Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Ko sem končala osnovno šolo, sem mislila, da že skoraj vse vem. Ko sem končala gimnazijo, v to nisem bila več tako prepričana. Ko sem diplomirala, sem si rekla: "Zdaj se pa lahko začnem učiti." Ko sem doktorirala, pa sem si rekla: "Pojma nimam!" Tako čim več vemo, tem bolj se zavedamo, česa vsega še ne vemo in česa vsega se moramo še naučiti. Učimo se do zadnjega diha. Mladi, ne glede na leta, so tisti, ki so se pripravljeni učiti in spreminjati, stari pa tisti, ki okostenijo in se ne prilagajajo več.

ZAKAJ JE UČENJE TAKO POMEMBNO

Vse v življenju se spreminja. Pravijo, da je stalna le sprememba. Vsako prilagajanje spremembam pa je hkrati tudi pridobivanje novih spoznanj, učenje novih načinov delovanja, novih pogledov na svet. To ne pomeni, da je zdaj vse staro neuporabno. Vse, kar smo se kdaj naučili, nas oblikuje, nas določa, kakšni smo in nam daje širši vpogled. Tisto, kar poznamo, lahko uporabimo, čeprav morda na drug način, kot smo si sprva zamišljali. Dovolj je že, da vemo, da nekaj obstaja ali da je možno narediti, pa bomo že našli načine, da se dodatno poučimo in izurimo. Tistega, o čemer ne vemo niti, da obstaja, pa ne moremo uporabiti. Znanje in modrost sta največji bogastvi. Z njima si lahko pridobimo tudi vse ostalo.

Vendar znanje mora biti pristno in temeljito. Ste tudi vi nezaupljivi do ljudi, ki o vsem vse vedo in imajo o vsaki stvari svoje mnenje, še preden so imeli čas in možnost zadevo preučiti? Verjamem, da nas kdaj vodi tudi intuicija, in da lahko pridemo do pravilne rešitve, ne da bi sami vedeli, kako. Vendar se to ne dogaja tako pogosto, da se nam zdaj ne bi bilo treba več učiti. Morda je v nekaterih primerih intuicija samo nezavedna obdelava podatkov, za katere niti ne vemo, da jih poznamo, oziroma jih ne znamo priklicati v zavestni spomin. Znano je, da se ljudje lahko v hipnozi spomnijo stvari, do katerih v budnem stanju in pri polni zavesti nimajo dostopa. Danes smo tako dobesedno "bombardirani" s podatki, da jih naša budna zavest dostikrat niti ne more zaznati, jih pa vestno skladišči podzavest. In tam so nam na voljo, če se le znamo dovolj sprostiti in prepustiti notranjemu vodenju. Včasih se nam primeri, da se na primer pri uporabi tujega jezika ne moremo spomniti neke besede ali fraze, vendar nas takoj "zabolijo ušesa", če jo kdo nepravilno izgovori ali uporabi.

Z učenjem pa ne mislim samo na šolsko znanje in spretnosti, ampak tudi na to, kako živeti življenje plodno in koristno, v zadovoljstvo sebe in svoje okolice. Učimo se spoznavati ljudi, prepoznavati njihove misli, čustva, motive in namene. Učimo se smotrnega odzivanja v kriznih situacijah, kako ohraniti mirno kri in trezno glavo, kako se ne pustiti speljati, ampak vztrajati pri svoji začrtani poti. Učimo se na miren način reševati spore. Učimo se sprejemanja in dajanja. Učimo se discipline in delovnih navad. Učimo se samozavesti in spoštovanja drugih, pa tudi samih sebe. Učimo se, kje je naše mesto v družbi in v svetu. Učimo se, kako biti koristen član družbe in prispevati po svojih močeh k boljšemu svetu.

KNJIGA ŽIVLJENJA

Znanje si pridobivamo na veliko načinov. V moji mladosti so bili najpomembnejši viri podatkov pisani in ustni viri, zdaj pa se vse bolj uveljavljajo elektronski mediji. Današnji otroci odraščajo ob računalnikih, televiziji, mobilnih telefonih. Najbrž si sploh ne morejo predstavljati, da mi v srednji šoli nismo imeli niti žepnih kalkulatorjev. Seštevali, odštevali, množili in delili smo na pamet. Kdor je imel logaritmično računalo (sploh še veste, kaj je to?), je bil že "frajer". Televizija je bila črno-bela, telefona pa ni bilo niti v vsaki vasi, kaj šele v hiši. Če pa smo ga že dobili, smo pogosto morali nanj čakati leta (tudi v mestih).

