škodljivo. Dejanja iz strahu pa nas obenem tudi ponižujejo in nam jemljejo našo celovitost.

Čustva, misli in dejanja se prepletajo in vplivajo eno na drugo. Čustva ali misli nas napeljejo na dejanja. Ko je dejanje enkrat storjeno, pa nimamo več vpliva na njegove posledice. Na primer, ko povem neko misel nekomu, nimam več vpliva na to, kako jo bo dojel in kako bo nanjo reagiral. Zato pravijo, da je boljše dvakrat premisliti kot enkrat reči. Tudi če nekaj naredimo z dobrim namenom, se lahko kaj "sfiži" in je rezultat negativen. Na žalost pa pogosto tega ne moremo vedeti vnaprej. Nismo vsevedni in sprejeti moramo, da se bomo s temi podatki, ki jih imamo, kdaj odločili tudi nepravilno in nam bo kasneje verjetno žal. Toda to je življenje in ne pravijo zaman, da "kdor dela, ta greši". Moramo pa imeti toliko poguma, da prevzamemo odgovornost za svoja dejanja in se skušamo iz napak naučiti čim več, da jih ne bi prepogosto ponavljali.

Včasih pomaga, da si rečemo, da "se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha," in da smo sposobni prenesti tudi nekaj neprijetnosti, vsaj dokler zase vemo, da so bili naši nameni čisti. Če bi se preveč obremenjevali s tem, kaj vse gre lahko narobe, bi lahko samo legli v posteljo in umrli.

Če dobro premislimo, kaj je naša odgovornost, vemo tudi, kaj ni. Misli, čustva in dejanja drugih so njihova, in dokler jih v nekaj ne prisilimo ali ne manipuliramo z njimi, niso naša odgovornost. Lahko nam je žal, če se slabo počutijo zaradi kakih naših dejanj, s katerimi jih nismo želeli prizadeti ali jim kakorkoli škoditi, vendar je to njihova izbira, na katero nimamo vpliva. Ne da bi se izmikali odgovornosti, vsekakor dobro premislite, kadar vam hoče kdo naprtiti odgovornost za svoje počutje in dejanja, ali ste res ravnali neprimerno ali pa gre le za prelaganje odgovornosti na druge ali celo za čustveno izsiljevanje.

ETIKA IN MORALA STA ZA NAŠO ZAŠČITO

Da bi nam olajšali izbire in nas zavarovali pred nepremišljenimi dejanji, so modreci oblikovali pravila, ki jih poznamo kot etiko in moralo. Jogiji pravijo, da če mi ščitimo moralo, morala ščiti nas. To je zelo lahko razumeti. Nihče ne dvomi, da so prometni predpisi potrebni, da se na cestah uvede red in prepreči nesreče. Morala in etika sta naša življenjska "prometna predpisa". Vendar pa se le-ti lahko nekoliko razlikujejo od države do države. Ponekod vozijo kot mi po desni, v Veliki Britaniji pa po levi. Ni pomembna stran, ampak da vsi vozijo v isti smeri, sicer se zaletijo. Nekatera določila pa so skupna vsem. Povsod velja na primer, da vožnja po cesti in alkoholne pijače ne gredo skupaj. Tako lahko govorimo o univerzalnih zakonih, ki veljajo za vse enako, in o "človeških" zakonih, ki so v različnih okoljih različni.

Univerzalni zakon pravi, da dobiš tisto, kar daješ. Pomislimo na primer na krajo. Če v nekem okolju krajo odklanjajo, so s tem sami zavarovani pred njo. Če pa jim je vseeno in se na krajo ne odzivajo kot na nekaj negativnega, ali kradejo celo sami, bo prej ali slej prišla vrsta tudi na njih, da bodo okradeni.

(izvleček iz članka)