Mag. Anita Škof

Pričakovanja so človekova potreba po tem, da bi se nekaj dogodilo v skladu z zamislimi, ki si jih v zvezi z neko situacijo, človekom, izkušnjo postavi kot edini možni izid. Ker v resnici ne obstaja edini možni izid, postajamo s pričakovanji in posledično razočaranji čedalje bolj vpeti v materijo, iluzijo, se identificiramo z izkušnjo osebnosti, ki nezavedno izbira ta scenarij. Tako postajamo skozi pričakovanja do sebe, do drugih in skozi tista, za katera dopuščamo, da jih drugi izbirajo za nas, dobesedno ujetniki lastnih življenj.

Pričakovanja so vezi, ki jih ne vidimo, pa nas v življenju omejujejo, ne da bi se sploh zavedali. Pričakovanja osebnosti so daleč od zavedanj in hrepenenj srca, daleč od zavez, ki so bile sklenjene v duši že pred rojstvom v telo. So omejujoči miselni vzorci, ki jih bodisi zavedno bodisi nezavedno izbira osebnost in znotraj njih trpi. Pričakovanja nas oddaljujejo od nas samih, od tega, da bi živeli resničnega sebe.

PRIČAKOVANJA SO VEZANOST

Zavedamo se, da bo sonce zjutraj vzšlo. Tega ne pričakujemo. Pričakovanja so vezanosti, skozi katere smo miselno, čustveno, energijsko vezani na točno določen izid našega razmišljanja, izrekanja in delovanja, bodisi v odnosu od sebe bodisi do drugih bodisi drugih do nas.

Pričakovanja so vezana tudi na linearen čas, v katerem jih poskušamo zadovoljiti. Kot pričakovanj ni ne konca ne kraja, če se jih ne začnemo zavedati, tudi posledic pričakovanj – razočaranj ni ne konca ne kraja. Tako se vrtimo v krogu pričakovanj, ki se izpolnjujejo redko ali nikoli ali pa vsaj ne takrat, kot bi želeli. Ker se ne izpolnjujejo, sledi razočaranje, trpljenje, ujetost v občutke nezadovoljstva, neizpolnjenosti... Prepričanje, da nam nič ne gre od rok, da je naša usoda grenka in nekaj izven nas.

SOOČANJE S PRIČAKOVANJI DO SEBE

Preglejmo pričakovanja, ki jih gojimo do sebe, drugih in tista, za katere dopuščamo, da nam jih vsiljujejo soljudje. Ker smo skozi misli, besede in dejanja stvarniki lastne resničnosti, se ustavimo najprej pri mislih, skozi katera gojimo pričakovanja do sebe, ki se zlepa ali pa sploh ne uresničujejo. To so omejujoče misli o samem sebi. Prepričanje, da če bi se ta pričakovanja uresničila, bi pa bili srečni, izpolnjeni, radostni, polni življenja ...

(izvleček iz članka)