Znanje ni zastarevalo tako hitro kot danes. Če si hotel, si bil lahko strokovnjak na več področjih, zdaj pa se znanje tako hitro širi in poglablja, da težko slediš eni sami ozki specialnosti znotraj lastne stroke. En sam človek težko naredi karkoli pomembnega. Potrebno je skupinsko delo in sodelovanje različnih strok. Za to pa so bolj pomembne druge veščine kot nekoč. Bolj je v ospredju sporazumevanje, sposobnost vključevanja v skupino, povezovanje ljudi in strok.

Kljub kvalitativni in kvantitativni spremembi znanja pa nekaj ostaja isto, in to je modrost. Te se naučiš skozi življenje in izkušnje. Mladi imajo zdaj več znanja in večji dostop do podatkov, je pa vprašanje, ali so zato tudi modrejši, kot smo bili mi v njihovih letih. Kot povsod so tudi tu velike razlike med ljudmi in marsikaj je odvisno od posameznika. Če je knjiga prispodoba za vir znanja, bi lahko rekli, da je najpomembnejše, da se naučimo brati in razumeti najprej knjigo lastnega življenja. Naše otroštvo je uvod, mladostniška leta prinašajo zaplete, ki jih v odraslosti razrešujemo, zrela leta prinašajo razplet, kakšen bo naš epilog, pa zvemo šele ob odhodu.

Da se bo naša zgodba odvijala čim bolj gladko, moramo čim bolj zavestno proučiti vsak list, to pomeni preživeti dan svojega življenja. Pravzaprav se nanj pripravimo že zvečer, ko si načrtujemo naslednji dan. Ne vemo, kaj vse nas čaka. Imamo le neko predstavo, kaj vse bi želeli naslednji dan početi oziroma kaj vse moramo postoriti. Prav je, da se držimo svojih načrtov, vendar pa moramo biti tudi prožni in se znati prilagajati okoliščinam. Poleg enoličnosti, ki pa je je v sodobnem svetu čedalje manj, je lahko najbolj stresna prav ta negotovost, kaj nam prinaša jutrišnji dan in ali bomo zmogli vse obveznosti. Bomo našli nekaj trenutkov tudi zase? Se bomo lahko posvetili svoji družini in drugim najbližjim? Kaj bo z našimi kratkoročnimi in dolgoročnimi načrti? Bomo uspeli izpolniti vsa pričakovanja in zahteve? Ne bomo brezplodno izgubljali časa z nepomembnimi stvarmi, kot so trači, pogrošni romani in televizijske limonade v nadaljevanjih? Si bomo znali postaviti prioritete in se jih držati?

Kako se lotiti vseh teh vprašanj? Tu se pokaže resnična modrost. Kako v vsej tej dirki živeti uravnovešeno in zbrano, osrediščeno, zadovoljno in v skladu s človeškimi in naravnimi zakoni? Kdo nas lahko tega nauči? Pravijo, da je življenje sámo najboljši učitelj. To je res. Še bolje pa je, če se lahko učimo od nekoga, ki je to sam dosegel. Tako nam ne bo treba izgubljati toliko časa s poskusi in napakami in bomo lahko hitreje napredovali.

OD KOGA SE LAHKO UČIMO

Najboljši vodič je tisti, ki je sam prehodil vso pot in pozna vse ovire in pasti na njej. Do cilja lahko vodi več poti, prilagojenih različnim sposobnostim popotnikov. Dober vodič jih pozna in bo za nas izbral pot, primerno našemu temperamentu, značaju, izvežbanosti in kondiciji. Nekateri hitijo in bi radi prišli na cilj čim prej, ne glede na napore in težave. Drugi si želijo uživati v poti in izkusiti vsak korak posebej. Tretji potrebujejo spodbudo in motivacijo. Četrti si po vsaki etapi privoščijo malo odmora in prijetnega druženja. Peti so morda nezaupljivi in bi rajši šli po svoje, dokler ne spoznajo, da so zašli in potrebujejo pomoč.

