Vesna Periček Krapež

Zakaj smo tu? Kakšen smisel ima naše življenje? Kaj nam življenje ponuja – in kaj mi lahko damo njemu?

Najbrž ste se že kdaj spraševali, v čem je skrivnost posameznikov, ki živijo z zanosom, srečno in uspešno. Je to zunanji izgled, partner, materialno bogastvo, določena izobrazba ali poklic? Seznam reči, za katerimi se človek žene v iskanju svoje sreče, je dolg in raznolik. Vendar ne ve vsak, da ga najbolj osrečuje – živeti osmišljeno ...

Aleš bo kmalu dopolnil 30 let. Ima zelo dobro plačano službo na področju marketinga, je lastnik udobnega stanovanja in avtomobila. In je nesrečen.
Služba traja od jutra do večera. Ob njej ne najde priložnosti, da bi si poiskal prijatelje ali spoznal žensko, ki bi ga pritegnila, kaj šele, da bi poglabljal odnos z njo; dogodivščine za eno noč pa ga ne zanimajo. Ima težave z zdravjem, trpi za bolečinami v želodcu in hrbtu; možnosti, da bi se prehranjeval bolj zdravo, ne vidi. Prepričan je bil, da je ključno vprašanje v njegovem življenju, kako naj si poveča vitalnost. Več vitalnosti – in vse bo v redu! In tako je bilo, dokler se nekega jutra ni zbudil z neprijetnim vprašanjem: "kaj sploh počnem v tej službi?" Čudno vprašanje, saj se mu te dni obeta napredovanje, za katerega se je moral kar potruditi … Od bogsigavedi odkod priplava misel, pravzaprav bolj občutek, kako lepo bi bilo delati z rožami … Oh, ve, kaj bi ga zares veselilo početi. A takoj ukine to misel, v svoj poklic je vložil leta požrtvovalnega študija in ga sedaj ne more kar pustiti! Pa tudi, kako naj se s tem, kar bi ga zares veselilo, preživlja, saj nima ne ustrezne izobrazbe ne izkušenj … Znova vstane utrujen, nič manj kot sinoči, ko je zaspal. Zaskeli ga občutek, da mu življenje teče v prazno …

Na drugem koncu sveta, na Havajih, je letos dopolnilo 18 let posebno dekle, Bethany. Znova osvaja prva mesta na tekmovanjih surfarjev, letos je bila tretja na mednarodnem tekmovanju za ženske, pri čemer ji sodniki ne prizanašajo. Kaj pa je to takega, bomo rekli, uspehi so različni, nekateri so pač dobri športniki, od sodnikov pa se itak pričakuje, da so pravični. Bethany je ena od mnogih dobrih športnic – le da nima leve roke.
Pred nekaj leti ji je roko od rame navzdol odgriznil petmetrski morski pes, medtem ko je počivala nedaleč od obale na svoji deski. Če bi ugriznil 5 centimetrov globlje, bi bila ob življenje, so ji rekli zdravniki. Takrat je izgubila 60 % krvi, a je zaradi svoje izjemne telesne pripravljenosti preživela in hitro okrevala. Tri tedne potem je znova bila v vodi, na deski, enoroka. Bethany je na deski jadrala že od svojega četrtega leta in je veljala za najboljšo v ZDA. O njej se je že pred nezgodo govorilo, da ima morsko vodo v krvi. "Če bi pustila nekaj, kar imam tako rada, bi pomenilo, da sem se odpovedala življenju", zatrjuje, sijoča, toplo šaljiva, preprosta. 

Le kaj imata Aleš in Bethany skupnega? Nekaj, kar si delimo vsi ljudje: oba si želita živeti izpolnjeno. Le da Aleš odgovora na pomembno življenjsko vprašanje, kako to doseči, zase še ni našel. Bethany pa ga živi.

"NIHČE NI ZARES SREČEN, ČE NE OBČUTI SVOJEGA ŽIVLJENJA KOT SMISELNEGA"

Iskanje sreče – in stremljenje po smislu – dve strani istega kovanca. Tako Viktor Frankl, avstrijski psihoterapevt in filozof, ki je preživel strahote Auschwitza in Dachaua ter na osnovi svojih izkušenj v taboriščih smrti razvil logoterapijo, poseben psihoterapevtski pristop – in pogled na življenje –, ki se osredotoča na voljo do smisla. Osrečuje nas tisto, v čemer vidimo smisel svojega življenja. "Vsa človekova stiska in bolečina se strne v neuspešni hoji za smislom življenja", meni tudi velikan slovenske psihološke in filozofske misli dr. Anton Trstenjak.