Nekateri potrebujejo trdo roko in odločno vodstvo, da lahko zaupajo. Koga drugega pa bi tak pristop že na začetku odvrnil od poti, ker bi mu bil pregrob. Eni se bolje učijo s poslušanjem, drugi z opazovanjem, tretji spet morajo vse preskusiti na lastni koži. Za nekatere mora biti učenje zabavno, drugi prisegajo na resno in vztrajno delo. Eni napredujejo disciplinirano, druge zmrazi že ob sami misli, da bi morali vsak dan narediti isto stvar ob istem času. Ti potrebujejo več svobode in svoj lastni ritem. Različic je toliko, kolikor je ljudi. Vsak je enkraten in vsak potrebuje individualni pristop. Tega pa je sposoben le zelo dober in izkušen vodič.

Vendar pa dobrih vodičev ni ravno na pretek in ni jih tako lahko srečati, še manj pa prepoznati. Eden od kriterijev, s katerim si lahko pomagamo, je, da preverimo, od koga se je sam učil. V sodobnem zahodnem svetu je pogosto pomembno, na katero šolo je kdo hodil in kdo mu je bil mentor. Najbrž ne brez razloga. Drug kriterij so njegovi lastni dosežki. Tu pa niso vsi ljudje enaki in se lahko zelo razlikujejo po tem, koliko svoje dosežke "obešajo na veliki zvon". Eni so bolj usmerjeni v javnost in vodijo večje, raznolike skupine po zložnejših poteh, drugi pa raje vodijo izbrane posameznike na zahtevnih turah.

Pomembno je, da se z vodičem ujamemo in vzpostavimo pristen stik. Bistveno je zaupanje. Brez njega bomo vedno v dvomih, ali smo na pravi poti, ali pa se celo ne bomo zmenili za njegova navodila in nas bo moral reševati iz zagat. Pot bo lahko dolga in ne vemo, kaj vse nas čaka na njej. Zato moramo "govoriti isti jezik". Morda se bomo morali sporazumevati z znamenji ali celo telepatsko. Če nismo vzpostavili zaupanja in dobre komunikacije, si lahko navodila tudi napačno razlagamo in si stvari otežimo, namesto da bi si jih olajšali.

KATERE LEKCIJE MORAMO OSVOJITI

Ko se učimo za življenje, je ena najpomembnejših in morda celo najtežjih lekcij spoznati same sebe. Morda se nam zdi, da o sebi pa vendar že vse vemo, saj živimo sami s seboj štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, dvanajst mesecev na leto. Na žalost pa ni zelo veliko ljudi, ki bi se zares poznali. Če je naša budna zavest samo vrh ledene gore, potem nam je njenih devet desetin skritih. Kaj je torej v naših globinah? Katera čustva, spomini, misli, občutki so tam? Kaj nas v resnici motivira za to, kar počnemo? V hipnozi nam lahko nekdo sugerira neko dejanje, za katerega bomo, ne vedoč za sugestijo, našli neko racionalno razlago in na pravi razlog niti pomislili ne bomo. Se bomo potrudili, da bi se spoznali, ali bomo še naprej igračka naših nezavednih motivov? Bomo še naprej mi sami tisti, ki bomo vede ali nevede spodkopavali svoje lastne temelje in žagali vejo, na kateri sedimo?

Druga pomembna lekcija je, da se naučimo ostati pozitivni, ne glede na okoliščine. Pravijo, da so beseda, vibracija in zvok najmočnejša sila v vesolju. Prijazna beseda nas razveseli, sovražna potre ali razjezi. Se zavedamo moči svojih besed? Ali pa jih brez premisleka nenadzorovano trosimo okrog in z njimi povzročamo kdo ve kaj. Ali pa jih uporabljamo celo za to, da bi z njimi prikrili, kaj v resnici mislimo in doživljamo? Ostati pozitiven v sodobnem zahodnem svetu je vse prej kot lahko, čeprav nam na vsakem koraku sporočajo, da moramo samo kupiti ta-in-ta izdelek in že se nam bo odprl raj na zemlji. Ko bi le bilo tako preprosto!

Naslednja lekcija je sprejemati druge ljudi in druga živa bitja kljub razlikam. Vsi namreč prihajamo iz istega Vira in se k njemu prej ali slej vrnemo. In če izhajamo iz istega Vira, mora biti v nas isto bistvo. Razlike so samo na površini. Prepoznati to enako bistvo v sebi in v drugih pa je vse prej kot lahko. Kdo se vsaj včasih ne počuti ločenega in drugačnega od vseh ostalih? Takrat se nam zdi, da smo čisto sami na vsem svetu, in da ni nikogar, ki bi nas razumel in imel rad. Kot da bi se znašli v tuji deželi, katere jezika in običajev ne poznamo. Počutimo se tujci, da ne rečem pregnanci v tem svetu. Na srečo pa so to le naši občutki, ki prej ali slej minejo, in spet začutimo povezanost z drugimi.

Ko spoznavamo sami sebe in ko začutimo povezanost z drugimi, jih spoznavamo in se učimo dajanja in sprejemanja. Gre za pretok energij. Naša zavest se širi, ko smo jih sposobni razumeti in jih sprejeti v svoje srce. Čedalje manj jih doživljamo kot ločene od sebe. Razumemo njihova čustva, radosti in bolečine, strahove in jezo, osamljenost in stisko, pa tudi, kaj jih razveseljuje, spodbuja in jim daje energijo ter veselje do življenja. Spoznamo, da smo vsi na "istem vlaku" in da imamo skupen cilj. Zato s tem, ko pomagamo drugim, pomagamo tudi sebi, sebi morda še bolj kot njim.

UČENJE JE LAHKO ZANIMIVO IN PRIJETNO

Nekateri se rajši učijo sami, večini pa je prijetnejše učenje v družbi. Dogajanje je bolj pestro. Izhajamo iz različnih izkušenj in spoznanj in vsak lahko nekaj prispeva, da se zavemo raznolikosti sveta okrog nas. Tako si širimo obzorje. Postajamo bolj odprti in razumevajoči ter strpni do drugačnih pogledov in mnenj. Spoznavamo, da se lahko prav od vsakogar nekaj naučimo. Hkrati se lahko nasmejimo ob napakah in ugotovimo, da vse ni treba jemati tako smrtno resno, ter da se zaradi ene naše napake še ne bo podrl svet. Ne da bi jih omalovaževali in se požvižgali na njihove posledice, ni pa tudi treba, da se do smrti žremo zaradi njih. Motiti se je človeško. Če bi bili popolni, bi bili bogovi, in ne bi bili tukaj, kjer smo. Raje se posvetimo temu, kako drugič narediti bolje. Kadar se preveč bojimo svojih napak, si ne upamo niti poskusiti. Če pa ne poskusimo, ne bomo nikoli vedeli ali zmoremo ali ne. Vaja dela mojstra in tudi nas bo življenje prej ali slej "izmojstrilo". Še vsakogar je. Če ne v tem, pa v naslednjem življenju.

Največ pa se naučimo, kadar moramo sami učiti druge. Takrat se šele dokončno zavemo, koliko v resnici znamo. Če hočemo stvari pojasniti drugim, moramo namreč sami imeti razčiščene pojme. Poleg tega pa se moramo biti sposobni vživeti v druge, v njihov način mišljenja, da stvari lahko pojasnimo na njim razumljiv način. Mi učimo njih in oni učijo nas. To nas potem povezuje tudi na drugih področjih življenja.

Prijetno se je srečevati z ljudmi, s katerimi lahko delimo iste izkušnje, ki nas poznajo in razumejo. Skupaj rastemo in se razvijamo. Vsak v svojem ritmu, vendar v sozvočju z drugimi. Smo kot orkester, v katerem vsak igra drug inštrument, skupaj pa ustvarjamo prelepo harmonijo. Povezuje nas dirigent (vodič, učitelj), nam daje takt in ritem, pritegne zdaj ena zdaj druga glasbila. Včasih kdo igra solo, drugič vsi hkrati. Melodija se preliva in valovi, je komaj slišna kot rahla sapica ali pa buči kot orkan. Tako kot je skladatelj napisal v partituri.

Če se bomo naučili pravilno brati note, če bomo dobro poznali svoje glasbilo in se znali uglasiti med seboj, bo naša glasba lepa in harmonična, če ne bo razglašena, da nam bo parala ušesa. Z nekaj vaje bomo našli način sodelovanja in se uskladili, tako da nam bo vsem prijetno, da bomo skupaj uživali v glasbi in si bomo ob koncu koncerta zaslužili pohvalo občinstva. Predajmo se glasbi življenja, uživajmo v njej in postanimo mojstri, ki znajo iz svojih glasbil izvleči najboljše, kar se da.