Kaj bi pomagalo Alešu? Ugotovil je, da si z nekaj truda in samodiscipline lahko izboljša prehrano, zjutraj redno izvaja izbrane vaje za krepitev hrbtnih mišic ter nekaj asan iz hatha joge, ob večerih pa posluša CD za globinsko psihofizično sprostitev. Da bi tega le ne počenjal s storilnostno naravnanostjo, ampak z zavestjo, da dela zase nekaj dobrega. Od znanca je izvedel za nekega bioenergetika in se že dogovoril za terapijo. Bo bolj srečen? Vse našteto mu bo prav gotovo pomagalo, da bo bolj bistre glave, manj utrujen, energijsko bolj pretočen. Pričel bo dihati globlje in misliti manj pesimistično. In še bolj jasno se bo zavedal ključnega vprašanja, ki mu pod površino vsakdana ne da miru: Kakšen smisel ima moje življenje?

Dr. Trstenjak ugotavlja, da "vsi nešteti brezimni ljudje, ki hodijo k psihologu po nasvete, tolažbo in pomoč, iščejo v jedru le izgubljeno srečo". Lahko bi dodali – ne le tisti, ki hodijo k psihologu – v današnjem času je namreč veliko različnih svetovalcev, psiho- in energo-terapevtov, napovedovalcev usode, … kamor se človek obrača po nasvet, kaj in kako, … da bi bil srečen. V osnovi pa vsak išče rdečo nit svojega življenja. Se sprašuje, kaj v resnici hoče v življenju. Hrepeni po smislu.

V Alešu dozoreva spoznanje, da odgovor lahko najde samo v svoji notranjosti. Sreča in smisel sta v meni, mu nežno zasije v zavesti, ko se nekega jutra zbuja. Zase ve, da pot ni v "imeti več", da ni v hlastanju za užitki in nasičevanju z novimi in novimi dražljaji. Sicer je vpet v potrošniško družbo in jo z delom, ki ga opravlja, celo podpira, a hkrati se zaveda, da tu ne bo srečen. Pred kratkim je tudi zasledil zanimivo besedno zvezo "duhovni materializem" in se, ko po službeni dolžnosti lista revije z duhovno tematiko, sprašuje, ali je potrošniška, hedonistična naravnanost zajela tudi takoimenovano "duhovnost"? A zase ve, začel bo meditirati.

Po dolgem času začuti neko vedrino v sebi. Kako dobra novica, nekaj vzklika v njem, odgovor, moj, edinstven, ni daleč – je v meni!

DHARMA

Na Vzhodu smislu človekovega življenja pravijo dharma. To je dobesedno "tisto, kar drži" – kar daje temelj in stabilnost človekovemu življenju ter širšemu, družbenemu življenju. Besedo prevajamo tudi kot "življenjska naloga" in "dolžnost". Ko človek prepozna, k čemu je poklican v svojem življenju – kje je njegovo mesto v celoti življenja – to ne izpolnjuje, ne radosti samo njega, temveč prispeva k urejenosti, izpolnjenosti in celovitosti skupnega življenja. Živeti svojo dharmo je temeljna dolžnost – in odgovornost vsakega človeka.

Kajti živeti dharmo pomeni uresničevati namen, s katerim smo prišli v inkarnacijo. Naši posamični nameni pa so kot delčki velike notranje duhovne mandale, ki jo skupaj soustvarjamo, z vsemi soljudmi in drugimi bitji. Nismo se rodili, da bi posnemali druge, ki se nam morda zdijo srečni, zadovoljni, uspešni, pomembni, duhovni; niti zato, da izgubljamo svoje življenje v užitkih, nečimrnosti in sebičnosti. Prišli smo zato, da v nastajajočo celoto prispevamo svoj delček, edinstven, samo naš, ki ga ne more nihče drug izpolniti namesto nas.
Ta dolžnost in odgovornost, ki jo imamo, pa ni nekaj tujega: to je prav tisto, po čemer globoko v srcu zares hrepenimo. To je tisto, kar nas radosti – čeprav tega morda še ne vemo.

Tisti, ki so bili na pragu smrti in doživeli obsmrtno izkušnjo, pravijo, da je smisel življenja za vsakega človeka – bolj ljubiti in bolj se učiti. Živeti iz sočutnega, razumevajočega in pravičnega srca, ne iz sebičnosti, ter usvajati skrito modrost življenja, ne pa tratiti časa v izpraznjenih pogovorih in hlastanju za novimi senzacijami in informacijami. Kje konkretno znotraj tega pa je naše mesto?

(izvleček iz članka)